Gemma Arterton: Glasnica mladih žensk v svetu filma

Njena prva vloga je bila vloga Mikija Miške. Takrat ji je bilo komajda pet let, njena mlajša sestra pa se ji je pridružila z vlogo Racmana Jake: "Obstaja domači video, v katerem gledava risanko o Mikiju Mišku, obenem pa sestro pripravim do tega, da prizore skupaj z mano tudi ponavlja. Včasih sem to počela neprestano – samo kopirala," je za Guardian v enem od intervjujev povedala britanska igralka Gemma Arterton. "Disneyjevi filmi so bili edina umetnost, s katero sva se srečali v otroštvu. Moja družina namreč ni bila ravno kulturno aktivna, nikoli nismo hodili v gledališče, mama ni nikoli oboževala filmov," pravi igralka in dodaja, da je šele pri šestnajstih ugotovila, da bi bilo lahko igranje njena služba – pri tem je pomembno vlogo igral film Plesalka v temi (2000) Larsa von Trierja.

V Kentu rojeno igralko je vedno privlačila bizarnost in eklektičnost, kljub temu pa jo danes poznamo po vrsti najrazličnejših vlog: igrala je v množici privlačnih filmih, kot so Spopad titanov, Perzijski princ: Sipine časa, Lovca na čarovnice in seveda v Bondovem filmu Kvantum sočutja, videli pa smo jo tudi v popolnoma drugačnih, neodvisnih produkcijah, kot sta filma Disappearance of Alice Creed in Tamara Drewe.

Kmalu jo bomo videli v domišljijskem trilerju Byzantium V času svojega profesionalnega razvoja si je danes sedemindvajsetletna igralka prislužila sloves neposredne mladenke, ki v javnosti pogosto spregovori o pritiskih, ki jih v filmski industriji čutijo mlade ženske, pa naj bo to težnja po (pre)vitkih telesih ali pritiski, zaradi katerih čutijo, da morajo jezik venomer držati za zobmi. Ravno zato se zdi, da ji je film Byzantium, ki v naše kinematografe prihaja 1. avgusta, na nek način pisan na kožo – scenarij domišljijskega filma, ki je opisan tudi kot neofeminističen vampirski film, je napisala precej feministično usmerjena avtorica Moira Buffini, s katero je sodelovala že pri filmu Tamara Drewe.

"Scenarista Moira Buffini je feministka in ravno zato me je pritegnila. V filmu in prav tako v mojem liku z imenom Clara obstaja veliko protislovje – Clara je namreč ženska, ki prodaja svoje telo, po drugi strani pa ubije vsakogar, za kogar meni, da ni vreden življenja na tem svetu, na primer zvodniki in posiljevalci. Pri tem s pridom izrablja svojo seksualnost. Obenem je zgodba tudi precej bolj zakomplicirana, saj govori tudi o tem, kaj pomeni biti starš samohranilec in kako čudovita oseba moraš biti, da ti to uspeva celih 200 let."

"Mislim, da je materinskost del moje osebnosti" Gemma je v filmu upodobila samohranilko Claro, v njeno hči pa se je prelevila devetnajstletna Saoirse Ronan. Pri vživljanju v Claro je Gemma nekaj navdiha črpala iz svojega otroštva – njo in njeno sestro je mama namreč vzgajala sama. "Neke podobnosti obstajajo. Tako Clara kot moja mama sta starša, ki sta na določene načine videti mlajši kot njune hčerke. Z mamo sva imeli precej kompleksen odnos, mati je včasih postala hči in obratno."

"Mislim, da je materinskost del moje osebnosti. Z mamo sva obe precej praktični, sva človeka akcije in sva precej ustvarjalni – moji umetniški talenti verjetno prihajajo od nje."

Byzantium je precej feministično usmerjen film – navsezadnje je Clara oseba, ki v svetu, v katerem vladajo moški, skuša vzpostaviti nekakšno ravnovesje. Zgodba bi nek način lahko veljala za metaforo sodobne filmske industrije. "Svet filma sicer ni tako krut, a v njem nedvomno obstaja neenakost. Filmska industrije je, čeprav se spreminja, še vedno precej šovinistična – od žensk se pričakuje, kako bi morale biti videti, kaj bi morale povedati, kaj obleči, kakšno pričesko nositi in kakšno barvo kože imeti. Ta pričakovanja so nekoliko drugačna v svetu gledališča in neodvisnega filma, zato sem trenutno usmerjena bolj proti tema dvema področjema." Da bi lahko ženskam tako na področju igranja kot tudi režije in scenarija pomagala zagotavljati čim več kakovostnih del, igralka ustanavlja tudi svojo producentsko hišo.

V sferah feminističnih nazorov sta na Gemmo Arterton močno vplivali tako mama kot teta, kljub temu pa igralka poudarja, da tu ne gre za sovraštvo do moških. "Gre bolj za to, kako lepo je biti ženska," pravi igralka, svojo družino, v kateri sta se mama in oče ločila, ko ji je bilo pet let, pa opisuje kot disfunkcionalno, a srečno.

Film pri izbiri vlog zahteva več pozornosti kot gledališče Mlada igralka je na britanski kraljevi akademiji za dramsko umetnost diplomirala leta 2008, njene prve igralske izkušnje pa so se zgodile na odrskih deskah. Ko je zajadrala v filmske vode, je kaj kmalu ugotovila, da je treba biti pri izbiranju vlog veliko bolj previden kot v gledališču. "Če se ukvarjaš s filmom, je treba biti bolj previden, saj bo ta prisoten za vedno – kdorkoli si ga lahko ogleda kadarkoli. Na začetku si sicer hvaležen za katerokoli vlogo, potem pa ugotoviš, da moraš ravnati nekoliko bolj dogovorno. Trenutno se ubadam z mislijo, kaj želim pravzaprav povedati. S kom želim delati? Odpovedati se veliko stvarem, kot so to recimo visokoproračunski filmi, je lahko strašljivo, saj obstaja možnost, da drugega dela ne dobiš ali celo bankrotiraš. Se pa z izbiro vlogo, ki se ti zdijo tega vredne, počutiš veliko bolje."

Kljub tovrstnemu precej zrelemu razmišljanju Gemma pravi, da sodelovanja pri Bondu Kvantum Sočutja ne obžaluje. "Lahko bi ga, a se zavedam, da to nima smisla – kdo ve, morda pa mi je ravno ta film prinesel tudi vlogo v Byzantiumu."

In kje bomo igralko v prihodnosti še videli? Ob Benu Afflecku in Justinu Timberlaku še letos v kriminalni drami Runner Runner, končala pa je tudi že snemanje filma The Voices v režiji Marjane Satrapi. "Ona je genialna, ustvarja grafične romane, je pa tudi avtorica filma Perzepolis. Tako dobrega občutka pri režiserju še nisem imela, vem, da bo to zelo dobra stvar."