Intervju: Demeter

Album Uvod v Strastno, ki ga je konec lanskega leta izdal glasbeni tandem Mihe Zbašnika in Jureta Engelsbergerja, je nedvomno eden izmed najbolj razburljivih glasbenih projektov, ki so se zadnja leta pojavili na slovenski glasbeni sceni. Njegova moč je v izvirnih besedilih in posrečeni mešanici akustike z elektriko in zvoki narave. Avtorja poznamo iz zasedbe Racija, ki je konec devetdesetih sodila v sam vrh slovenske glasbene ponudbe. Poudariti velja tudi izjemno vizualno podobo zgoščenke.

Kdaj so se pojavili prvi obrisi albuma Uvod v Strastno?

Album je nastal po spletu naključij. Novembra leta 2003 sva šla v studio posnet demo posnetke, s pomočjo katerih sva želela poiskati bobnarja. Dva ali tri dni sva snemala akustični kitari, nato smo se začeli zafrkavati, se z glasbo poigravati in jo poskusiti spraviti v lepšo obliko. Čez nekaj mesecev se je vse spremenilo, saj je postalo jasno, da nastaja plošča. Začeli smo nasnemavati električno kitaro, bas kitaro, najrazličnejše inštrumente in zvoke narave.

Skladbe so najverjetneje nastale že prej.

Komadi, ki so na albumu Uvod v Strastno, so začeli nastajati po koncu Racije med letoma 1999 in 2003. Dva komada sta nastala med samim snemanjem.

Kakšen je bil vajin avtorski pečat v zasedbi Racija?

Pri Raciji sva bila pisca besedil in avtorja glasbe – 90 odstotkov glasbe je bilo najine. Skupaj sva se odločila, da greva na novo pot in pustiva Racijo za seboj. Sestavila sva bend, kjer smo preigravali neko progresivno baročno kičasto zadevo. Ugotovila sva, da tudi to ni to, zato sva šla na svoje. Skratka, potem ko sva razpustila Racijo, sva delala naprej. Uvod v Strastno je album, ki si ga pred petimi leti ne bi mogla predstavljati. Še vedno delava komade in živiva za glasbo.

Uvod v Strastno je samostojen izdelek, za katerim ne stoji velika založba.

Ploščo sva naredila na lastne stroške, nisva se ukvarjala z založbami in s promocijo. Vse sva naredila sama. Ploščo sva ponudila založbam, ki sva jih poznala še iz Racije. Sledilo je nekaj koncertov, do katerih ni prišlo po najini iniciativi, ampak so naju povabili. Koncertov je malo. Če imaš rock bend, je lažje. Prav tako nimava menedžerja, tako da je v končni fazi vse spontano, spontano, spontano. Navadno imava pred koncertom teden dni vaje. Potem en mesec ni nič in pade kondicija, spet vaja, vedno gor in dol. Zadnja koncerta sva imela v Franciji. Oba sta bila v sklopu festivala Europa Vox. To je bilo pred dobrim mesecem in zelo lepo so naju sprejeli. Prvi nastop je bil v Vichyju, drugi pa v manjšem mestu velikosti Vrhnike. To sta dve majhni mesti. Vichy je znan po Vichyjski vladi in kozmetičnih izdelkih. Po izidu plošče sva bila presenečena nad odzivom, ki je bil zelo velik, glede na to, kako malo sva vložila.

Nedvomno je album našel svoj krog poslušalcev.

Nekateri so prav čakali na tovrstno plato, predvsem starejša generacija je bila navdušena. Če si glasbeno bolj zahteven, če si petičen, je danes težko najti bend, ki ti je všeč. Pa tudi če nisi, je težko najti bend, ki bi te zadovoljil. Če nama je nama to pri posameznikih uspelo, sva zmagala. Pred izidom plošče nisva bila pretenciozna. Mogoče nama je celo manjkalo ambicij.

Ali že razmišljata o novem projektu?

Trenutno se igrava z idejami, delava nove stvari, pripravljava nov projekt. Materiala imava že za vsaj dve plošči. Obstaja ideja, da bi naredila drugi del plošče Uvod v Strastno. Skratka, so ideje in komadi, nikamor se nama ne mudi. Imava to prednost, da ne živiva od glasbe in da nimava založbe, zato nama nihče ne teži in naju ne preganja. Sedaj imava na preizkušnji bobnarja, vendar še ne veva, kakšna bo njegova vloga.

Kakšna je po vajinem mnenju vloga tišine v glasbi?

V prejšnjem bendu in v Raciji ni bilo tišine, tam smo do konca zapolnili, kar se je zapolniti dalo. Šele z vrnitvijo na akustiko sva začela odkrivati tišino, ki je ključen del glasbe. Veliko delava na pravilni rabi tišine. Zagotovo je pravilna raba tišine pokazatelj določene zrelosti.

Kaj pa tišina v zasebnem življenju?

Ne marava hoditi po mestu s slušalkami na ušesih, ker imava občutek, da nekaj zamujava. Ves čas te nekaj umetno zaposluje, ni avtorefleksije, zmanjša se pozornost opažanja stvari. Danes po mestu vsi hodijo s slušalkami, zato je tudi interakcija med ljudmi otežena. Vsak je na svoji glasbi. Zbašnik: Sem človek tišine. Vsak dan se vsaj eno uro sprehajam po gozdu ali po cesti. Nimam kolesa, ker raje pešačim. Hoja ima svoj moment, ko si sam z mislimi, reflektiraš, na nek način meditiraš. Engelsberger: Glasba je danes pogosto zlorabljena. Kamorkoli gremo, smo soočeni z glasbo. Nazadnje sem šel v Tivoli na zeleni čaj. V kavarni so predvajali radio Antena, katerega glasba je bila zelo moteča. Pustil sem čaj, ga plačal in šel. Po koncertih v Franciji sva se ustavila v Parizu. Tam imajo redkokateri lokali glasbo. Imela sva čas za pogovor, ni nama bilo treba kričati. To nama je bilo zelo všeč. Nekaj podobnega bi bilo treba uvesti v Ljubljani. Tudi to je znak zrelosti.

Uvod v Strastno odlikuje tudi izjemna grafična podoba. Že dimenzije zgoščenke, ki so nekoliko večje od običajnih, izstopajo…

Engelsberger: Za izdelavo ovitka sem porabil veliko časa, saj sem dolgo premišljeval, kakšen bi bil vizualni ekvivalent glasbi, ki je na plati. Poskušal sem se izogniti, da bi z vizualno podobo preveč vlekel v svojo smer, zato sem se odločil, da na ovitku in v knjižici ne bo oseb. Odločil sem se, da bodo na in v njem zgolj tihožitja, ki jih lahko razumeš na več načinov, od abstraktnega do konkretnega. V knjižici so vključene stvari iz mojih skicirk, ki so nastajale pred in med nastajanjem albuma. Zbašnik: Vizualna podoba albuma je v celoti Juretovo delo. Med pogovorom o podobi ovitka sva se odločila, da bi bilo dobro, če bi sledil konceptu albuma, da bi bil postarhaičen, nekaj iz nazaj za naprej. Imam občutek, da mu je uspelo, da je barva ovitka zadela barvo glasbe. Celotna plošča s knjižico je dovolj zanimiva, da si jo raje kupiš kot downloadaš.