Boudewijn Koole: Otrokom bi morali pokazati Charlieja Chaplina

Nizozemski režiser Boudewijn Koole je s filmom Kauwboy odpotoval v svoje otroštvo – odletel je tja, kjer je prebival nekoč, obenem pa mu je uspelo ustvariti čudovit film, ki gledalcu spregovori na dveh različnih ravneh. Na prvi gre za čudovito zgodbo o dečku, ki vzgoji zapuščeno kavko, na drugi pa za ganljivo pripoved o jezi, izgubi, pobegu … Kaj stori deček, ko izgubi svojo mamo in kako se s tem spoprijema oče?

Režiser, po izobrazbi sicer industrijski oblikovalec, si je s Kauwboyjem, svojim prvim igranim celovečernim filmom, prislužil zavidljivo število nagrad, za prvenec tudi na lanskem Berlinalu. Pred tem je vztrajno pohajkoval po svetu dokumentarnega filma, vedno pa je ostal zvest temam otroštva in problematikam odraščanja.

Ob premieri filma v Kinodvoru se je Koole skupaj z glavnim igralcem svojega Kauwboya, svetlolasim fantičem Rickom Lensom, nekaj dni mudil tudi v Ljubljani in si ob tem vzel čas, da nas je popeljal v svet svoje domišljije, prepletene s težavami resničnosti.

Film Kauwboy navdihujejo spomini iz vašega otroštva: ptica, pokrajina, arhitektura, zvoki, barve … Ste se na snemanju počutili, kot da bi se vrnili domov?

Večino časa gre za bivanje v novem, domišljijskem svetu. Ko začneš idejo, se ta tvojemu osebnemu življenju zdi blizu, nato pa počasi dobi svojo dušo. Ustvariš lik, ki počasi polzi izpod tvojega nadzora. Na koncu pristaneš nekje med resničnostjo in fikcijo.

Podobno je med snemanjem. Večino časa gre zgolj za ustvarjalni proces neke kreativne ekipe, sem in tja pa se ti zazdi, da te ujame preteklost. Občutki so zelo intenzivni, kot eksplozija, šok – tega ne povem nikomur, občutek pa vseeno prepoznam. Nekaj podobnega se je zgodilo, ko je Jojo ležal na trebuhu na vrhu stopnic in očeta poslušal pri igranju kitare – ko so imeli starši obiske, a je bilo prepozno, da bi bil z njimi, sem to počel tudi sam.

Zanimivo je, da v film niste vključili računalnikov in podobnih stvari, s katerimi se otroci danes zabavajo.

Mislim, da sem poskušal narediti brezčasen film. To izraža tudi okolica v filmu – obstajala je že v moji mladosti.

Ste fanta, ki bi lahko upodobil Joja, res iskali zelo dolgo?

Zelo dolgo. Sodeloval sem z zelo dobro agencijo za kasting, s katero smo se že na začetku dogovorili, da to ne sme biti fantek iz njihove računalniške baze. Ne sme biti fantek, ki si želi postati igralec. Kljub temu so veliko časa zapravili z brskanjem po tem arhivu, veliko časa pa so preživeli tudi z iskanjem na ulici. Iskali so malce bolj divje dečke, morda z izkušnjami s ptiči ali čim podobnim. Rick Lens je bil šele 300. deček, s katerim smo se srečali. Kasting smo začeli novembra, aprila pa smo nujno morali začeti snemati – potrebovali smo mlade ptičke, kavke pa valijo le enkrat na leto. Ko se je april začel bližati, mi pa še nismo našli igralca, sem postal živčen, a je na koncu vseeno uspelo.

Zdi se, da so čustva, s katerimi Rick upodablja Joja, izjemno pristna in nezaigrana.

Drži. Ne moremo pa reči, da ne igra – navsezadnje ne gre za njegovo zgodbo. Je pa res, da je Rick fant, ki mu je v sebi tako energijo zelo lahko najti. Lahko mu je biti jezen oziroma v sebi zgraditi nekakšno eksplozivno moč. Prizorov nismo vadili, dal mu nisem niti scenarija. Vsak prizor posebej sem mu razložil, kot bi mu pripovedoval zgodbo, in to mu je zadostovalo.

Veliko improvizacije je bilo verjetno prisotne tudi pri snemanju s kavkami …

Ko sem bil majhen, sem imel krokarja, zato sem vedel, kako se ptiči obnašajo. Ne gre za film, kot sta Lassie ali Flipper, kjer je treba žival vsega naučiti. Kavka je morala samo biti prisotna in delati to, kar počne. Včasih je težko, ker imajo nepričakovane izpade. Imeli smo šest mladičkov, ki so z nami odraščali do točke, ko so se naučili leteti. Ker so na začetku zelo šibki, jim mora biti vedno zelo toplo. Zato smo s posameznim ptičkom lahko delali le deset minut, nato pa ga dali na toplo in zamenjali z drugim. So pa imeli ti ptički tudi precej različne osebnosti, zato smo lahko glede na prizori izbirali pravega. Eden od njih je bil noro aktiven, podivjan in Ricku je bil ta seveda najbolj všeč – klical ga je Gadafi.

Lahko bi rekli, da kavka v filmu pravzaprav prevzame mesto dečkove mame.

Vse skupaj se je začelo z idejo, da želim posneti film o fantu in ptici – ideja, da lahko ptič zleti in odide kadarkoli, a tega ne stori, se mi zdi čudovita. S tem sem začel, potem pa dodal odnos med očetom in sinom – tudi ta se mi zdi vedno zelo zanimiv. Na nek način je včasih otrok bol zrel kot eden od staršev. Jojo se recimo s smrtjo svoje mame bori z domišljijo – bolje kot oče, ki vsa svoja čustva zaklene nekam globoko vase. Ko vse skupaj združiš, se ptica znajde na mestu, ki ga je nekoč imela mama.

Pri delu sicer ne iščem metafor, če je vse skupaj preočitno, me straši.

Se vam zdi, da je domišljija nekaj, česar bi se moral človek bolj oklepati, ko odrašča?

Domišljija se mi zdi izredno pomembna, brez nje bi mi bilo dolgčas. Informacije pridobivamo s pomočjo vida, sluha, tipa, okusa – te gredo nato v možgane, mi pa jih interpretiramo z domišljijo. Brez nje ne bi mogli živeti. Nekateri pa jo uporabljajo preveč in "postanejo nori". Če izstopiš iz resničnosti, to samo na sebi ni težava – težava so drugi ljudje. Pri otrocih pričakujemo, da živijo v domišljiji. Ko pa odrastejo, pričakujemo, da bodo živeli v realnosti.

Fino se mi zdi, če smo nekje na meji. Meni pomaga pri iskanju najrazličnejših, tudi mladih perspektiv.

Mislite, da kot režiser zato v svoja dela radi vpletate otroke?

Da. Otrokov pogled na velike, nerešljive probleme, kot je na primer vojna, se mi zdi zelo zanimiv. Pomagajo mi pri doseganju preprostejšega, njihova resnica me navdihuje.

V filmu ste na nekaterih mestih tok filma prekinili z nizom fotografij. Gre za posvetilo francoskemu novemu valu ali kaj drugega?

Ko se odpravim na izlet, imam s seboj vedno majhen fotoaparat. S seboj ga jemljem, da lahko beležim tako prizore kot zvoke. Če imam čas, vse skupaj zmontiram in dam hčerki – gre za spomine, tako kot recimo navaden fotoalbum, samo da so sestavljeni iz navadnih fotografij in tistih, ki se premikajo. Ker je fotografija drugačna kot film, ker včasih poudari več kot video, sem si jo želel uporabiti tudi v filmu. Ker nisem vedel, kako bo izpadlo, sem veliko eksperimentiral – pravzaprav je bilo precej zahtevno. Imel sem idejo, všeč mi je učinek, ki ga ta tehnika ima, sem pa pri njenem razvoju šele nekje na pol poti.

Kauwboy je film, ki je lahko staršem iztočnica za pogovor o temah, kot so izguba, zanikanje in podobno. Se vam zdi, da se starši tega zavedajo in to tudi izkoriščajo?

Dandanes obstaja ogromno dobrih zabavnih filmov, zaradi česar je konkurenca zelo velika. Večina staršev svoje otroke pelje na odmevne, oglaševane filme. Če se znajdejo v kinu, kjer igrata Harry Potter in Kauwboy, je jasno, katerega bodo izbrali. Morda te Kauwboy res bolj pripravi k razmišljanju, a je na koncu vse odvisno od staršev.

Verjetno je za to kriva tudi osnovna izobrazba, v katero film še vedno ni vključen, temveč je še vedno v celoti dojet kot zabava.

Seveda. Pri Kinodvoru mi je všeč ravno to, da ponuja program in z njim povezane delavnice za mlade. Treba je je delati na tem, da otroci niso zasuti le z eno vrsto filmov, pri oblikovanju okusa jim je treba pomagati. Zelo bi me recimo veselilo, če bi jim kdo zares pokazal Charlieja Chaplina. Mislim, da je film kot del izobrazbe zelo pomemben. Le na ta način lahko evropski ustvarjalci tekmujemo z zabavno industrijo, ki ima več denarja in moči. V pici lahko uživaš na vsake toliko časa, a moraš vmes poskusiti tudi kaj drugega.

Ste morda začeli tudi že produkcijo novega filma?

Ukvarjam se s filmom, ki bo nosil naslov Disappearance. Govori o mladi ženski, ki želi izginiti, vanj pa je vpleten tudi odnos mame in hčerke. Če imamo pri Kauwboyu sina in očeta, gre tu za mati in hči. Ker pa gre za koprodukcijo, moramo najti še nekaj denarja. Če bo šlo vse po sreči, bomo snemati začeli proti koncu leta.