Kid Rock

TIP: Lepljenka že stokrat slišanih tradicionalističnih ameriških zvrsti, ki je dobro narejena, a prav nič nevarna.

Kid Rock je poseben fenomen ameriškega rocka. Mnogi ga imenujejo kar največji glasbeni fan, čeravno je prodal že več kot 22 milijonov svojih albumov. Moč Kid Rocka ni v izvirnosti, ampak v neke vrste drugačnem recikliranju in spretnem vključevanju znanih fraz in trendovskih prijemov v nova okolja. Rock je na svojih prejšnjih desetih albumih družil metal in rock z rapom. Po svoje je predstavil ultimativno kombinacijo (mačo) rock drže in hip-hop DJ-janja. Vse skupaj je zvenelo precej agresivno, zelo groovy, mestoma predrzno rapersko in drugič spet hudo metalsko oziroma rockersko, v obeh primerih pa tudi zelo komercialno.

Na svojem enajstem albumu (in šestem za založbo WEA) Rock N Roll Jesus pa je Kid Rock naredil precejšen slogovni odmik od te zmagovite formule. Kid sicer tudi tokrat lepi različne znane fraze oziroma jih vključuje v še vedno sijajne beate, vendar to ni več isto. Na tem albumu boste namreč našli le peščico skladb, ki delujejo metalsko. Pe še te imajo zelo skopo odmerjeno in skrbno preračunano dozo energije. Še slabše pa je z njegovim simpatičnim dolgojezičnim nakladanjem oziroma rapanjem. Tega je namreč Rock na tej plošči praktično ukinil. Na kratko bi lahko rekli, da je Rock iz svojih novih skladb temeljito porezal vse, kar namiguje na kakršnokoli skrajnost oziroma nekontrolirano zvočno vnetljivost.

In kaj je potem sploh še ostalo? Najkrajši odgovor bi se glasil: "Veliko ameriškega tradicionalnega patosa!" Rock se v nekaterih skladbah obrača na bazični heavy rock, ki niha nekje med AC/DC, Aerosmith ter Kiss na eni strani, na drugi pa med southern rockom (tudi Lynyrd Skynyrd si je sposodil), country rockom in starinskim ameriškim tradicionalnim radijskim rockom. Te skladbe pa močno spominjajo na Boba Segerja ali Johna Mellencampa. Poleg tega je na albumu še nekaj čistih country in celo gospel izpadov. Skratka, Kid Rock je na tej plošči poskušal uporabiti vse, s čimer se istoveti ameriški ljubitelj glasbe, ki se ima za tradicionalnega. Da pa Rocku ne bi očitali čiste razprodaje, je ponekod fino preklinjal in se v eni skladbi celo potrudil pokazati , da ni pozabil rapati. Ampak te deviacije nimajo (več) pravega smisla.

V celoti prav vse skladbe na nekaj spominjajo in v bistvu ne predstavljajo ničesar novega. Edini svetli točki albuma sta sijajna produkcija ter vsesplošno nalezljiv beat.

Kid Rock z novim albumom igra na sigurno. Kaj je botrovalo takšni odločitvi, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Rock je sicer za en teden osvojil prvo mesto ameriške lestvice albumov, vendar z bistveno manj prodanimi izvodi, kot sta jih v prvem tednu imela 50 Cent ali Kanye West, za katera je Kid Rock dejal, da ju bo (sicer ne v prvem tednu) premagal - in to oba skupaj.

Rockov album je tipičen primer zapiranja ameriške komercialne rock scene, ki na zelo nenavaden način odraža kulturno in tudi prodajno omejenost v teh čudnih Bushevih časih, ki so sicer idealni za upor. Vendar Rock se je odločil drugače. Sedaj ni več American Bad Ass, ampak prej (bogati) zabavljač, ki igra na sentimentalne strune patriotskih ali kako drugače zavednih povprečnih Američanov. Res, da je pri tem zelo dober in prepričljiv, ampak to več nima resnične zveze z rock držo, kakršno je Kid Rock zagovarjal še ne tako dolgo nazaj.