Intervju: Bruce Springsteen

Dobrodošel spet na E Street Radiu, Bruce. Hvala, Dave. Pred časom sva se pogovarjala o ustvarjanju albumov, ki so »manj hrupni« ali pa »bolj hrupni«. Zdaj smo dosegli obdobje albumov še večjega hrupa. Morda največjega hrupa. Mislim, da. Kako se vrstijo tvoji projekti? Že ko pišeš, veš, da je neka skladba primerna za skupino, druga pa za tvoj solo projekt? Ne. The Ghost of Tom Joad sem napisal za E Street Band. Ko pišeš material, še ne moreš vedno reči. Mislim, da sem tudi Devils & Dust prvotno napisal za E Street Band.

In album Nebraska. Da. Najprej sem mislil, da bo celotno ploščo igrala skupina. In poskusili smo. Vendar ni delovalo. To je nekaj, česar ne moreš vnaprej določiti. Pustiti moram, da pesem najprej najde samo sebe. In potem moram med posnetimi različicami poiskati tisto, ki iz te glasbe potegne najboljše. Zgodi se, da si zamislim, da je treba pesem igrati trdo. In jo igram trdo, pa se nič ne zgodi. Ali se vsaj ne zgodi toliko, kot če jo igram nekoliko bolj mehko. In včasih se ne zgodi veliko, če jo igram zares mehko. Moj prvi poskusni posnetek za Devils & Dust je verjetno zvenel kot rock skladba. Zdaj bi verjetno hitro ugotovil, kako naj jo naredim, a takrat, ko sem bil sam v studiu, tega nisem mogel ugotoviti.

Nekaj časa živiš v svojih skladbah, preden dobijo svojo končno obliko, kajne? Mislim, kot izvajalec. Včasih. Včasih ne. Za večino glasbe na albumu Nebraska in na albumu Devils & Dust ter za skoraj vso na albumu The Ghost Of Tom Joad ne vem, če bi našli več kot tri poskusne posnetke kakšne skladbe. The Ghost Of Tom Joad je bil posnet tako, da sem šel v studio, mislim, da sem vsako pesem odpel enkrat ali dvakrat, in posnetke smo grobo zmiksali še tisto popoldne. In to je plošča. Plošča ni masterizirana. Nismo je še enkrat miksali. Dejansko je ta plošča grobi miks, ki smo ga naredili tisti dan, ko smo snemali. Toby (snemalni tehnik, op. prev.) me draži, ker ni masterizirana, in pravi, da se glasnost spreminja od skladbe do skladbe. To navadno popravijo med masteriziranjem. Vendar nisem želel, da bi karkoli drugega prišlo med te posnetke in občinstvo. Naj bo samo to, kar je bilo posneto. Nisem želel, da bi se kaj dodajalo.

In kaj se zgodi, ko greš snemat s skupino, kot si šel zdaj? Takrat je slika čisto drugačna. Predvsem imamo še enajstega člana E Street Banda, Brendana O'Briena. Po albumu The Rising ga izjemno spoštujem. A to, kar je naredil iz nas na tej plošči, to, česa je sposoben in kar je naredil za našo skupino, to je bilo res dejanje ... To je bil za nas res dar.

Mislim, da ljudje vidijo Brendana bolj kot tehnika, ker je nekoč, med drugim, delal kot tehnik. A občutek imam, vsaj po nedavnem pogovoru z Nilsom, da se zelo vključi in da predvsem sodeluje pri aranžiranju. Prvič: odličen glasbenik je. Odlično igra klaviature, kitaro in številne druge inštrumente. Drugič: izjemno je nadarjen za aranžiranje. Klasičen trenutek na koncu pesmi Girls In Their Summer Clothes ... (zapoje) Mi lahko nekdo prinese kitaro? Dobro jo je imeti pri roki, medtem ko se pogovarjava ... In potem pride ljubek dvignjen akord. Ta je njegov. Čisto je padel noter: Čutim, da prihaja pomemben trenutek! In je tu. Zabrenka akord v molu. Okleval sem: Ne vem, stari, mislim, da je to malo preveč. Potem pa smo nekaj časa poslušali in ugotovili, da je odlično. In potem sem ga vstavil še na nekaterih mestih, ker mi je bil tako všeč. Brendan je zelo dober v tem. Predlaga kakšne zamenjave akordov pri aranžmaju, zelo dobre aranžmajske ideje ima. In pri tej plošči smo delali tako, da sem šel v studio z osnovno zasedbo petih članov: Max, Roy, Garry, jaz ... Spet tako, kot smo snemali albuma Born To Run in The Rising. To traja štiri, pet dni in v osnovi je plošča posneta. Fantje pridejo za en dan, morda samo za eno popoldne.

Misliš preostale: Nilsa, Steva in druge. Da. Vsi pridejo v studio. Mislim, da nihče ni bil tam dlje kot en dan. Mogoče je bil Clarence tam dan in pol. V enem dnevu posnamejo svoje. In Brendan je tokrat posnel fante in skupino.

Kaj misliš s tem? Mene ni bilo tam.

Res? Da. Tega še nisem naredil. Ampak ... zelo zaupam Brendanovemu čutu. Odločil se bo tako, kot bi se odločil jaz, ali bolje. Če sem v studiu, nočem zatirati idej. Morda nisem takoj za, a če poslušam enkrat ali dvakrat, slišim, da so odlične: Uau, tega se pa ne bi sam spomnil. Brendan nam daje podporo, kakršne nam v studiu že dolgo ni nihče. Zelo dolgo. To je zelo poživilo proces snemanja, izjemno.

Ga pospešilo. Da, pospešilo. Ploščo naredimo v enem mesecu, morda malo več. Tako ustvarjalen je! In najini razmišljanji zelo dobro delujeta skupaj. In njegovo izražanje! Njegovo navajanje stvari, ki jih potegnemo z drugih plošč ali stvari, ki jih ustvarimo. Ustvarja zvoke iz različnih elementov. Te stvari ... že dolgo nisem delal tako. In po mojem mnenju je E Street Bandu dal njegov moderen zvok. Če poslušate ti dve plošči, obe zvenita kot E Street Band in tako kot nobena druga plošča ter zelo moderno.

Ta plošča (Magic, op. prev.) ne zveni preveč podobno plošči The Rising. Mislim, zveni podobno v tem smislu, ki si ga pravkar omenil, a so stvari, ki zares izstopajo, in je veliko bolj harmonična. To je rezultat več stvari. Navadno je to posledica materiala. (Dobi kitaro.) Hvala, Tom. Zelo sem te hvalil, ko te ni bilo.

Res je. Delno je to posledica tega, da sem pri tej plošči pustil prosto pot svojim pop nagonom, ki sem jih zadnjih dvajset let nekako skrival.

Pop v smislu The Beach Boys ne Andyja Williamsa? Da, v tem smislu. Na tej plošči sem naredil veliko kalifornijskih harmonij in zvokov. Te stvari so mi bile vedno všeč. Poleg tega sem pustil, da je moj glas spet poln. In pojem na neki skoraj jazzovski način. V skladbah Your Own Worst Enemy in Girls In Their Summer Clothes sem si res dovolil globoko vdihniti in peti na vso moč. Mislim, da smo moj vokal podvojili v skladbi Girls In Their Summer Clothes. To je ustvarilo ... to ni realen zvok, to je prikrojeno, je kreacija. A prav to so bile številne odlične plošče. V tem smislu, da poskušaš nekaj ustvariti. Studijsko ploščo poskušaš ustvariti.

To pelje nazaj k Born To Run. Da. Te stvari bomo sposobni ustvariti tudi na odru. Imele bodo še posebno napetost, ki jo vselej doda veličina odra. A vrnili smo se k pristopu, ki smo ga imeli, ko smo delali Born To Run: nismo se trudili, da bi stvari zvenele realno, poskušali smo, da bi zvenele vedro in vznemirljivo. Poskušali smo doseči čustveno realnost z nekoliko drugačnim postopkom. In pri tej plošči smo temu spet dali prosto pot pri številnih skladbah.

Zanimivo je bilo, da se je prva pojavila skladba Girls In Their Summer Clothes. Na neki način se mi zdi najbolj sofisticirana skladba, ki jo je ta skupina kdaj naredila. Meni se je zdela zelo preprosta. V resnici je zelo preprosta. Ima samo tri ali štiri akorde. A gre za to, kako se znajdejo skupaj.

Bolj gre za to, kako je aranžirana, kako glasovi ... Zgoščena je, strnjena, menjava akordov je malo drugačna od tega, kar sem počel zadnje čase. Spet gre za eno tistih kratkih, triminutnih, triinpolminutnih koščkov pop vesolja, kjer se lahko povsem predaš. In ves svet te obdaja tako zvočno kot v podobah, ki jih uporabljam. Gre za skoraj ikonografske podobe nekega idealiziranega majhnega mesta na poletni večer.

Imel sem občutek – seveda je lahko to posledica tega, kdo sem jaz in koliko sem star –, da govori človek, ki se ozira nazaj na vsa poletja. Zdela se mi je prav toliko jesenska pesem kot poletna. Kot da gre za človeka, ki je v teh poletjih preživel marsikaj. Mislim, da sta osnovni čustvi hrepenenje in izguba. Zgodba govori o človeku, ki ob koncu poletja preživlja razpad zveze. Prežema ga hrepenenje. To bi primerjal s tem, kako so na tisti čudoviti plošči zveneli pevci zasedbe The Drifters v čudoviti soul baladi This Magic Moment. Če je trenutek tako čaroben, zakaj pevec zveni tako vedro in tako žalostno hkrati? Všeč sta mi ti dve stvari skupaj v skladbi Save The Last Dance For Me. Hkrati je lepo in tragično. In obupno žalostno.

Saj govoriva o pesmi, ki jo je napisal Doc Pomus. Da. Element tragičnosti gre z roko v roki s popolnim pop svetom, ker lahko obstaja. Lahko ga občutimo, ne moremo pa ga doseči, razen za zelo kratek trenutek. To je vsa zgodba pesmi Girls In Their Summer Clothes. Punce so vedno nedosegljive. Pevec znova obiskuje različne priljubljene kotičke. To naredi pesem čustveno resnično. To je tiste stare pesmi, čeprav so zvenele tako prepolne ljubezni in življenja, naredilo resnične. Ta sprememba, obrat, da tega ne moreš doseči.

Prav to sem te hotel vprašati. Zame je to, o čemer govoriš, neka zelo pozitivna različica čarobnosti. Način, kako v svojem življenju uporabljamo neresnično, da bi ga naredili veliko boljšega. Da. Veliko tega uporabljam vsak dan. (smeh)

Verjetno v prepričanju, da si edini, ki to počne. Temu bi rekel, da tako vidim samega sebe.

Se ne vsi? Da, točno. (smeh)

V pesmi Magic – to je zelo zlovešča pesem – človek, ki jo poje, nima dobrih namenov. Da. Je iluzionist. Prežet je z varanjem.

In s slabimi nameni. O, da. Med vsem drugim.

In domnevam, da spominja na ... Zanimivo je, da sem, ko sem prišel na intervju, razmišljal, kako bova začela govoriti o glasbi in potem prešla na politiko. Ker je politika implicirana na plošči. In potem si na nekaj koncertih, ki si jih imel – do zdaj si imel le dva vadbena nastopa v Asbury Parku – politiko postavil veliko bolj v ospredje. To sem storil zaradi več razlogov. Eden od njih je, da imam rad dvoumnost v svoji glasbi. Naredi jo skrivnostno. Ne da glasba ne bi bila razumljiva, glasba je razumljiva. Prav tako sem na tej plošči v skladbi Livin' In The Future, uporabil pripomoček, ki ga uporabljam le redko: ironijo. Rekel sem si, da bom to izpostavil in povedal ljudem, kaj si mislim o tem. Besedilo pesmi in njena glasba sta si nasprotna kot južni in severni tečaj. Nimam težav s tem, da v pravem trenutku ne bi ljudem preprosto povedal, kaj bi rad dosegel. Vse je tam, v pesmi. V tem primeru plošče nisem hotel spremeniti v vajo v retoriki, nisem hotel, da bi se vsa ukvarjala s tem, da bi bila agitpropovska. Politično plat sem vtisnil v material globoko med vrstice. Tako se mi je zdelo pravilno z ustvarjalnega stališča.

Poznaš recenzijo, ki jo je Jon Landau (glasbeni novinar, kasneje menedžer Brucea Springsteena, op. prev.) napisal o Dylanovi plošči John Westley Harding? Ne poznam.

V njej piše: Ne pravim, da katera od pesmi na tem albumu govori o vojni, a vojna je v vsaki skladbi. Bila je na tisti plošči.

Mislim, da je tudi na tej plošči. Tako je pri ljudeh, ki nenehno razmišljajo o svojem času, in nedvomno je Dylan to vedno počel, skoraj tudi še takrat, ko tega ni počel. Gre za to, da je to pač vedno bil. Ne moreš preprečiti, da te stvari ne bi pronicale in se pokazale. Vietnamska vojna je nekako prisotna na nekaterih mojih zgodnjih ploščah. Mislim, da je prisotna na plošči Born To Run, zagotovo pa je prisotna na albumu Greetings.

Na njem je celo pesem o tem. Da, takrat je minilo komaj nekaj let.

Pravzaprav se vojna še ni končala. To je bil element, ki je, medtem ko uporabljam zelo klasične rock podobe, skladbam dal poudarek. Dodal jim je strah, dal jim je življenje in vrednost. To, da je to prisotno, se vselej zgodi. Razkriva se na različne načine. Za to ploščo nisem sedel in razmišljal, ali bom naredil ploščo, ki bo politična, ali tako, ki ne bo. Sedel sem, da napišem glasbo, ki jo v določenem trenutku lahko. A mislim, da če raziskuješ, kdo v resnici si in kako razmišljaš, se to mora pokazati v stvareh, ki jih ustvarjaš. Povsem naravno je, da so tam. Mogoče so malo drugače umeščene na plošči. V prvi polovici plošče so veliko bolj skrite, potem pa se plošča razkrije v zadnjih treh ali štirih skladbah, kjer to sporočilo prodre na površino.

Govoriva o prehodu od skladbe Gypsy Biker in naprej. Da, dokončno pri skladbah Magic in Last To Die ter Long Walk Home in Devil's Arcade. To je trenutek, ko skriti pomeni postanejo besedilo. Všeč mi je, da plošča deluje na ta način. Všeč mi je, da se začne brez teh stvari, ki bi jo obremenile. Plošče nisem hotel obremeniti. Poleg tega mislim, da imajo ljudje vrh glave tega, kar se dogaja zadnjih šest let, in da ne potrebujejo še ene plošče, na kateri nekdo to neposredno obravnava. Občutek sem imel, da se moram tega lotiti drugače. Mislim, da sem sam želel to tako slišati. Hotel sem peti o tem, a ne na agitpropovski način, in tako sem našel svoj način s pomočjo jezika, ki ga imam rad, in to je pop glasba.

Še nekaj je vtkano v glasbo – velika ljubezen do kraja, v katerem si. Precej jasno to izraziš. Za to gre. Tako pišem že zelo dolgo časa. Razjezi te, če kdo to pokvari. Tu so vse stvari, ki jih imamo radi glede Amerike, vsekakor je nekaj stvari, ki jih imamo radi. To je moj dom. Hej, to je tvoj dom. Zelo te razjezi, ko mu nekdo škoduje in ga razbija. Nočem ljudem »držati govorov« ali spremeniti tega v obrt. Všeč mi je, da imam svoj glas, všeč mi je, da ima naša skupina svoj glas. Počutim se del tradicije ljudi, ki so čutili enako. Prav tako menim, da je pomembno nastopati, zabavati ljudi, in mislim, da se te stvari ne izključujejo. Vidim, da lahko delujejo skupaj.

Danes jih prikazuješ precej lahkotno, če upoštevamo, kako težko je številnim to združiti. Mogoče je zate preprosto. Barbara Carr, ena tvojih menedžerjev, je dejala, da si bil vedno zelo previden pri izražanju svojih političnih stališč, ker nisi želel ljudem reči, kaj naj mislijo. Zdaj pa, ko si stopil naprej, ljudem govoriš, kaj ti misliš. Mislim, da ne moreš govoriti ljudem, kaj naj mislijo. To ne bo delovalo. Tudi če sem poskušal, mi ni to nikoli uspelo. (smeh) Ne moreš, lahko samo pokažeš. Pokažeš ljudem posledice, na primer neke politike ali nekih dejanj. Ali kako se ljudje vedejo. Pripoveduješ zgodbe, ki zvenijo resnične in očarajo. In spotoma me verjetno zanese v to, kar mislim jaz. Poskušam, da tega ne bi storil tako, da bi obremenil glasbo. To je privilegij. Ne v slabem pomenu. Čutim, da morajo biti tudi te stvari sestavni del tega, kar ustvarjam. In da morajo biti narejene umetniško in estetsko. Ker sem umetnik. Če bi bil politik, bi morda čutil drugače. Zame je - nekako tako, kot smo naredili na današnjem koncertu - to še vedno naša skupina, to smo še vedno mi, ki govorimo s tabo, s svojimi lastnimi razmišljanji, in to se zdi sestavni del glasbe, tako kot je bil zadnjih petintrideset let.

In bil je. Prav osupljivo je danes poslušati The Promised Land v primerjavi s temi novimi skladbami, ker je skoraj vse, kar rečeš političnega na tej plošči (Magic, op. prev.), že v skladbi The Promised Land. Nevarnost in tudi ljubezen. Da, še vedno se spominjam, kako sem to pesem pisal; sedel sem na svoji postelji v Homedalu v New Jerseyju. Tako zelo jasno lahko vidim trenutek, ko sem napisal to pesem. To je ena od pesmi, za katero se točno spomnim, kako sem jo napisal. In gotovo je ena mojih boljših in nenehno se vrača in je vedno znova aktualna. Če bi neki večer šel na oder samo s kitaro v roki zapet eno pesem, za katero menim, da bo res imela sporočilo, bi vedno izbral to pesem. Postavila je smer, od koder prihaja nova glasba. Lahko vidiš neprekinjeno črto od Promised Land do Livin' In The Future, Long Walk Home. Long Walk Home je zares ... je točno tam.

Točno o tem sem razmišljal. Celo podobe so zelo podobne. Da, to je isti človek, isto mesto.

Poskuša se vrniti v isto mesto in ugotovi ... V Long Walk Home je misel, ko rečeš: Vsi, ki sem jih srečal, so mi nedostopni tujci. Citiraš pesem Stanley Brothers (Rank Strangers, op. prev.). To je še eden od magičnih trenutkov na tej plošči. Ko to izrečejo v pesmi Stanley Brothers, je zelo jasno, da je oseba že v posmrtnem življenju, ko to izrečeš ti, tančica, skozi katero greš, žal ni med življenjem in smrtjo, ampak je med takrat in zdaj, med tem, kar je Amerika bila, in kar morda postaja. Plošča se, kot večina mojih plošč, bori proti odtujitvi. Lik pride v mesto in se počuti zelo tuje, ker se je mesto tako spremenilo in ker so se spremenili ljudje. Na plošči večkrat uvedem ta idilična majhna mesta in rad malo pokvarim njihovo podobo. Uporabim jih za sceno, ki pokaže, kako so se časi spremenili. Tako sem v pesmi Girls In Their Summer Clothes postavil značilen lokal, drugače sem to sceno postavil v Long Walk Home. Ne lotim se tega tako, da bi naredil neki načrt. Tako je, kot sem povedal takrat, ko sem govoril za oddajo Storytellers – koliko tega sem vedel, ko sem napisal to pesem? Nič. In kaj je v njej? Vse. Težko je to razložiti. To ni proces, podoben temu, kako se o tem zdaj pogovarjava.

Seveda. In to sem tisočkrat oskrunil, ko postavljam podobna vprašanja. To lahko reflektiraš šele potem, ko je plošča narejena. Nič takega nisi počel v procesu pisanja.

Nedvomno to počneš v procesu pisanja, ker je na tvojih ploščah zaporedje vedno zelo dobro premišljeno. Mislim, da je precejšen del plošče v to zaporedje postavil Brendan O'Brien s posnetkom, ki mi ga je dal nekega dne. Rekel sem mu, naj mi posname vse mikse na trak. Zelo hiter je, ne prepušča se meditacijam, kakor sem se včasih jaz. Hitro mi je posnel trak in mi ga dal. Ko sem ga poslušal, sem ugotovil, da je to to. Sam sem se s tem ukvarjal kar nekaj časa in prišel do zelo podobnega zaporedja. Pri tej plošči je bilo kar nekaj mogočih zaporedij, ki bi delovala. Imel sem eno, ki se je začelo z Long Walk Home, imel sem več različnih razmestitev. Delovalo je na več različnih načinov. Pogovarjal sem se z Joejem Levyjem iz Rolling Stona in opozoril me je: V prvi pesmi je ta človek in postavlja se vprašanje, ali je tam še kdo živ. In potem pride: hočem slišati tvoj ritem. Na to na koncu odgovori skladba Devil's Arcade. Nekdo je živ. In na koncu je utrip srca. S tem se konča plošča. Z ritmom nekoga. Uau. To je nekaj, kar se je zgodilo, a sploh ne veš, kaj se je zgodilo.

(Intervju prekinejo, ker morajo zamenjati trak.)

Vse v redu? Imam še nekaj časa, če hočeš. Prav pomirja me.

OK. To bi bilo odlično. To je pogovor na »prehitevalnem pasu«. Ta plošča je taka, da bi se lahko eno uro pogovarjala samo o glasbi, samo o zvokih na plošči. In potem eno uro samo o idejah. Mogoče bi morala to ločiti. Vse tvoje plošče vsebujejo zgodbe, vse vsebujejo ideje, in če je na njih nekaj političnega, izhaja iz tega. To sem mislil prej, ko sem govoril o plošči John Wesley Harding. Mislim, da tega ne počne samo Bob Dylan, tudi ti to počneš. Tako se stvari odvijajo. A to lahko čutiš na Devils & Dust. Na plošči.

Ko se pogovarjava o teh stvareh, jih morda preveč analizirava. A zame je najpomembnejša stvar pri vsaki plošči to, da jo je zabavno poslušati. Besedil nisem poslušal, dokler plošča ni zaslužila moje pozornosti. Saj gre pri ploščah za zvok, ni tako? Res. Tudi sam sem tak. Če me nekaj pritegne – veliko glasbe kupim samo iz radovednosti –, mi mora biti najprej všeč melodija, kako skladbe zvenijo, čeprav slišim delčke besedila, a vendar. Za to pač gre pri pop glasbi. Pri tej plošči sem hotel biti prepričan, da smo res poskrbeli za to plat. Ljudje nekako zdrsnejo vanjo, v njeno notranjost zdrsnejo malo kasneje. Najprej je samo: Všeč mi je, kako zveni. Všeč mi je, kako ta pevec poje. Všeč mi je ritem tega. In tako naprej.

In to velja tudi za plošče Boba Dylana. Mislim, da ljudje to pogrešajo pri njegovih ploščah in pri ljudeh z nenavadnimi vokali. Če se ozreš nazaj do plošč Highway 61 ali katere druge od tistih, je še danes najbolj fascinantno to, kako zvenijo. Zvok na Highway 61, na Blonde On Blonde, na Bringing It All Back Home je zgodnja električna skupina s povsem edinstvenim zvokom, nihče do tedaj in nihče kasneje ni zvenel tako. Tudi on ni nikdar več zvenel tako. To je eden tistih trenutkov. Sam je to opisal kot tanek divji živosrebrn zvok. To je precej dober opis. Pred časom sem poslušal album Blonde On Blonde in še vedno te podneti. Res je povedal toliko več samo z zvokom svojega glasu in zvokom skupine, vsekakor pa besedila niso nič zaostajala. Tiste plošče so preprosto zvenele odlično. Bile so plošče z odličnim zvokom.

Ko ti uspe, da skupina pravilno deluje, imaš tudi sam kaj od tega? Ker kot veš, številni imamo ... Všeč mi je, kako zveni. Zelo me zanima stara folk glasba in kar dosti jo poslušam, a ni nenehno na mojem gramofonu ali CD-predvajalniku. Odrastel sem s pop glasbo in še vedno imam rad ta sredstva, da me približajo temu, kar poslušam. Rad imam melodijo, harmonijo, rad imam nekaj, kar ima v sebi zvok. Veliko zvoka. Vrnil sem se h country in folk glasbi in jo spoznal nekoliko kasneje. A moje plošče, zadnja še posebej, so zvok, ki je na njih. The Rising tudi. Še zlasti pa zadnja. Kajti napisal sem zelo veliko melodičnih delčkov, ki te hitro zagrabijo. Kar je nekaj, kar včasih lahko naredim. A včasih grem v drugo smer. Torej sem napisal veliko takih melodij, kar pojavile so se. Prav tako mislim, da so pesmi precej preprosto zgrajene. Nismo se namenili, da bomo naredili tako, zgodilo se je, ko sem šel posnet demo posnetke. Ko grem posnet enega od svojih demo posnetkov, postavim šablono za zvok, tudi če sem sam na treh inštrumentih. Pod to lahko v neki skladbi postavim velik orkester. Dobro, ta bo tako zvenela, imela tako maso. In pri tej plošči je bilo tako, da sem se vračal k veliki produkciji. In to Brendan neverjetno obvlada.

A prav s tem, da se držite okvira osnovne rock skupine, se razvije preprostost tega večjega zvoka. Prihaja iz treh kitar in nekaj klaviatur in ... A na plošči verjetno prihaja iz številnih stvari, za katere mogoče sploh ne vemo, da so na njej. Na plošči se dogaja veliko stvari, če jo poslušaš s slušalkami, boš slišal številne različne, mogoče neprepoznavne zvoke, ki v nekih trenutkih opravljajo neko nalogo. Te zvoke se izdela v različnih procesih snemanja.

Tako kot se na fascinanten način Nilsova kitara (mislim, da) in saksofon podvojita v sredini skladbe Radio Nowhere. Da. Ena od stvari, ki smo jih naredili s saksofonom, da bi zvenel sveže, je to, da smo ga obdelali skozi različne filtre in potem sem včasih podvojil solo saksofona s svojo kitaro. Na neki način smo ga obdelali. Klarinet še zveni kot klarinet, a zveni kot klarinet tega trenutka. Zveni bolj ... Bolj oživi. Brendan ima veliko ... Še ena stvar je, pri kateri je neprekosljiv, to so zvoki kitar. Veliko odličnih načinov pozna. Za kitarista je delo z njim zabavno. Ima različne ojačevalce, raznovrstne škatle ... Sam nimam potrpljenja, da bi se ukvarjal s temi stvarmi. Še vedno igram s Telecastrom, FuzzTonom in delayem. Nikoli se nisem naučil ravnati z mešalno mizo. Če jo pogledam, je zame še vedno kot nekaj iz Vojne zvezd. V osnovi že vem, da so tam basi, visoki toni in tako dalje. Nikdar nisem imel potrpljenja: napisal bom pesmi in jih odpel, a nekdo drug bo snemal. Zelo zabavno je delati z nekom, ki je tako vešč dela v studiu, kot je Brendan. To ti dovoljuje, da lahko greš kamorkoli. In potem sedem in poslušam. Povem, kaj mi je všeč in kateri zvok mi ni všeč. To hočem tu, tu potrebujem več tega. Ko se z Brendanom pogovoriva, izoblikujem sliko zvoka. A potem bo on, ko se loti remiksanja, sliko spet preoblikoval. To je serija premikov, ki jih izmenično izvajava sem in tja. In vodiva vse proti temu, kar najbolje predstavi skladbo. To počneva skoraj brez besed in precej hitro. A skupaj to počneva res dobro.

Meni se zdi zlasti izjemno to, da si prvih petindvajset let kariere delal z zelo majhno skupino sodelavcev, in ko se je pojavil Brendan – no, morda to sploh ni povezano –, si postal ustvarjalnejši v smislu, da si izdal več plošč, in zdi se, da mu izjemno zaupaš. No, prvič: če ploščo narediš v enem mesecu ali malo več, ti to da veliko prostora in energije, da delaš nove plošče. Ne vzame ti vse leto, da narediš ploščo, ne izgubljaš časa z razmišljanjem, ali imaš pripravljene skladbe. In drugič: starejši ko sem, lažje postaja pisanje. Veliko bolje se počutim glede tega, kar napišem. Ne znam povedati, kaj je to. Patti (Scialfa, Bruceova žena in članica skupine, op. prev.) pravi, da je to povezano s tem, da sem v petdesetih. To naj bi bilo najustvarjalnejše obdobje. Imel sem številne različne ideje, prav zdaj se »kuha« nekaj zelo različnih plošč. To je zelo ustvarjalno obdobje. Mogoče zato, ker sem zelo sproščen, sproščen sem doma. Ustvarjalni proces sem spremenil, da ni več tako trpljenje, in postal je večinoma užitek. Kot sem rekel, če potrebuješ mesec dni, da narediš ploščo, imaš čas, da se lotiš naslednje. V tem trenutku je to pravi užitek. Ne bi več želel trpeti zaradi plošč, tako kot sem še pred desetimi, petnajstimi leti.

Bil sem priča nekaterim tvojim obdobjem mučenja – saj ne praviš, da je bilo takrat zabavno? Ne. Bili so zabavni trenutki. Če bi vprašal člane skupine, mislim, da nihče ne bi rekel, da je bilo zabavno.

Vprašal sem jih. Nihče ni rekel tega. Ne. Bilo je preveč negotovosti. Nenehno je bil prisoten velik dvom. Bilo je povsem nepotrebno, a tako smo funkcionirali. In tega je bilo čisto preveč. In stvari so se spremenile ... Vsekakor sem Nebrasko napisal zelo hitro, tudi Tunnel Of Love in Lucky Town, The Ghost Of Tom Joad, skratka večino plošč, s katerimi se počutim zelo povezanega.

Zdi se, da prav v te plošče, bolj pop plošče, plošče z večjim zvokom, glasne plošče, nisi zaupal. Ustaviva se pri The Rising. Prvič, Brendan dela zelo hitro. Če se nekje ustavi, ne zastane pri tem. Loti se česa drugega. Če smo v studiu in tudi mi nimamo rešitve, ne čakamo pol popoldneva, da bi ugotovili, kako stvar rešiti. Stvar damo na stran in se lotimo česa drugega. Ko se naslednjič lotimo problema, ga navadno rešimo v petih minutah. Njegov proces dela je tak, da se stvari zelo hitro premikajo. Ne moreš preveč premlevati stvari. O tem naj ne bi preveč razmišljali. Faza premišljevanja naj bi bila končana, preden pridemo v studio: zame, kar zadeva besedilo in glasbo, za naju oba, ko poslušava demo posnetke ali preigravava pesmi in izbereva tiste, ki jih bomo posneli. Ko smo enkrat v studiu – izvršujemo. Smo samo še izvajalci tistega, kar smo že ustvarili, napisali ali za kar že obstaja neka različica v naši glavi. Zato je vsa zadeva veliko prijetnejša.

Rad bi se vrnil na nekaj, kar si rekel ... no, nisi rekel dobesedno, a mislim, da se da razbrati iz izjemnega eseja, ki si ga napisal za svojo knjigo o turneji. Gre za komentar ... Govoriš o stanju stvari in o tem, kako biti optimist. Da.

Hvala bogu, še več takih spodbud bi potrebovali. Govoriš o spremembah v zelo temeljnem smislu. Praviš, da je naloga, ki jo je treba opraviti. In zelo preprosto poveš, da je tvoje delo to, da greš na oder in igraš te pesmi ter pripoveduješ te zgodbe. Vedno sem to videl tako. To je ena od stvari, ki jih počnem. So še druge, ki jih počnemo na tem področju, če je treba. A mislim, da je bistvo tega v tem, da zasedba, ki je danes na odru, ni ista kot tista, ki je prišla s turneje za The Rising. To je zasedba, ki se je vrnila s turneje Glasujmo za spremembe. To je res zadnja stvar, ki smo jo naredili. Na vse nas je zelo vplivalo. To je bil zelo energičen čas. Vse te stvari sem skušal vključiti v to, kar delam, in najti načine, kako dodati svoj glas, ki zveni naravno in ima smisel za občinstvo – pa če se strinja z mano ali ne – in tudi zame samega.

Če je bil leta 2004 del tvoje naloge, da se izpostaviš in poskušaš prispevati k temu, da bi izvolili nekoga drugega in ne Georgea Busha, moraš najprej videti, kakšna bo tekma leta 2008, da bi sprejel to odločitev. Niti najmanjšega pojma nimam in nobenih načrtov. Počakal bom, da vidim, kaj se bo zgodilo.

(Aprila 2008 je Bruce Springsteen podprl Baracka Obamo. Op. prev.)

Nekaj bi res rad vprašal in zaradi tega me boš sovražil. Kaj je moja naloga, kaj je naloga vseh nas? Katero nalogo moramo mi vsi opraviti skupaj? Ne maram ljudem govoriti, kaj je njihova naloga. Teh stvari se lotevam s svoje perspektive. In vsakič jih naredim drugače. Leta 2004 smo bili zelo neposredno vpleteni in čutili smo, da je tako prav, bila je zelo močna stvar za skupino in zame. Mislim, da spodbujamo to, da se aktivno zavzamete. Tako bi rekel. Spodbujamo sodelovanje v javnem življenju, in to s tem, kar smo napisali in govorimo, ter z načinom, kako opravljamo svoje delo. Rekel bi, da pri svojih poslušalcih spodbujamo to.

Iz tega eseja, za katerega upam, da ga bo prebral vsak, ki tole posluša, saj je zelo pomembna izjava, sem sam izluščil to, da je spodbuda zame, da svojo nalogo opravim v istem duhu. Nisi rekel, da moraš ti opraviti nalogo. Praviš, da je naloga, ki jo je treba opraviti. Ne poveš, čigava naloga je. Mislim, da meniš, da gre za nalogo vseh. Očitno je, da je.

Da, a hočem, da poveš ... Če hočemo, da bi stvari delovale, če hočemo služiti kraju, ki ga imamo radi, v katerem smo odrasli, in ga braniti, je naloga nas vseh, da smo del te obrambe. Če verjameš, da so veliki ameriški demokratični ideali čudoviti, in želiš, da bi ohranili moč po vsem svetu ter bili učinkoviti in duhovno prisotni povsod po svetu, potem je te stvari treba braniti in varovati in ves čas moramo biti pozorni. To je vraščeno v skladbah, ki sem jih napisal, in v način našega dela. Mislim, da svoje občinstvo spodbujamo, da bi bilo udeleženo na enak način, ne glede na to, kakšna so njihova stališča.

Mislim, da je druga stvar, ki jo delaš tako, da daješ vzor, to, da se spreminjaš. Ljudje ne verjamejo, da se v tem svetu lahko kaj dosti spremenijo. Počutijo se, kot da so precej trdno ukleščeni v svoje vloge. Ti pa se nenehno spreminjaš. In svoje delo opravljaš najbolje, kar se da. Hmmm, to je stara zgodba. To je stari lisjak, ki bi bil, če se ne bi zaposlil z novim rojstvom, zaposlen z umiranjem. To lahko zares čutiš. Če nisi zaposlen s preporodom, čutiš umiranje. In ko sem v življenju naletel na trenutke, ko sem se počutil, kot da umiram, mi niso bili všeč. Torej, kako grem naprej in se prebijem iz tega? Poleg tega se mi zdi svet osupljiv kraj. Ta dežela se mi zdi osupljiv kraj. Želim biti udeležen. Življenje se mi zdi zanimivo. In stvari, ki mi veliko pomenijo in ki me ženejo naprej ... Neka privlačnost je v stvareh, ki so se tu dogajale, in v sledenju temu skrivnostnemu vlaku. To rad počnem. In se preprosto počutim, da to počnem. Sledim temu skrivnostnemu vlaku v tem kratkem času, ki ga imam tukaj. Da vidim, kaj ima povedati in kam pelje. Da vidim, če ga lahko ujamem, in ko prispem, kaj mi je storiti. Sva opravila za tokrat, Dave?

Da, a se bova spet srečala, nekje med turnejo, kajne? Da, pripravil bom nekaj šal in bom veliko zabavnejši.

Pa saj ni bilo slabo! Sploh ne. To je dobro.

Hvala! Hvala, Dave.

Intervju je objavljen z dovoljenjem Menart Records.