Koncert Siddharte: Maratonski spektakel

Najprej je oder ne preveč polne dvorane Cvetličarne zavzela alternative superskupina Adam, ki je s svojim zahtevnim in preobratov polnim kitarskim rockom dodobra zagrela občinstvo, in to kljub precej kozmično melanholičnim vibracijam njihove glasbe, zahtevnim ritmom in puščavskim odpadniškim kitarskim izletom. Adam so zveneli zelo polno, čeprav so v bistvu "le" klasičen trio. Morda bi bilo dobro, da bi skupina na koncertih še malce bolj izpostavila vokalne linije, kar bi njihovi glasbi, ki je v osnovi namenjena zelo zbranemu poslušanju, prineslo tudi tisti prepotreben koncertni naboj.

Že med prihodom na oder so člani Siddharte doživeli glasen aplavz. Dvorana se je precej napolnila, vendar ne do konca. Košarkarska tekma je očitno vzela svoj davek. Kljub temu je bilo vzdušje enkratno. V zraku je bilo čutiti neko napetost in tudi veselje, da se bo dalo skupino videti prav od blizu. Siddharta so začeli s skladbo Apokalipsa in občinstvo je poskočilo. Sledila je skladba Črnobelo, ki je kar nekaj izmed navzočih ni poznalo. To je bilo majhno, a kljub vsemu (predvsem zato, ker so pesem sploh odigrali) sladko presenečenje.

Med začetnimi skladbami je bilo zanimivo opazovati, kako bo bend, ki je absolutni gospodar velikih prizorišč, funkcioniral v intimnem vzdušju (zanj) male Cvetličarne. Seveda je bilo to odvisno od pevca Tomija Megliča, ki je zadevo speljal vrhunsko. Predvsem je bil v svojem početju sproščen. Občinstvu je nekajkrat razložil ozadje ali vsaj namen skladb in s tem ubil dve muhi na en mah. Vzpostavil je pristno vzdušje, ki je za uspešen klubski dogodek obvezno, hkrati pa je tudi zelo učinkovito in nevsiljivo zaprl usta vsem tistim "poznavalcem", ki menijo, da Siddharta za bombastično lupino nima zgodbe in da na neki točki ne zna utemeljiti svojega početja. Tudi preostala četverica je vzpostavila tesen stik z občinstvom in je bila nasploh zelo sproščena. Primož Benko je z obvestilom, da Olimpija igra podaljšek, in komentarjem, da mu tekma veliko pomeni, tudi "prispeval svoje". Ko je pozneje še naznanil, da smo zmagali, se je v dvorani razlegel glasen aplavz, ki bi ga lahko primerjali s tistimi, ki jih je skupina dobivala po izvedbi najbolj udarnih skladb.

Siddharta so nizali uspešnico za uspešnico in nenehno dvigovali vzdušje. Presežkov je bilo veliko, pravzaprav kar presenetljivo veliko, ne glede na to, da je bi to koncert maratonskih razsežnosti. Najbolj so vžgale skladbe Plastika, Le Mavrica, B Mashina, Domine, Lunanai, Keltvek, T.H.O.R. Eboran, Kloner, Klinik in v dodatku še Rave, Od višine se zvrti, Na soncu in Ring. Bilo pa je tudi nekaj presenečenj, kot so skladbe Stipe, Naiven ples in Vojna idej. Slednja predvsem zato, ker je bila zaključna, in ker je občinstvo prav ponorelo od navdušenja, kljub Tomijevim predhodnim opozorilom, da to ni plesna skladba.

Same izvedbe skladb so bile vrhunske. Siddharta so zveneli morda bolje kot kdajkoli prej. Ne samo da je skupina zelo uigrana, tudi nekateri aranžmaji so zdaj bistveno bolj uravnoteženi in večplastni. Predvsem imajo zdaj precej večjo vlogo klaviature. K popolnemu zvoku je veliko prispevala tudi odlična tonska inženirka Tisa Frelih, ki je izoblikovala zelo oster, težek, a jasen zvok, z močnimi bobni, a tudi z zelo efektno izpostavljenimi poudarki. Predvsem pa je njen miks izražal obilico prefinjenosti, ki je bila pred leti na koncertih Siddharte precej zapostavljena.

Siddhartin koncert v Cvetličarni je bil vrhunski glasbeni dogodek. Vzdušje je močno spominjalo na tiste zdaj že kar legendarne nastope v klubih Hound Dog in Palma, ki jih je imela skupina na začetku svoje kariere. Srečneži, ki se vam je uspelo dokopati do vstopnic za današnji koncert, imate za kar nekaj časa zadnjo priložnost, da skupino vidite v živo. Siddharta potem vse do sredine februarja sploh ne bodo nastopali. Takrat naj bi se odpravili na turnejo po Italiji, potem pa naj bi začeli pripravljati nov album.