Demolition Group

Nekje sem prebral, da so veterani iz Posavja ta projekt pogumno izdali v samozaložbi. Ja, so, ampak naj dodam: s pokroviteljstvom ministrstva za kulturo. Očitno ima država v službi človeka, ki zna natančno razločiti, v katere narodu nujne projekte je potrebno vložiti proračunski denar. Osebno sem sicer zmerni oboževalec, tako glasbenih projektov Demolition Group kot njihovih predhodnikov Gasterbajters, upam pa, da ko bo prišel novi minister za kulturo, in prišel gotovo bo, ne bomo plačevali lokalnih pevskih zborov, ki bodo všeč njegovi novi ekipi, meni pa niti približno tako kot "Demolitioni". Posavci v čvrsti rokerski in dovolj sodobni maniri valijo 13 novih tem, 13 lahko rečemo uporniških, zagotovo pa kritičnih izpovedi sodobnega sveta, ki se pred nami starci sesuva v prah in se spet gradi v nekaj novega, neznanega, manj varnega ali kar nevarnega.

"Nimam rad boga," pravijo, očitno z malo začetnico, v svojem najbolj kontroverznem besedilu. "Nimam rad boga / obljub o mizah polnih / brezčutnih kazni groženj / če nisi z njim, nisi naš." Intelektualistične rime, trdi rifi – žaganje kitar, včasih, le včasih preveč saksa, ki pa zadeve v najboljših trenutkih pripelje v obdobje slovenskega poprock plesa, ko so bolj kot Demolition Group blesteli Miladojka. Na žalost so si skladbe med seboj rahlo podobne, zato poslušalec dobi občutek, da bi bila lahko plošča kako minuto krajša. Pa še nekaj je, takole na hitro se vedno spomnim verzij hita Dež – s Heleno in brez, ali šaljive parodije Twist iz filma Sladke sanje. Na Planetu starcev ni prostora za takšne dosežke, vsaj prvih nekaj poslušanj jih nismo zaslišali, je pa seveda veliko vprašanje, če koncept dovoljuje takšno komercializacijo, morda so samo hoteli po dolgih letih spet malce v studio, utrujeni od premora in od dolgih odgovornih ur v pisarnah. Sicer pa je to vseeno, po mojem bo plošča Planet starcev ostala, kako pomembna bo v opusu Demolition Group, pa je drugo vprašanje.