Intervju: Jure Robežnik

Jure Robežnik je skladatelj zabavne glasbe in jazza. Številne njegove popevke in skladbe še vedno navdušujejo poslušalce. Med najbolj znane sodijo Pegasto dekle, Maja z biseri, Ljubljančanke, Orion, Nebotičnik, Vrtiljak in mnoge druge. Gospodu smo se nedavno s prireditvijo v Mestnem muzeju priklonili ob njegovem 75 rojstnem dnevu. Se spominjate svojih prvih korakov v svet glasbe? To je bilo v gimnazijskih letih. Po precej neuspešnem študiju klavirja. Takrat so bili težki, povojni časi, zato sem študij prekinil. Kmalu za tem sem se navdušil za novo muziko iz Amerike. Na lastno pobudo sem ponovno poprijel za klavir. Tako se je začelo.

Danes je glasba dostopna vsakemu, včasih pa ni bilo tako.

Glasba je bila strašna dragocenost, do nje so se lahko dokopali zgolj ljudje z vezami. Tudi informacij ni bilo. En razlog so bile nedostopne tehnologije, drugi pa povojni status Jugoslavije, ki je bila zaprta.

Kako ste se dokopali do posnetkov iz tujine? Mladina se vedno znajde, povsem hermetično te nikoli ne morejo zapreti. Imeli smo določene plošče, ki smo jih vsi poslušali in drug drugemu posojali. Magnetofona seveda še ni bilo, kje pa! Potem, ko smo začeli nastopati za radio, je bilo vse odigrano v živo - rdeča lučka, tri, štiri in gremo. Ni bilo popravkov. Poleg plošč smo veliko poslušali radio. Takrat je bila zelo pomembna postaja Voice of America. Imeli so čudovite jazzarske oddaje. Malo kasneje se je pridružil še radio Luxemburg. S časom se je Jugoslavija začela odpirati. K nam so prišli prvi ameriški filmi z big bandi. To so bili filmi z orkestrom Woodyja Hermanova, potem film Ples na vodi - to je bila popolna histerija. Ljudje so celo noč čakali na karte in se zanje pretepali. Vsak je ta film videl večkrat, jaz sem si ga ogledal vsaj petkrat. Ples na vodi je bil bleščeč film z odlično glasbo, orkester Harryja Jamesa. Šlo je za jazz, ki je bil namenjen za komercialno poslušanje. Sčasoma so k nam pričeli prihajati tudi tuji glasbeniki. Prvi je prišel Louis Armstrong. Če se ne motim, nas je obiskal v organizaciji ameriške ambasade. Skratka, nekako smo se znašli.

Ste bil na koncertu Louisa Armstronga?

Seveda. Prišel je z letalom iz Zagreba. Ljubljana je takrat sicer imela letališče, vendar zgolj za interne lete, ni bilo tujih poletov. Njegovo letalo je imelo zamudo. Na Gospodarskem razstavišču smo ga čakali tri ali štiri ure, do polnoči. Moj tesen prijatelj iz mladosti Janez Čuk, je napovedoval koncert, vsake pol ure je prišel na oder in nas tolažil. Janez je tisti igralec iz filma Vesna, zelo zgodaj je umrl. Končno je Louis Armstrong prišel in koncert je bil fantastičen.

Kdaj je postala glasba več kot ljubezen? Ne bi vedel, do tega je prišlo nezavedno, zgodilo se je postopoma. Nikdar si nisem mislil, da bom ostal v glasbi, da bom življenje preživel ob glasbi. V bistvu nisem bil dolgo aktiven glasbenik, tudi skladatelj ne. Kasneje sem opravljal najrazličnejše funkcije, vodil sem Založbo kaset in plošč, kar je vendarle povezano z glasbo. Pred tem sem bil producent na radiu. Poklical me je Egon Tomc, ki je bil takrat direktor radia in mi dal posebno nalogo, naj razvijem slovensko vokalno zabavno glasbo, ki je do takrat praktično ni bilo. Šlo je za dolgoročni proces. Prav debelo sem gledal, ker takrat o vokalu nisem vedel prav veliko. Vendar sem imel veliko podporo. Ustvarili smo ekipo, mlade ljudi, tudi tehnike smo učili. Glasbeniki smo se povezali v time. Takrat je prišla Katja Levstik, Barbara Jarc in cel šopek pevcev iz Maribora- Irena Kuhont, Lidija Kodrič in tako naprej.

Na žalost naslednje generacije niso najuspešneje gojile vaše dediščine.

Veste, čisto jasnega odgovora nimam, to je vpeto v svetovno dogajanje. Tudi če poslušate glasbeno močnejše države od Slovenije, ugotovite, da tistih zlatih, velikih vokalov ni več. Očitno jih ne iščejo, okus dobe se je spremenil. Imam vtis, da če nekdo mlad prelepo poje, ga ne marajo (smeh). Obstajajo izjeme, recimo Italijani tovrstno petje še vedno gojijo, ne popuščajo. Drugače pa nima smisla, da razlagam. Rap ni petje v klasičnem pomenu besede.

Iz glasbe je izginila melodija. Ja, človek dobi vtis, da je melodijo, pa še tako dobro in originalno, skoraj sramotno napisati. Nisem prepričan, da imam prav, saj vse skupaj opazujem od daleč. V isti sapi pa ta stari tudi od mlajših ljudi prejemamo komplimente, da jim je naša glasba všeč.

Mladina ima počasi dovolj instant glasbe, zato se obračajo nazaj.

Bumerang. Že nekaj časa poskušajo mladi ljudje vse narediti sami. Napišejo skladbo, besedilo, skladbo odigrajo, zdaj imajo doma že svoj snemalni studio. Po mojem ni toliko genijev, da bi vse zmogli povsem sami. Mi smo imeli ekipe, iskali smo dobre tekstopisce, prave pesnike. Verjetno bi tudi jaz znal napisati besedilo, kot se pišejo danes, pa mi niti na kraj pameti ni prišlo. To sem raje prepustil tistim, ki to znajo boljše od mene. Vsega ne moreš sam. To so začeli kantavtorji, ampak to je bila zgolj ena šola, sedaj pa gredo še naprej.

Danes je kvantiteta glasbe zastrašujoča. Raje bi imel manj pesmi in tiste dobre.

Se spominjate, kdaj ste prvič slišali svojo skladbo v izvedbi velikega orkestra?

No, instrumentalna dela sem slišal že zelo zgodaj, preden sem šel k vojakom. Šlo je za inštrumentalna dela, ki jih je izvajal Big Bend pod taktirko Bojana Adamiča. On je bil naš veliki mentor, sijajen človek, ki nas je spodbujal. Potem, ko sem pri vojakih odslužil tisto obvezno, so me dali v Dom Armije, kjer sem pisal aranžmaje in jih pošiljal, da jih je Adamič z orkestrom snemal na radiu. Ko sem se vrnil domov, me je čakalo kar nekaj denarja. To je bilo sijajno. Z velikim orkestrom pa je bila prva tovrstna izkušnja na prvem festivalu Slovenske popevke, takrat z Majdo Sepe in skladbo Glas stare ure. To je bil revijski orkester, kompleten aranžma, po mojem je bila ta prva vokalna skladba v izvedbi velikega orkestra. Pri ustanavljanju Slovenske popevke nisem bil soudeležen, takrat sem v orkestru igral vibrafon, pa eno skladbo sem napisal.

Danes je vaš opus izjemen. Potem je šlo pa naprej. Danes najvidnejše stvari so nastale v kratkem obdobju petnajstih let. Ko sem bil na založbi, smo s Sepetom in še nekaj kolegi ustanovili družbo Digitalija. Takrat sem deloval kot nekakšen glasbeni menedžer. Takrat nisem pisal, imel sem kar dolgo pavzo. Ampak tistih petnajsti let je bilo zelo intenzivnih. Takrat smo kar bruhali glasbo.

Lahko navedete kakšen sodobnejši glasbeni projekt, ki vas je navdušil. V tujini mi je všeč produkcija musicalov. Sijajno delajo, predvsem Angleži in Američani. To z veseljem zasledujem. Drugače pa ne vem, kaj bi rekel. Skušam zasledovat glasbo, vendar mi sedaj nič ne pade na pamet.

Kakšna je vloga tišine v glasbi?

Tudi pavza je muzika. Seveda sodi tišina že od nekdaj v glasbo. Spomnil sem se na tisto slavno muskontarsko anekdoto oziroma, to je resnična zgodba. Pri nas se jukeboxi niso prav razvili, v Franciji, kjer smo veliko igrali po ameriških vojaških bazah, pa jih je bilo vse polno. Vsak, ki je vstopil v lokal, je lahko not vrgel kovanec in izbral skladbo. Glasba je bila tako glasna, da nisi imel miru. Frank Sinatra je na svojo singelco posnel eno stran tišine. Na začetku se je oglasil, nato pa je bila tišina. Skladbo je zaščitil. Ljudje so množično metali kovance za tri minute miru. Skladba je bila hit. To je znana zgodba.

Vloga tišine v vašem zasebnem življenju? Nisem neprestano obkrožen z glasbo. Ne maram biti neprestano izpostavljen glasbi. Če je prijetna, jo lahko poslušam ob delu. Drugače sedem, poslušam glasbo in ko vstanem, jo ugasnem.