Eva Moškon: Za glasbenega otroka bi premagala strah pred letenjem

Trenutno zasedbo E. V. A. sestavljajo Eva Moškon (vokal), Katja Stare (flavta, saksofon, spremljevalni vokal), Andrej Pekarovič (kitara), Mitja Kavčič (klaviature), Uroš Usenik (bas kitara) in Roman Milavec (bobni). Zasedba je svoj debitantski album Pridi greva s trinajstimi skladbami izdala leta 2010, v javnost pa so v prenovljeni zasedbi nedavno poslali videospot za novo pesem Kako lepo te srečat bo spet.

Eva je že kot majhna deklica prepevala s svojo staro mamo, s katero sta muzicirali celo na gospodinjske aparate, veliko zaslugo za glasbeno udejstvovanje pa pripisuje tudi vzgojiteljicam v vrtcu. "Nedavno sta povabilo na koncert sprejeli tudi moji vzgojiteljici in to je bilo zame največje veselje, saj se žal ne zavedata, koliko sta pripomogli k moji glasbeni poti," je povedala. Z Evo smo poklepetali o njihovem najnovejšem projektu, obujali pa smo tudi spomine na njena nastopa na Emi, sodelovanje z Janom Plestenjakom, s katerim sta posnela uspešnico Iz pekla do raja, in še kaj.

V E. V. A. deluješ kot glavna vokalistka, kratice sicer pomenijo Electric Venom Agency, od kot ideja za takšno ime? Najprej smo se hoteli imenovati Electric Venom Agency, pa se je izkazalo, da je to za slovenski trg zelo nehvaležno ime. Zato smo se vsi strinjali, da bo lažje, če se predstavljamo kot zasedba E. V. A.

Ima to kakšno povezavo s tvojim imenom ali gre zgolj za naključne začetnice? Iskreno priznam, da ne gre zgolj za naključje. Ko smo kakšnih šest let nazaj začeli sestavljati ekipo, sem sama medijsko že malo zakorakala naprej, strinjali smo se, da bi mojo prejšnjo prepoznavnost lahko pri tem tudi uporabili. Lahko bi bili na primer tudi Rdeče paprike z vokalistko Evo Moškon (smeh), ampak smo raje izhajali iz imena.

Inicialke smo tako malo povezali, sicer pa naj bi ime Electric Venom Agency torej predstavljalo agencijo za elektronski strup, ideja pa izhaja še iz naše prejšnje zasedbe, kjer smo si zamislili te elemente. Takrat smo sanjarili o tem, da bi se povezali s kakšnim didžejem za kak elektronski trenutek in da bi bili prisotni tudi v klubih. Stvari so se pri tem obrnile nekoliko proti nam, saj je v Sloveniji tako malo plesnih klubov, da je že to težava, ob tem smo ostali še brez dveh članov – Luke Veharja in Bernarda Pajka. Takšno elektronsko zgodbo smo čutili tudi zato, ker nismo imeli sreče z bobnarjem – vedno smo imeli gostujoče, ki so bili že tako dovolj zasedeni s svojimi projekti, tako je bila naša velika želja najti didžeja, ki bi z nami dihal. Zdaj imamo to srečo, da smo našli bobnarja Romana Milavca, ki je z nami že dve leti, tako se je ta ideja začela nekoliko oddaljevati.

Pa želja ostaja? Še vedno je v načrtu, tudi nova člana Katja Stare in Uroš Usenik sta velika fena Roisin Murphy, JAMirka in tega plesnega, elektronskega groova, ampak niti nimamo potrebe po žanrskem opredeljevanju, pot puščamo odprto sinegriji, ki jo ekipa sestavlja. Trenutno zasedbo sestavlja šest članov, kako se s spremljevalno vokalistko Katjo Stare znajdeta v moški družbi? Imeli smo še dve gostujoči "bekici" Katjo Koren in Karin Zemljič, tako da so bile punce vedno prisotne. Trenutno s Katjo delava red (smeh), sicer pa zame ni pomembno, ali so moški ali ženske, šteje to, da smo se ujeli. Res pa je, da je zasedba bolj moška, tudi začela sem z moškima – duom Črnobelo. In potem smo zraven pač povabili še več moških. Seveda nimam nobenih zadreg pred ženskami, motijo pa me preračunljivost, tekmovalnost, hinavščina in podobno. Tega ne maram.

Še pred E. V. A. si sodelovala tudi z Janom Plestenjakom, posnela sta hit Iz pekla do raja. Je bilo to sodelovanje ključnega pomena za tvojo medijsko prepoznavnost? V glasbi delam že, odkar pomnim, glede medijske pozornosti pa je bilo sodelovanje z Janom res največji bum. Vmes mi niti ni bilo jasno, kaj se sploh dogaja, šele ko se je stvar malo polegla, sem pravzaprav dojela vse skupaj.

Bi bila tvoja pot brez te izkušnje težja? Temu nikakor ne morem oporekati, bil je medijsko izredno dobro podprt in sprejet projekt, že Jan je imel svoj renome in tako me je lahko opazila tudi širša publika. Za ta projekt se sama sicer nisem odločila iz te preračunljivosti, vse skupaj je bilo bolj naključje. Ko se je pripravljala avdicija, me je povabila oseba iz založbe Menart, ki me je poznala, tam sem se pojavila z veliko željo, nisem pa bila povsem brez pričakovanj, to je potem življenjski murphy. Bila je res dragocena izkušnja, tudi zato, da vidiš, kako deluje glasbena industrija.

Ohranjata z Janom še kakšne stike? Lepo se pozdravljava.

Pa kdaj, glede na to, da si se preizkusila v sodelovanjih v duetu in z bendom, razmišljaš tudi o solo karieri? Solistka bi bila zelo težko, ker moje igranje klavirja ali kitare ni zadostno za tovrstne podvige. Tistim iz mlajših generacij, ki bi si morda želeli ustvarjati na tem področju, zato polagam na srce, naj se, če jih glasba res tako veseli, učijo igranja čim več instrumentov, ker jim bo to odprlo tudi bolj formalno pot pri glasbenem ustvarjanju. Meni ta pot očitno ni bila namenjena in sem bolj samouk.

Kako pa je s tremo? Ostala je samo še tista pozitivna trema, ki ti pomaga, da ne izgubiš občutka odgovornosti, da si vseeno malo na trnih, ali bo vse, kot mora biti, na odru pa tudi ta kar izgine, ko imaš za seboj dovolj kilometrine. Sem bolj samokritična kot pa polna sama sebe, zato je bila trema dolgo prisotna.

Leta 2007 si z duetom Črnobelo (Luka Vehar in Andrej Pekarovič) s komadom Ljubim se nastopila tudi na Emi. Kaj ti je prinesla ta izkušnja? To je bila ena od najlepših izkušenj v mojem življenju, ker sem pela res lepo pesem, ki mi še vedno ogromno pomeni in upam, da jo bomo kdaj še predelali. Ali orkestralno ali v angleščino, mislim, da ji je treba dati še življenja, ker je vedno, ko jo pojem, to to. Leto pred tem sem bila sicer tudi na odru Eme – to se je sicer dogajalo skoraj istočasno kot snemanje z Janom – kar je bila moja prva večja medijska izkušnja in bilo je grozno! V vsem medijskem kaosu, ko ti ni nič jasno, sem od treme še zbolela za angino, na odru sem zgrešila za pol tona ... Skratka vse skupaj je bila zelo grozna izkušnja in to prvo Emo sem hotela čim prej pozabiti, že prihodnje leto pa sem šla naprej in bilo je super.

Je Ljubim se torej tvoja najljubša pesem? Najljubša mi je bila dolgo časa Misel nate, ki je bila zame mogoče tudi neke vrste terapevtska, ko sem jo pela na odru, me je vrglo v svoj svet, noro. To se mi sicer še vedno dogaja, kar je kar pogost pojav, še posebej, če sem sama avtorica besedila. Trenutno pa mi je res pri srcu komad Dež, ki ga sicer še ne poznate, izdan pa bo enkrat jeseni. Ta mi pa odnaša tla pod nogami.

Tudi za zadnjo pesem si besedilo napisala ti, črpaš navdih iz lastnih izkušenj ali se prepustiš domišljiji? Zame je glasba duševna hrana in moja osebna psihoterapija, glasba je bila vedno največja in najboljša prijateljica, vedno sem se z njo pobirala v krutih obdobjih življenja. V besedilih bi bila lahko še bolj družbeno kritična, ker pa hočem ljudi z njimi sproščati in jih opozarjati na lepe stvari in trenutke ter kratke in sladke dele življenja, hočem vseeno poudarjati in dajati tudi notranji mir. In to so moja besedila, izhajam iz sebe. Veliko ljudi na primer celo niti ne posluša besedil pesmi. Če koga pridobiš s tem, da prisluhne besedilu, si tako ali tako zmagal.

O kom pa govori Kako lepo te srečat' bo spet? Naša zadnja pesem Kako lepo te srečat' bo spet se nanaša na to, da smo vsi jezni na hiter tempo življenja, ki izpodriva druženje, to se seli na spletna socialna omrežja. Vem, kako lepo je bilo, ko smo se družili brez naprav. Moja zelo dobra prijateljica še iz otroštva je pred časom obupala nad Slovenijo in se odselila v tujino. Ko mi je sporočila, da prihaja na obisk, je nastalo tole besedilo. Sicer pa pesem sporoča vse to, da si moramo vzeti čas drug za drugega. Tudi videospot je bolj retro, ne zato, ker bi bili retro bend, ampak zaradi nostalgije po takšnem druženju.

Tudi tebe kdaj zamika tujina? V naši državici se geografsko zelo dobro počutim, se pa ne počutim dobro iz socialnega vidika. Sem že kdaj izjavila, da bom odšla iz Slovenije, ker je zelo nehvaležna za mlade ljudi, no, pa tudi za starejše generacije, ampak ne bom rekla, da ne, in ne bom rekla, da ja. Načeloma mi je lepo tu, ker sem navezana in imam rada svojo državo, seveda pa mi ni všeč njena politična plat. Upam pa, da z bendom še nismo prestari, da se zbašemo v kombi in naredimo kakšno turnejo, čeprav so okoliščine in obveznosti – družinice in redne službe, mogoče malo nemogoče. Poleg tega v življenju še nisem sedla na letalo, ker se bojim letenja, ampak če dobimo kakšno priložnost z bendom, sem že rekla, da bom za našega glasbenega otroka presegla tudi to!

Kaj pa je v nastajanju? Album? Nastaja. Lani sta se nam pridružila še Katja in Uroš, ki se poskušata ujeti. Bendovsko življenje je kot družina. Ukvarjamo se z novimi pesmimi in v načrtu je tudi izdaja albuma, zagotovo pa se to še ne bo zgodilo to jesen. Kot prenovljena zasedba moramo seveda čim prej pokazati, kdo smo, saj nismo več enaki kot pri projektu Pridi greva.

Je na domači sceni še kakšen glasbenik, s katerim bi rada sodelovala? Z veseljem s Severo Gjurin, s katero se sicer poznava že 10 let in skupaj tudi kdaj zapojeva, nisva pa še ničesar posneli. Pred kratkim sem ponudila pesem Tokacu (frontmanu zasedbe Dan D Tomislavu Jovanoviču – Tokacu), ker vedno, ko ga slišim peti, padem dol.

Sama delaš tudi kot učiteljica solopetja otrok in mladostnikov v ljubljanskem Pionirskem domu. Nameravaš to početi tudi v prihodnje? To sem začela delati šele pred kratkim in vidim, da je to prava stvar, ker obožujem otroke, noro dobro se mi zdi tudi predavati s področja glasbe. Glede benda pa: kar nam življenje prinese.

Pravijo, da v naši deželi z glasbo ne moreš prav dobro zaslužiti, a imamo kljub temu veliko glasbenikov, ki jim niti ne gre slabo. Sama si večkrat poudarila, da pri tebi ne gre toliko za to, da bi se skomercializirala in prodala, temveč bolj za ljubezen do glasbe. Kako dolgo lahko živiš samo od ljubezni do glasbe? Vsi imamo poleg tega tudi redne službe, glasba ni naš vir obstoja. Kot takšen bend niti ne bi mogli postati komercialni, ker smo vsi preveč drugačni od tega, kar bi industrija želela od nas. Na drugi strani si seveda želimo občinstvo, ki nam sledi in pride na koncerte, da bi svoj finančni vložek lahko kje dobili povrnjen in tako še lažje vlagali nazaj v glasbo, ne stremimo pa k temu, da bi na račun glasbe obogateli. Hočemo obogateti tako, da delamo, kar nam je všeč. Poleg tega pa je krog teh, ki so obogateli na račun glasbe, zelo zaprt, tako da tistim, ki poskušajo priti vanj, želim veliko sreče, saj bodo kar nekaj časa trkali na ta oreh. Ni pa rečeno, da jim ne bo uspelo.