Liffe: Hannah Arendt

Film govori predvsem o delu ene vodilnih razumnic prejšnjega stoletja in profesorice, ki je zaslovela predvsem z dvema deloma – Eichmann v Jeruzalemu ter Izvori totalitarizma. Režiserki uspe, da v filmu skozi številne sočne dialoge prikaže rdečo nit misli Hannah Arendt (odlično jo odigra vodilna nemška igralka Barbara Sokuwa) ter razmerja s tistimi, ki so ji bili najbližje.

Precejšen del filma prikazuje, kako je Arendt spremljala in doživljanja sojenje nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu, ki so mu sodili v Jeruzalemu. O procesu je najprej napisala pet člankov, ki jih je objavil The New Yorker, pozneje pa je iz tega nastala knjiga Eichmann v Jeruzalemu, v kateri je Arendt razvila pojem banalnost zla. Njeni racionalni analizi sojenja so mnogi očitali, da je bila preveč prizanesljiva do Eichmanna, za katerega je ugotavljala, da ni bil nikakršna zver v človeški podobi in da osebno sploh ni sovražil Judov - temveč je bil zgolj banalen, birokratski posameznik, ki je izključil lastno vest (če jo je sploh kdaj imel), ki je stotine nedolžnih ljudi poslal v smrt zgolj zato, da bi slepo izpolnjeval Hitlerjeve ukaze.

Film se v manjši meri dotakne tudi osebnega življenja Hannah Arendt, prikaže nekaj njenih odnosov z najbližjimi ji prijatelji, dolgoletnim soprogom Heincrihom (Axel Milberg) , pa tudi intimen odnos, ki naj bi ga kot študentka imela s slavnim nemškim filozofom Martinom Heiddegerjem. Vez je bila pretrgana, ko je Heiddeger, ki je Hannah na njeno željo »naučil misliti«, podprl nacizem.

Čeprav so v filmu prikazani tudi dokumentarni posnetki slovitega sojenja Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu, pa se je Margarethe von Trotta celo bolj kot na odnos do sojenja osredotočila na tistih »deset strani« v knjigi, ki so razburile judovsko skupnost. Hannah Arendt je namreč kot krivce za holokavst razglasila tudi (nekatere) judovske voditelje, ki da naj bi v taboriščih sodelovali z nacisti.

To je predstavnike judovske skupnosti precej razburilo, kot je nazorno prikazano v filmu, so se od Arendt odvrnili številni sodelavci in prijatelji; ob njej je ostalo le nekaj najbližjih. A ne glede na napade, ki jih je bila deležna, je do konca vztrajala pri svojem. Odločno je zavrnila tudi predlog, naj odstopi kot univerzitetna profesorica. Scena odličnega govora, v katerem je pred polno dvorano študentov pojasnila svoje teze v zvezi s sojenjem Eichmannu, se bo zapisala v zgodovino filma.

Hannah Arendt je ne glede na številne napade ostala zvesta razumu in sposobnosti kritičnega razmišljanja. Ne zaman. Njeno delo, zdaj končno prikazano tudi v filmu, danes velja za kanon na področju pojasnjevanja množičnih zločinov proti človeštvu; tega, kako se lahko navaden človek, ki osebno svojih žrtev niti ne sovraži, prelevi v množičnega morilca ter (banalnosti) zla.

Režiserki je uspelo veliko delo, saj tako obsežnega in kompleksnega opusa kot je bilo delo in življenje Hannah Arendt, težko preleviti na filmski trak.

Film o Hannah Arendt se vas bo v teh čudnih časih, ko je vse pomembnejše od argumentov, vesti in sposobnosti lastnega razmišljanja, zagotovo dotaknil, vas navdihnil in vas zelo verjetno tudi spremenil - če vas že niso njeni Izvori totalitarizma.