Kje so zvezdniki mladinskih filmov?

Če je bil slovenski mladinski film pred nekaj leti skoraj ogrožena filmska zvrst, ki ga je častno rešil Miha Hočevar s filmom Gremo mi po svoje, pa se je od 50. do sredine 80. let prejšnjega stoletja na tem področju vsaj na videz dogajalo veliko več. Prvi slovenski barvni celovečerec je bil prav otroški film Kekec Jožeta Galeta leta 1951, ki je bil tudi prvi slovenski film z mednarodno nagrado. Na 16. mednarodnem beneškem filmskem festivalu je dobil zlatega leva v sekciji mladinskih filmov.

Kekčeve ukane posnete v hipijevskem duhu

Prvi slovenski Kekec Matija Barl, ki je bil v času snemanja star rosnih 11 let, od leta 1962 živi v Nemčiji, kjer dela kot samostojni producent, prevajalec in priložnostni igralec ter se občasno vrača v Slovenijo. V primerjavi z večino drugih otroških zvezdnikov je ostal v filmskem svetu in organiziral tudi prvi festival slovenske popevke. Pri dvaindvajsetih letih je odšel v Nemčijo.

Prvemu Kekcu sta sledili še nadaljevanji Srečno, Kekec! (1963) in Kekčeve ukane (1968). Srečno, Kekec! je posnet po knjigi Josipa Vandota Kekec na volčji sledi. To je tisti del, ki gledalce popelje v zatohel Pehtin brlog, Kekca nadlegujeta tako Pehta kot njen Volk in Mojca končno spregleda. Kekca je igral Velemir Gjurin, takrat 12-letni deček, ki se je v odrasli dobi proslavil kot izjemen jezikoslovec in je oče odličnih glasbenikov Gala in Severe Gjurin.

V tretjem Kekcu Kekčeve ukane leta 1968 je neustrašnega fantiča zaigral Zlatko Krasnič, ki se je za avdicijo odločil, ker mu tisti dan ni bilo treba v šolo. Sicer so mu že pred Kekcem namenili vlogo v Hladnikovem Sončnem kriku, vendar kot temnolasec ni bil primeren. "Snemanje Kekca je potekalo med počitnicami, ki sem jih tako preživel na Vršiču v Poštarski koči. Polde Bibič je bil kot moj drugi oče, tako da sem res užival," je povedal Zlatko Krasnič. Njegovi starši so bili dovolj liberalni, da so mu dovolili igrati v filmu. Celo med izjemno priljubljenostjo Beatlov je bil edini v šoli, ki so mu dovolili nositi dolge lase. "Dopuščali so mi svobodo," je povedal nekdanji igralec, ki je danes agronom, in dodal, da so bili vrstniki najprej presenečeni, potem so se navadili, da je pač Kekec, in ostal je Kekec. Tudi kot motorist ima naziv Kekec.

Film je posnet v duhu takratnega časa – seksualne revolucije, praške pomladi, hipijev. Zato je ravno ta Kekec videti najbolj nadrealističen. Tudi na snemanju je bilo precej stvari na glavo, saj so več ali manj vsi "pohali".

"S soigralci iz filma in drugimi Mojcami in Rožleti smo se srečali leta 1983, ko sem v Kranju služil vojsko in smo šli na odkritje Kekčevega kipca v Kranjsko Goro. Po tistem se nismo več videli in verjetno jih niti ne bi več prepoznal," je še povedal Krasnič, ki po tej izkušnji o igranju ni več razmišljal, saj je bil med počitnicami vedno rad prost, snemanja pa so vedno potekala prav poleti. "Enkrat so me še vabili snemat v Beograd, pa nisem šel. Svoboda mi je na prvem mestu."

Starši v skrbeh zaradi posledic slave

Srečo na vrvici so posneli leta 1977 po istoimenski knjigi Vitana Mala. Glavna oseba v filmu je deček Matic z ljubljanskega blokovskega naselja, v filmu ga povabijo na snemanje filma in njegovo življenje se drastično spremeni. Zbliža se s psom Jakobom in njun boj za preživetje predstavlja dramaturški vrhunec filma. Matic oziroma Matjaž Gruden je zdaj namestnik direktorja kabineta Sveta Evrope. "Na šolo so prišli iskat kandidate za televizijsko oddajo Otroški dnevnik. Iskali so mulca, ki zelo veliko govori in so takoj določili mene. Pozneje so ugotovili, da govorim nerazumljivo in s tem nisem nadaljeval. Snemalec je bil Vitan Mal in on je predlagal, naj grem na avdicijo za Srečo na vrvici," je povedal Matjaž Gruden, ki je takrat požel ljubosumje pri fantih in občudovanje pri dekletih, ki ga je sprejemal z veliko mero zadrege.

"Posnel sem tudi Učna leta izumitelja Polža, vendar je pri meni na vrhu vedno Sreča na vrvici. Bila je zanimiva izkušnja. Na snemanju je bilo veliko otrok in dogajale so se zgodbe, ki se razvijejo med takšno skupino. Odrasli del ekipe nas je znal zelo dobro motivirati, kar se vidi tudi v filmu," je še povedal Matjaž Gruden in dodal, da so starši njegovo vlogo sprejeli predvsem z zaskrbljenostjo, kako bo slava vplivala na njegovo značaj. Ampak meni, da je dokazal, da je njegov značaj trden. "Stalno so pazili, da sem z nogami na tleh in me niso porivali pod žaromete."

Tomaž in Milena – danes organizatorka zabav in odvetnik

Poletje v školjki je film Tuga Štiglica o odraščanju v Piranu in Portorožu. Tomaž in Milena, ki v filmu postaneta par, sta povzročila pravo histerijo med mladimi leta 1985 in leta 1988, ko so posneli drugi del, ki pa ni dosegel slave prvega. Danes sta Kaja Štiglic in David Sluga uspešna v svojih karierah. Kaja je direktorica podjetja Stage Factor v Chicagu, ki organizira dogodke v svetu zabavne industrije. David Sluga pa je znan ljubljanski odvetnik. Kako Kaja danes gleda na takratno obdobje, na vpliv, ki ga je imel film na mlade, nam ni uspelo izvedeti, saj nam je njena tajnica pojasnila, da Kaja trenutno ne daje izjav. David Sluga pa nam je zaupal, da ima na snemanje filma zelo lepe spomine. "Bilo je res lepo. Takrat pravi šovbiznis v takem pomenu, kot ga poznamo danes, še ni obstajal. Zato tudi nisem imel nobenih večjih koristi od snemanja razen lepe izkušnje. Ena od koristi je bila tudi ta, da sem imel veliko pozornosti deklet, dobival sem pisma in številne telefonske klice," je povedal Sluga, ki si je želel nadaljevati kariero, vendar ni opravil sprejemnih izpitov na AGRFT. Nad tretjim delom Poletja v školjki bi bil navdušen, čeprav nima več nobenih stikov z drugimi člani filmske ekipe. Na vprašanje, koga vidi v vlogi Tomaža v morebitnem tretjem delu filma, se samo pomuza, da nima pojma, da ga bolj zanima, katera od igralk bi lahko igrala Mileno.

"Ne dajem izjav"

Ne joči, Peter oziroma Bogdan Lubej, ki je cele generacije Slovencev "okužil" s stavkom "As ti tud not padu", je danes taksist in svoje igralske izkušnje ne želi komentirati. V času snemanja filma leta 1964 je bil Bogdan star rosna štiri leta.

Medijskemu molku se je zavezala tudi Metka Gabrijelčič, legendarna Vesna iz filmov Vesna in Ne čakaj na maj Františka Čapa, ki se je v življenju posvetila gradbeništvu. Kot so povedali na Slovenskem filmskem centru, se gospa absolutno noče več ukvarjati z Vesno in noče nastopati v medijih. Po njeni vlogi so poimenovali glavne slovenske filmske nagrade vesne. Še en film iz slovenske filmske preteklosti so si zapomnili gledalci, stari med 30 in 40 let, in sicer Ko zorijo jagode režiserja Rajka Ranfla, posnetega po knjigi Branke Jurca. Naslovna junakinja Jagoda Kopriva – Irena Kranjc se danes ukvarja z magnetnimi terapijami in prodaja magnetni nakit. Metoda Pevca, ki je tudi igral v filmu, pa seveda ni treba posebej predstavljati.

Gusar bo vedno Gusar

Med slavnimi slovenskimi mladinskimi filmi oziroma serijami je tudi sedemdelna mladinska nadaljevanka Čisto pravi gusar Marcela Buha iz leta 1987, v kateri je glavnega junaka, poleg seveda priznanih slovenskih igralcev in igralk, zaigral Marko Miklavič. Bil je Peter, ki vidi gusarje in za večne čase bo med prijatelji ostal Gusar. Danes dela kot športni novinar.

Otroški pogled je drugačen, zato potrebuje filme s svojimi zakonitostmi. V Evropi vsako leto posnamejo okrog 30 igranih filmov za otroke in mladino, največ otroških filmov posname Nemčija. Kdaj bomo dobili nove Kekce, Rožlete, Tomaže in Milene, pa je seveda bolj kot od denarja odvisno od prave ideje. Zdi se, da bo Gusarja kmalu nadomestil Duhec, ki ga že snemajo po scenariju Marcela Buha, kako pa bodo nanj gledali čez dvajset let, pa bo treba še malo počakati.