John Newman – Tribute

John Newman je 23-letni Britanec, ki je svoj glasbeni preboj doživel z Rudimental v singlih Feel the Love in Not Giving In, lani poleti pa navdušil s singlom Love Me Again, ki kar poka od nalezljivih prehodov, veličastnega refrena in opiranja na retro glasbene žanre. John Newman na svojem prvencu Tribute, kjer se odkrito spogleduje s svojimi vzorniki, skorajda ne povoha drum'n'bassa in druge elektronike, si pa pri njej sposodi kar nekaj trikov, kot so že omenjeni udarni prehodi, ki so več kot primerni za plesišče.

Tribute je tako mešanica sodobnih pristopov k soulu in disku, z okrepljenimi orkestralnimi vložki, pogosto pa ga zanese tja, kjer nas je pred leti pustila Adele. Tribute je namreč album o razhodu in temu primerno srce parajoča so tudi besedila, a v nasprotju z Adele je počasnih pesmi bistveno manj, saj prevladujejo udarne in ritmične skladbe. In tudi v njih so njeni ostanki, na primer pri Losing Sleep, kjer uvod s klavirjem in bobni zveni podobno kot Rumour Has It, medtem ko pri Running že skoraj slišimo klasiko zasedbe Massive Attack, Unfinished Sympathy.

Poleg nalezljive uspešnice Love Me Again je na albumu še kar nekaj nalezljivih in razbohotenih skladb, na primer Gold Dust, pa zadnja All I Need Is You, kjer za udarnost poskrbijo zvonovi in pevski zbor. John Newman se na albumu Tribute ne zadržuje ali spogleduje z minimalizmom, ki je značilen za sodobne, indie pristope, temveč od svojih mladih predhodnikov pobira najbolj poslušljive trike in ustvarja všečno glasbo, ki pa razen njegovega raskavega glasu nima drugih večjih avtorskih presežkov.

Tribute je tako povsem spodoben album, ki bo vsaj začasno zapolnil manko pop velesil, John Newman pa bo za daljši rok trajanja potreboval malce več inovativnosti.