Sobota, 22. 11. 2014, 19.14
8 let, 7 mesecev
LIFFE: Vodomca prejme film Lahko noč, mamica
V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma se z zaključno prireditvijo in projekcijo filma Alan Partridge: Alfa samec izteka 25. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Številni filmi bodo na ogled še jutri, v ponedeljek pa bo priložnost za vse zamudnike, da ujamejo nagrajena filma.
Nagrado vodomec, ki jo mednarodna žirija in glavni pokrovitelj Telekom Slovenije podeljujeta režiserju ali režiserki najboljšega filma iz sklopa Perspektive, so letos podelili filmu Lahko noč, mamica in režiserjema Veroniki Franz in Severinu Fiali. V filmu spremljamo napete odnose med materjo, ki se je pravkar vrnila z lepotne operacije in njenima sinovoma, dvojčkoma, ki se zaradi njene od prej nepoznane strogosti in okrutnosti sprašujeta, ali je to sploh njuna mati.
Mednarodna žirija, v kateri so bili Klemen Dvornik, Michael Pattison in Alexandra Strelkova, je odločitev obrazložila z besedami: “Za zgoščeno kompleksnost pripovednosti, osvežujoče samozavesten pristop h kritiško zapostavljenemu žanru grozljivke, za posredovanje hkratnih dvoumnosti in izjemno igro protagonistov – še zlasti Susanne Wuest, ki je zakrita skozi večji del filma, a pokaže izjemno veliko.”
Nagrado Fipresci za najboljši film podeljuje mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev; letos so jo namenili Joelu Potrykusu za film Mrhovinar, v katerem se Marty Jackitansky, mali človek, odloči, da se bo v imenu 99 odstotkov ameriške družbe maščeval korporativni Ameriki, začenši s krajo “lastne firme”.
Žirija, v kateri so bili Ivana Miloš, Miroslav Lanik in Maja Krajnc, so v obrazložitvi zapisali, da so nagrado podelili “za zgovoren portret malega človeka, ki kroži nad ostanki”.
»S svojim pronicljivim, vendar nikakor obsojajočim prikazom privržencev kulta ter s premišljeno in natančno uporabo filmskih sredstev, ki posebej poudarjajo zvok, nam avtorja omogočita vpogled v dogodek, obenem humoren in grozljiv, ter nas opominjata, da vera v najširšem pomenu besede lahko prevzame številne nevarne oblike,« je zapisala žirija v sestavi Paola Bristot, Matevž Jerman in Vladan Petković.
Nagrado za najboljši kratki film so podelili filmu Roke proti nebesom Ulrike Putzer in Matthiasa van Baarena iz Avstrije, posebno omembo pa so namenili filmu Kokoška, v katerem jih je prepričala upodobitev »ene od številnih mogočih povojnih posledic na intimni mikroravni režiserka človeške lastnosti zoperstavi z neizprosno brutalnostjo najslabših plati človečnosti«. Film Kokoška je režirala Una Gunjak.
Čarlijeva dežela govori o vastralskemu staroselcu Charlieju, ki s staranjem vedno težje prenaša spremmebe, še posebej tiste, ki jim odmaknjeni aboriginski skupnosti poskuša vsiliti “bela večina”. Ker preostalih staroselcev tovrstne spremembe ne motijo, Charlieju prekipi, zaradi česar zapusti svojo skupnost.