Sobota, 22. 11. 2025, 4.00
6 ur, 15 minut
Intervju s pevcem Modrijanov
Blaž Švab o Modrijanih: Vsakdo lahko kadarkoli odide. Med seboj nimamo nobenih pogodb.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Blaž Švab je pevec skupine Modrijani, televizijski in radijski voditelj ter glasbenik.
Blaž Švab skupaj z Modrijani posebno glasbeno zgodbo piše že 25 let. Sam prizna, da fantje v ansamblu še vedno ohranjajo isti žar in ljubezen do ljudi kot nekoč, ki po četrt stoletja ustvarjanja še vedno ne usiha. Še naprej je njihovo število nastopov veliko in člani zasedbe imajo občutek, da je vsega samo še več. V intervjuju za Siol.net nam je zaupal, kakšni so bili začetki skupine, zakaj se njihovi poslušalci še vedno vračajo na njihove nastope in koncerte ter kaj je glavni razlog, da je narodno-zabavna skupina po vseh teh letih še vedno zelo priljubljena. Svoj največji projekt Noč Modrijanov bodo prihodnje leto organizirali v Stožicah, kjer bo glavna tematika čebela kot nosilka vrednot in simbol marljivosti. Pevec Modrijanov priznava, da četudi se med člani pojavijo razpoke, se da z njimi živeti povsem normalno. "Vsakdo lahko kadarkoli odide. Med seboj nimamo nobenih pogodb. Nihče od Modrijanov nima nobene pogodbe ne z Modrijani in ne s kulturnim društvom Modrijani, prav tako ne mi med seboj. To pomeni, da lahko kdorkoli in kadarkoli odide brez pravnih posledic," še razkrije prvi med Modrijani.
Nedavno ste na vaših družbenih omrežjih delili fotografije izpred 25 let. Kaj vse se je v teh letih spremenilo?
Postali smo zrelejši. Še vedno smo v istem sestavu, pridružil se nam je še dodatni član. Drugače pa smo mi štirje skupaj že več kot 25 let, ker smo se poznali že kot otroci. Smo zrelejši in prizanesljivejši drug do drugega, razmišljamo tudi bolj družinsko. Ne razmišljamo več kot ansambel ali pa kot neko podjetje, ampak kot razširjena družina.
Kako pomembna je na poti Blaža Švaba podpora njegove družine in to, da ve, da se lahko nanjo vedno zanese?
Tudi drug do drugega smo prijazni, prizanesljivejši, pomagamo si, se družimo, ko kdo praznuje rojstni dan, ko je kakšen krst ali kaj drugega. Zberemo se s svojimi družinami, poleg tega se prilagajamo drug drugemu. Ne gre več za tipičen ansambel. Gre za neko Modrijani skupnost, ker imamo vsi partnerke in otroke. To deluje. Zelo zanimivo je, da se število nastopov ali povpraševanj ne zmanjšuje. Občutek imamo, da je vsega samo še več, čeprav manj nastopamo v medijih in manj hodimo na televizijske oddaje. Sam sploh ne delam več na televiziji.
"Tudi fantje si želijo kakšno prosto nedeljo. Še vedno ohranjamo tisti žar in voljo ter ljubezen do ljudi," o urniku Modrijanov priznava Blaž Švab.
Izjemno veliko je nastopov. Spremenilo se je tudi to, da preprosto ne moremo več sprejeti vsega. Tudi fantje si želijo kakšno prosto nedeljo. Še vedno ohranjamo tisti žar in voljo ter ljubezen do ljudi. Srečujemo res zanimive ljudi in to nas zelo navdušuje in nam daje voljo, da še vztrajamo.
Kakšni so bili začetki skupine? Ste imeli pred 25 leti izdelan načrt, kako želite zasedbo oblikovati in kaj z njo ustvariti?
Pravzaprav imamo šele zdaj izdelane načrte in vizijo ter kratkoročne in dolgoročne korake. Danes na vse gledamo bolj delovno. Začetki pa so bili zelo igrivi, šlo je za preživljanje prostega časa. Ali celo ubijanje prostega časa, ker nismo vedeli, kaj bi sami s seboj, in smo pač "bluzili".
Nismo imeli nobenih načrtov. Delovali smo po načelu pikada, ko mečeš v tarčo, četudi ne znaš. Enkrat že zadeneš v sredino. Zelo smo bili pridni, delovni in marljivi. Ves čas smo nekaj snemali, vadili in veliko nastopali: zelo veliko dobrodelno in veliko tudi brezplačno. Hodili smo naokrog, po festivalih, veliko materiala smo posneli slabo in tudi vse narobe. Bili pa smo aktivni, kot nekakšne mravljice. Nismo bili pasivni. Kmalu se je vse to začelo kotaliti kot nekakšna snežna kepa in začeli so prihajati prvi uspehi in resni nastopi.
To so bili zlati časi, ko še nismo izgubljali časa na telefonih in družbenih omrežjih. Danes imaš občutek, da v svetu družbenih omrežij lahko zelo lažno prikazuješ, da si dejaven. V resnici pa nisi in skrbiš samo za dobro promocijo. Takrat pa smo bili dejansko zelo dejavni, ker nas je bilo vsepovsod polno. Igrali smo v Ameriki, Kanadi, Belgiji in drugod. Vmes pa je ves čas nastajala neka nova glasba. Trenirali smo tudi kondicijo, vzdržljivost, da so bili fantje dejansko sposobni vse te konce tedna odigrati in odpeti ter prebedeti noči.
"Ljudem je bilo zelo zanimivo, da imajo neki mladi fantje, stari 13 ali 14 let, radi narodnozabavno glasbo in da zelo lepo pojejo. Bili smo kot neka eksotika. Ves čas so nas klicali na vse mogoče nastope."
Ste si vsi štirje želeli nastopati in to pripeljati na drugo raven? Koliko let je trajalo, da ste prišli do točke, ko ste lahko rekli, da se lahko z glasbo preživljate?
Dejansko se je to zgodilo že skoraj na začetku. Ljudem je bilo zelo zanimivo, da imajo neki mladi fantje, stari 13 ali 14 let, radi narodnozabavno glasbo in da zelo lepo pojejo. Bili smo kot neka eksotika. Ves čas so nas klicali na vse mogoče nastope.
Moj oče nas je vozil, ker je prej delal kot trgovski potnik in je to rad počel, ko še nihče od nas ni imel izpita. Moja teta je imela gostilno Pri Marku v Novi Cerkvi, kjer je gostila zaključene družbe. Ko ljudje niso imeli glasbe, je rekla, da pozna štiri mlade fante, ki lahko igrajo za 20 tisoč tolarjev ves večer in vso noč. Takrat je vsak zaslužil pet tisoč tolarjev.
Za pet tisoč tolarjev sem lahko ves teden jedel in pil. Za deset tisoč tolarjev pa si v tistem obdobju lahko dobil kakšno res znano znamko puloverja ali pa Levi's kavbojke. Tako so potem tudi fantje kmalu začutili, da si lahko nekaj privoščijo, kar si recimo sovrstniki ne morejo, in da se to splača. Hitro se jim je ta operacijski sistem vstavil v možgane, da so petki, sobote in nedelje rezervirani za glasbo. Nihče ni več hodil na končne izlete, na maturantske izlete, šolske obveznosti pa za nas med koncem tedna niso več obstajale. Tudi med tednom večkrat ne.
Prioriteta so bili Modrijani in to je bilo jasno. Nikoli se nismo usklajevali, ali imamo čas ali ga nimamo. Tega vprašanja sploh nikoli v 25 letih ni bilo, ker smo vedeli, da se ob petkih in sobotah dela. Danes se malo pogovorimo, ali ima kdo slučajno kakšno stvar. Bili smo še otroci in to nam je hitro zlezlo pod kožo. Potovali smo sem in tja po Sloveniji, in ko smo si lahko privoščili prvi kombi, ki ga je vozil moj oče, smo se z njim "fijakali" po vsej Sloveniji, Evropi, zamejstvu.
Danes je vsak izmed nas samostojni podjetnik, ki se ukvarja samo z glasbo, tu in tam pa morda še s kakšno drugo dejavnostjo. Če si res marljiv in priden, se lahko od glasbe v Sloveniji tudi poklicno živi. Ni lahko, ampak je mogoče.
"Medsebojna podpora je bistvena, da ni sesuvanja, prav tako sta pomembni korekcija in konfrontacija, da si lahko poveš, če kaj ni v redu. Pomembno je tudi, da nimaš nikoli občutka, da to lahko razpade. Popolna iskrenost in brutalnost sta mogoči le, ko imaš občutek, da stvar ne more razpasti. To v ljudeh daje občutek varnosti. Ljudje si ne želijo živeti v negotovosti. Tudi stoodstotno nestrinjanje še ne pomeni razpada, ampak se še vedno da peljati naprej. Teh nestrinjanj je bilo pri nas več kot strinjanja, pa smo se kljub temu peljali naprej in prav zato je stvar uspešna. Smo bolj skupina nestrinjanja kot pa strinjanja," priznava pevec in eden od ustanovnih članov Modrijanov Blaž Švab.
Ali lahko na hitro pojasnite zgodbo v vašem imenu? Kako je nastalo?
Ime je nastalo v gostilni pri moji teti Silvi. Bili smo zelo vročekrvni in dinamični. Veliko smo se prepirali, kako je treba prav peti in igrati. Vsak je imel svojo vizijo, kako naj bi bilo to videti. Peter Oset, najstarejši Modrijan, je predlagal, da bi bili lahko Modrijani, ker toliko modrujemo.
Modrijani je bila samo lepša različica tega, da smo vsi povprek pametni in mogoče malo tudi naduti, kar se tiče glasbe. Zato smo si potem nadeli ime Modrijani in takoj nam je bilo všeč. Ljudje si imena niso takoj zapomnili. Zato je ponekod pisalo Brihtneži ali pa Plavijani.
Ne bom pozabil trenutka, ko so mislili, da je to politična stranka in da ima neka nova stranka kongres. Čez čas se je ime prijelo, predvsem zaradi našega Roka, ker ima tak lep tenor in lepo poje. Potem pa je to šlo med ljudi.
Mislim, da bi bili vsi starejši glasbeniki, številni izmed njih žal že pokojni, navdušeni nad tem, kako ta glasba živi.
Izdali ste kar nekaj pesmi v drugih zvrsteh in priredb, ki so postale prave uspešnice. Zakaj ste se odločili za "izlete" v druge zvrsti?
Popolnoma iz šale. Sploh se nismo odločali. Marsikdo nas je spraševal, zakaj smo se odločali za določene stvari. Bilo nam je všeč in nismo vedeli, kaj bi sami s seboj. Mi res nismo tako brihtni, kot morda stvar deluje navzven: da bi torej o nečem premišljeno razmišljali ali pa se pogovarjali. V resnici se bolj zabavamo. Stvari, ki so nam bile všeč, smo naredili in jih izdali. Nikoli se nismo tako zelo resno lotevali teh stvari.
Dobili smo občutek, recimo pri glasbenih kolegih, da smo jih na nek način delali malo nervozne. Ker smo mi vedno stvari delali malo drugače in po svoje. Načeloma pa je veliko ljudi proti temu: da recimo narodno zabavna glasba kdaj zveni malo bolj pop, ima primesi rocka ali pa je kar nekaj vmes. Glede tega se mi res nismo obremenjevali, a nam je narodnozabavna skupnost to velikokrat zamerila. Marsikdaj so glasbeni kolegi pogledali stran ali pa mi niso dali roke in jim je bilo nelagodno, če sem prišel do njih in jih pozdravil. Bili so jezni na nas, ker da uničujemo narodnozabavno glasbo. Ampak mi nismo želeli nič uničevati, samo delali smo stvari po svoje.
Fenomen te glasbe se je dogajal v valovih. Močan val je nastal okrog leta 2000 z Mladimi Dolenjci, Čuki in Veselimi Štajerkami. Nato se je val zgodil z nami, z Gadi in veliko drugimi ansambli. Zdaj se je spet zgodil nov val z ansamblom Saša Avsenika in predvsem Fehtarji.
"Mislim, da bi bili vsi starejši glasbeniki, številni izmed njih že pokojni, navdušeni nad tem, kako ta glasba živi. Ker ne živijo samo naša dela, ampak tudi vsa starejša glasba od Avsenikov, Slakov, Štirih kovačev, Miheliča in tako naprej."
Mislim, da bi bili vsi starejši glasbeniki, številni izmed njih že pokojni, navdušeni nad tem, kako ta glasba živi. Ker ne živijo samo naša dela, ampak tudi vsa starejša glasba od Avsenikov, Slakov, Štirih kovačev, Miheliča in tako naprej.
Ta glasba je med ljudmi prisotna, čeprav mladi ne vedo, kdo jo sicer izvaja, ampak jo poznajo in jim je všeč. Če gredo v soboto na veselico, se že dogovarjajo, da gredo v petek na rock koncert. Ni več ločevanja po žanrih. Pomembno je samo, da je lepo in da sta super glasba in kvalitetna izvedba. Velika sprememba je ta, da mladi ne absorbirajo bleferstva. To pomeni, da moraš biti dober izvajalec. Mladi niso navdušeni nad izvajalci, ki ne znajo peti in igrati.
V mladi generaciji so super izvajalci, kjer ni playbackov ali studijskih obdelav, zato mora biti živa izvedba dobra. To pa je zelo velik plus. Nek blefer ne pritegne več ljudi, sploh pa ne množic.
Nikoli ne bom pozabil klica Jana Plestenjaka leta 2011, ali bi skupaj posneli duet. To je bil takrat za nas eden največjih komplimentov, da najboljši pop izvajalec pokliče naš narodnozabavni ansambel in nas vpraša, ali bi nekaj skupaj posneli. To je bila velika čast in to so stvari, ki te pozicionirajo v glasbenem svetu.
Zakaj menite, da ste Modrijani eni izmed najbolj priljubljenih zasedb v Sloveniji med vsemi generacijami ne glede na zvrst in da se poslušalci vedno znova vračajo na vaše koncerte in nastope?
Sprva je to zaradi Rokovega liričnega tenorja, ki je zelo prevzel ljudi, ker je res izreden pevec. Kot drugo pa naša prilagodljivost, ker smo se vedno zelo prilagodili in poskrbeli za dobro zabavo. Včasih so nas najemali tudi ljudje, ki nas niso marali ali poslušali, saj jim je bilo fino, da so jim igrali Modrijani. Ko si prišel na zabavo v narodni noši in ko si ljudi vprašal, ali kdo posluša narodnozabavno glasbo, so vsi rekli ne. Ne samo to, da je niso poslušali, celo marali je niso.
Na vprašanje, zakaj so nas najeli, so odgovorili, da smo popularni. Vmes smo zaigrali tudi kakšno rockersko, da smo malo obrnili stvari na glavo, da so se ljudje zabavali. Ljudje so si to zapomnili kot lepo izkušnjo.
Slovensko občinstvo se precej razlikuje od tujega. Ko ljudje pridejo na neko zabavo, čutiš, da s seboj nosijo kup stisk in skrbi vsakdanjega življenja. Pogostokrat pridejo in gredo v nek svoj kot ter se zaprejo vase in se odklopijo. To je zelo drugače kot na Hrvaškem in v Srbiji. Ko igra živa glasba, so vsi na nogah.
"Slovenci zelo radi kritiziramo, zato se moraš zelo potruditi za dobro vzdušje ali pa res izbrati take pesmi, ki omehčajo srce," je prepričan Blaž Švab.
Slovenci zelo radi kritiziramo, zato se moraš zelo potruditi za dobro vzdušje ali pa res izbrati take pesmi, ki omehčajo srce. Slovenci se namreč odločijo, da se bodo imeli dobro.
Drugi narodi se imajo dobro že po inerciji in to je včasih res zelo težko. Ljudje potrebujejo 20 minut, potem pa se sprostijo. Ko sem med ljudmi, čutim predvsem ogromno bolečine, razočaranja, jeze, obupa. Po osmi uri zvečer padejo maske, po polnoči pa tako ali tako vidiš vso lepoto in žalost. Nekako s temi občutki poskušaš priti skozi večer, da ljudje rečejo, da je bilo dobro. Vse do ponedeljka, ko že razmišljajo, kako bodo plačali položnice ali kredit.
Mi smo tisti ljudje vmes, ki pomagamo pozabiti skrbi ali pa se pomagamo ljudem spomniti, kaj v življenju zares šteje. To pa so čustva, lepi spomini, nostalgija in dobra glasba. Malo lajšamo življenje, saj je to pravzaprav naloga glasbe.
Potrebovali smo 15 let, da smo gostincem razložili, da ne pijemo nič drugega kot vodo. Čeprav so fantje veliki žurerji, se pri nas na nastopih pije samo voda in to nas je tudi držalo pokonci.
Ste imeli v vseh teh letih delovanja tudi kakšne težke trenutke ali pa so se v skupini pojavile razpoke?
Pojavilo se je ogromno razpok, ampak mi smo kot stara omara. Dobro je, da je kakšna razpoka in nastanejo luknje od črvov. Ampak omare vseeno ne boš vrgel stran. Ker je lepa in ker ima neko zgodovino in jo je mogoče imela že tvoja babica. Omara se še kar drži skupaj, kakšna nova pa se lahko uniči po treh letih, čeprav je na prvi pogled lepa. So razpoke, ampak je mogoče z njimi živeti povsem normalno.
Kaj pa na primer, da bi si eden izmed članov želel zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zapustiti skupino in se podati na samostojno pot?
Vsakdo lahko kadarkoli odide. Med seboj nimamo nobenih pogodb. Nihče od Modrijanov nima nobene pogodbe ne z Modrijani in ne s kulturnim društvom Modrijani, prav tako ne mi med seboj. To pomeni, da lahko kdorkoli in kadarkoli odide brez pravnih posledic.
To je služba, v katero ti ta trenutek ni treba več priti in to popolnoma brez posledic. Če bi se nekdo za to odločil, bi mu rekli, da mu želimo vse dobro, in ga vprašali, ali kaj potrebuje. Odgovoren si vedno samo pred sabo. Tudi pred ljudmi, ampak ljudje si jutri najdejo novo zabavo. Če posameznik to čuti sam v sebi, lahko kadarkoli odide.
Med seboj nikoli nismo podpisali nobene pogodbe in te ne obstajajo. Vsak se je prostovoljno odločil, da to počne. Vsak izmed nas je samostojni podjetnik, smo člani društva in med seboj nimamo nikakršnih medsebojnih obveznosti. Ansamblov je veliko in nadomestljiv si v trenutku. Ni obvez, ampak to je najtežje. Naši nastopi so rezervirani več let vnaprej, nekateri tudi za leto 2032.
"Med seboj nikoli nismo podpisali nobene pogodbe in te ne obstajajo. Vsak se je prostovoljno odločil, da to počne," pove o delovanju Modrijanov.
Vam štirim se je leta 2018 pridružil tudi pevec Sergije Lugovski. Zakaj ste se odločili prav zanj in kako se danes ujamete z njim, ki je najnovejši in najmlajši član v ansamblu?
Sergije Lugovski je popolnoma enakopraven, enakovreden Modrijan. Jaz sem zbolel, in ko sem okreval, smo potrebovali pomoč in podporo. Pri Sergiju smo si želeli, da ostane, ker je tako zelo kvaliteten pevec.
Upam si trditi, da sta izmed treh najboljših pevcev narodnozabavne glasbe v Sloveniji dva pri ansamblu Modrijani. En je Sergej, drugi pa je Rok. Lahko je peti v skupini petih, izmed katerih sta dva med najboljšimi v Sloveniji. Ko v nekem šotoru skupaj zazvenijo vokali, se nekaj zgodi. To ti je dano ali pa ti ni dano.
Kaj je po vašem mnenju ključno, da ste že vrsto let v vrhu po predvajanosti v narodnozabavni zvrsti?
Mislim, da je to kontinuiteta. Ves čas delamo, v osnovi smo zelo marljivi. Vaje imamo vsak teden, snemamo in investiramo. Smo pridni in nismo požrešni. Radi investiramo v spote in ustvarjamo.
Zelo pomembna pa je še druga stvar, ko primerjamo narodnozabavne ansamble z drugimi bendi v Sloveniji. Letos je bilo v Sloveniji 800 veselic, kar je res veliko. Nekemu rock ali pop bendu je zelo težko ustvariti okolje, kjer bi imel možnost 800 terminov. Mi pa imamo srečo, da imamo gasilke in gasilce. Brez gasilcev bi mi ali še kdo drug lahko kar zaključili, ker bi se pipica zaprla. Do njih smo korektni, svoje delo opravimo spoštljivo in dobro. Gasilci nam dajejo kruh. Mi pomagamo gasilcem in lokalni skupnosti, oni pa pomagajo glasbi.
Srečo imamo, da imamo gasilce. Ko bomo imeli 25- ali 30-letnico, gre največja zahvala prav njim, ki nam nudijo kontinuiteto in polnijo termine za pol leta vnaprej, vse od aprila do septembra. Zato je pomemben kontekst slovenskih veselic, ki ponujajo prostor, da je na voljo toliko nastopov. Ni vse naša zasluga.
"Simbol Noči Modrijanov bo čebela kot nosilka vrednot, odnosa do narave, odnosa do okolja, skupnosti, Slovenije, družine in tudi simbol marljivosti. Zgradili bomo zelo veliko sceno, na kateri se bo zvrstilo od 500 do 600 izvajalcev. Stožice smo rezervirali za deset dni, da bomo vse to zvadili in pripravili."
Prihodnje leto pripravljate največji samostojni dogodek Noč Modrijanov (24. in 25. septembra), ki ga boste izvedli v dveh zaporednih večerih in prvič v Ljubljani. Kaj lahko poveste o tem velikem projektu?
Simbol Noči Modrijanov bo čebela kot nosilka vrednot, odnosa do narave, odnosa do okolja, skupnosti, Slovenije, družine in tudi simbol marljivosti. Zgradili bomo zelo veliko sceno, na kateri se bo zvrstilo od 500 do 600 izvajalcev. Stožice smo rezervirali za deset dni, da bomo vse to zvadili in pripravili.
V Stožicah nam zelo pomagajo. Zelo so prijazni in korektni. Pri tem dogodku bo sodelovalo veliko ljudi. Mora biti dobro, da bomo upravičili ceno vstopnic in sloves. Dela je precej, ampak vsak dan naredimo nekaj malega v tej smeri. Produkcija take prireditve nam je blizu, pa tudi v Sloveniji je ogromno zelo sposobnih ljudi.
Gostov nikoli ne razkrivamo. Scena bo visoka 22 metrov in široka 50 metrov, oder pa bo velik 500 kvadratnih metrov in se bo dvigoval, spuščal in gibal.
Ali so ljudje "lačni" tovrstnih posebnih projektov? Kaj vam povedo?
Zelo zanimivi so odzivi Slovencev od vsepovsod. Ljudje nas kontaktirajo iz vsega sveta, od Argentine, Švedske do Avstralije, da bi radi prišli. Njihov stik s slovenstvom je prav preko Noči Modrijanov. Seveda si želimo, da pridejo vsi ljudje iz Slovenije, predvsem pa da pridejo vsi iz Štajerske.
Prvič gremo z Nočjo Modrijanov v Ljubljano, ker je bilo to vedno na Štajerskem. Logistično bo lažje, predvsem pa prizanesljivejše do ljudi, ki tam garajo in delajo. Vzdušje na pripravah za Noč Modrijanov je zelo dobro in prav nič ni treba porivati naprej.
"Ohraniti moraš dostopnost. Še vedno ohranjamo vrednoto, da smo dostopni najmanjšemu kraju in mestu. Pomembno je tudi, da ni občutka izkoriščanja, kar pomeni, da morajo fantje še vedno od tega živeti in biti korektno plačani za svoje delo, ki ga korektno opravijo."
Kako prihodki in zaslužek vplivajo na delovanje vašega ansambla?
Ohraniti moraš dostopnost. Še vedno ohranjamo vrednoto, da smo dostopni najmanjšemu kraju in mestu. Pomembno je tudi, da ni občutka izkoriščanja, kar pomeni, da morajo fantje še vedno od tega živeti in biti korektno plačani za svoje delo, ki ga korektno opravijo.
Pokriti moramo vse stroške, ker so oprema in spoti zelo dragi. Tu je potrebna določena modrost. Teren bi želel čim več za čim manj denarja. Vsakdo pa bi rad svoje delo dobro opravil in bil ob tem čim bolje plačan. Ampak na koncu morajo biti vsi zmagovalci. Mi z glasbo ne bomo obogateli ali pa vozili dragih avtov in imeli jaht. Z glasbo to ne gre.
Lahko pa z glasbo ustvariš neka sredstva in potem ta sredstva investiraš ali pa se začneš ukvarjati še z drugo dejavnostjo. Spoznaš ogromno ljudi, ki ti lahko pomagajo uresničiti tudi druge projekte. Glasba je super, ampak z njo v Sloveniji ne boš obogatel. Lahko pa zelo dobro živiš, če nisi požrešen.
V 25 letih smo oddelali veliko nastopov in nikoli nismo ljudi pustili na cedilu. S tem si pridobiš veliko zaupanje, ker to pomeni, da svoje delo vedno opraviš. To danes najbolj šteje. Ko si ustvariš dobro ime pri ljudeh, lahko lažje izpelješ druge projekte. Socialna mreža ima zagotovo največjo vrednost, večjo kot vsak evro, ki smo ga zaslužili. Ko pa v tem ne bomo več videli smisla, bomo naredili piko.
Se v ansamblu kdaj naveličate drug drugega?
Niti ne. Drug drugemu se smejimo, se zabavamo, ogromno je nekih zgodb. Naveličamo se tega, da se nekatere stvari ponavljajo in da je včasih res naporno. Včasih te zabave res trajajo in je tudi fizično in psihično naporno. To te precej izčrpa.
Vsak konec tedna se naužiješ veliko hormonov sreče in dopamina. Ta dopamin kar kipi od vsepovsod, veliko je ljudi, ogromno mladih in vse je super. Potem pa prideš domov in moraš najprej zložiti posodo v pomivalni stroj ali pa vidiš, da je kuhinja razmetana.
To so taki ogromni preskoki. Ko si na odru, je vse super, ljudje so v zraku, tudi sam si poln dopamina, potem pride udarec in te zadene. Resnično življenje je tudi še kaj drugega, ne le oder. Ampak tudi garanje, ko moraš narediti še kaj drugega.
"Gre za mit, da moraš biti malo zadet. To je del neke kulture, ki je bila ustvarjena, ampak po njej ni nobene potrebe," prizna Blaž Švab.
Ali vas to malce prizemlji?
To je nujno potrebno, ker življenje ni oder. Lahko je tudi zelo utrujajoče, ker ti hormoni sreče skačejo do neba in hitro padejo do dna. Pravzaprav je podobno kot pri sladkornem bolniku, le da si sladkorni bolnik od odra, ne pa od sladkorja.
To so hudi vzponi in padci. Človeka lahko celo tako utrudi, da zboli telesno kot tudi psihično. Pozornost na odru je hujša droga kot kakršenkoli alkohol in te lahko zelo odnese. Veliko ljudi poznam, ki jih ni, poznam pa tudi nekaj ljudi, ki jih je in so naporni sebi in drugim. Nekako je treba ves čas iskati neko ravnovesje z resničnim življenjem. Na dolgi rok se rokenrol ne izide. Pa tudi vsi niso Rolling Stonesi. Njim je bilo dano, da so to preživeli. Večina pa jih ni in to pozabljamo.
Omenili ste droge in alkohol. Ali je v tem svetu težko preživeti tudi brez opojnih substanc?
To je popoln mit. Gre za kulturo nekega zabavnoglasbenega življenja, če zraven štejemo še celotno razvedrilo, odre, koncerte in televizijske nastope. Gre za mit, da moraš biti malo zadet. To je del neke kulture, ki je bila ustvarjena, ampak po njej ni nobene potrebe.
Zame so tako ali tako mislili, da se ves čas drogiram, ker sem bil ves čas v pogonu in sem pokal od energije. Mene je gor držala glasba. V osnovi imam veliko energije, pil sem vodo, nikoli pa se nisem drogiral in pil alkohola. Imel sem ogromno moči in energije, pod odrom pa so name ves čas kazali z roko pod nosom, kot da uživam kokain.
Dejansko lahko naravno dosežeš dovolj veselja, moči, energije in užitka ter telo navadiš na naravno vzpostavljanje hormonov sreče in ne potrebuješ umetnih spodbujevalcev. Težava nastane, ko padeš v luknjo. Takrat se moraš na naraven način spraviti iz tega. Ko enkrat z njimi začneš, drugače več ne znaš. Ta stvar lahko hitro postane neka umetna potreba. Ampak pri Modrijanih in tudi drugje tega ni bilo.
Zdi se, da gre za neko poveličevanje zabavnoglasbenega sveta, kako da je to naporno in težko. Saj je naporno, ampak manj kot marsikatera druga služba. V ponedeljek zjutraj ob šestih mi ni treba iti na gradbeni oder pri minus deset ali pa plus 40 stopinjah.
Zjutraj lahko spim in nato razmislim, kam bom šel popoldne. To je velika razlika in hitro lahko pride do nekega samopoveličevanja ali samopomilovanja, morda celo do neke samopromocije, da ni mogoče živeti, ker si ves čas v središču pozornosti. Nekateri znani ljudje bolj trpijo, ker jih ljudje ne prepoznajo, kot pa bi recimo v primeru, da bi jih prepoznali. A ljudje živijo v svojem svetu lastnih težav in skrbi. V Sloveniji je lahko posameznik megapopularen, ampak lahko kljub temu normalno živi.
"V Sloveniji je lahko posameznik megapopularen, ampak lahko kljub temu normalno živi."
Vsake toliko časa vendarle odstrete svojo zasebnost tudi javnosti. Lani ste doživeli tudi dve večji prelomnici, razveselili ste se rojstva hčerke in praznovali 40 let. Kaj se je v vašem življenju spremenilo? Se je tudi vaše delovanje na področju televizijskega ustvarjanja zaradi družinske dinamike zmanjšalo in ste se bolj posvetili delovanju ansambla in svoji družini?
Učim se še ene vloge. To je še eno področje, na katerem se učim od začetka, ker je biti oče mnogo težje kot biti Modrijan. Otroci so naše najboljše zrcalo in ti res hitro povejo, kako ti nekaj ne gre.
Vidiš veliko svojih napak, ki jih ni malo, in se poskušaš izboljšati. Kot Modrijan sem mnogo uspešnejši kot starš. Ko končno osvojiš vlogo starša, pa te otroci več ne potrebujejo in odidejo. Tako da to je res velik paradoks. Trudim se, kolikor je v mojih močeh. Sicer pa veliko časa preživimo skupaj, kar mi je zelo pomembno.
Vse razen Modrijanov sem dal stran. Že dolgo časa več nisem na radiu, na televiziji in tudi v službi že dolgo časa več nisem. Veliko imam svetovanj mladim ansamblom, recimo glede pravic in poslovnih stvari. Ostajajo samo Modrijani in družina. Smo potujoča družina, ki je veliko skupaj. Skoraj nikamor s partnerko ne greva sama. Radi smo doma, z otrokoma se radi igramo z igračami ali pa na klavir. Delamo povsem vsakdanje stvari.
"Tako sem se odločil tudi zaradi varnosti. Predvsem pa zaradi svojega pogleda, da otroci in družina ne morejo biti sredstvo za samopromocijo."
Kljub temu da ste javna osebnost, pa ste želeli zasebni del življenja zadržati zase. Zakaj?
Imel sem dve zasledovalki. Čeprav nista bili nevarni, nikoli ne veš. Tako sem se odločil tudi zaradi varnosti. Predvsem pa zaradi svojega pogleda, da otroci in družina ne morejo biti sredstvo za samopromocijo. To mi je zelo čudno. Skoraj vsi imajo družine in otroke, ne samo jaz. Ni mi v redu, da bi se hvalil z otroki, če mi je od Boga dano, da imam zdrave otroke. Veste, koliko ljudi si želi zdravih otrok in koliko ljudi jih nima?
Ne zdi se mi primerno, da bi to razkazoval in igral frajerja, čeprav veliko stvari ni odvisnih od mene. To ti je dano ali pa ti ni dano. Raje povem, da mi včasih kaj tudi ne gre, ker se mi to zdi bolj človeško in realno. Moj sin na mojo službo in na to, da sem Modrijan, gleda zelo drugače. Na to gleda kot na navadno službo, ki mu je celo malo smešna, včasih celo neumna.
Pomembno je, da najde svoje področje zanimanja. Mogoče mu bo pomembno nekaj povsem drugega. Ni nujno, da bo to glasba, čeprav je zame to edina stvar na svetu, ki jo imam najraje. Zato doma delamo tudi drugačne stvari, ki niso povezane z glasbo. Mirno sprejmem to, da me kdaj ne more poslušati, ker mu je to res dolgočasno.
"Z ekipo smo se odločili, da naredimo piko. Ni se televizija odločila, da bi zaključila ta projekt. Včasih je bilo veliko jeze do nacionalne televizije, ampak vse to po krivici. Celotno vodstvo nacionalne televizije si je želelo, da bi oddajo nadaljevali. Ekipa se je odločila narediti piko zaradi dveh razlogov."
Najverjetneje v tem oziru zato niste želeli pretirano javno izpostavljati svoje partnerke?
Vsaka stvar mora dozoreti. Dokler nimaš kaj pametnega v zvezi s tem za povedati, je bolje, da si tiho. S partnerko sva skupaj osem let in imava dva majhna otroka. Nekaj je, ampak nimava zlate poroke ali pa odraslih otrok, ki bi rekli, da sva res dobro opravila svojo vlogo.
Ne moreva si javno dajati nekih titul, ker jih preprosto nimava. Ko pa jih bova imela, bova morda lahko kaj koristnega povedala. Ampak konec koncev, ali ni že ni preveč ljudi, ki svetujejo? Ljudje so dovolj modri in pametni. Zdi se mi, da je to podcenjujoče do ljudi, da jim nekaj svetuješ. Imam malo drugačen pogled in se od njih rajši kaj naučim.
Dolgo časa ste vodili oddaje (tudi priljubljeno V petek zvečer, pred tem pa tudi druge). Zakaj ste zaključili ustvarjanje te oddaje?
Oddaja V petek zvečer je imela in še vedno ima predvsem po spletu ogromen doseg. Mislim, da je dosegla več kot 110 milijonov ogledov. Nastalo je kar 600 živih izvedb glasbenih priredb in to še kar živi. Ljudje si jih vrtijo na zabavah in doma.
Oddaja je bila timsko delo. Vodja projekta je bil Jure Karas. Ogromno nas je bilo in med nami je bila kemija, zato je bilo tako dobro. Z ekipo smo se odločili, da naredimo piko. Ni se televizija odločila, da bi zaključila ta projekt. Včasih je bilo veliko jeze do nacionalne televizije, ampak vse to po krivici. Celotno vodstvo nacionalne televizije si je želelo, da bi oddajo nadaljevali. Ekipa se je odločila narediti piko zaradi dveh razlogov.
En razlog je bil ta, da so to zelo delovni in uspešni ljudje, ki imajo zelo veliko odličnih projektov, ki so jih hoteli še izpeljati. To je nekaj posameznikov, ki so najboljši v tem delu Evrope in delo z njimi je bilo čisti užitek. To so res nadpovprečno ustvarjalni ljudje. Preprosto vsega ne moreš delati. Velik del ekipe danes dela zelo uspešno na glasbenem področju ali pa na področju gledališča. Sam pa sem moral začeti več delati pri Modrijanih. Stvari so dozorele in tako smo se odločili.
Drugi razlog pa so pogoji dela, ki so bili na nacionalni televiziji zelo dobri. Če bi bili odlični, bi morda kdo tudi še premislil o nadaljevanju. Ampak saj nikjer ni odlično.
Predvsem smo zadovoljni in presrečni, ker smo pokazali, kaj je mogoče narediti in da se lahko ljudje množično zabavajo ob slovenski glasbi. To ne pomeni, da smo rekli zadnjo. Še je mogoče odpirati ta prostor in ustvarjati, seveda ne več samo za televizijo, ampak tudi spletne medije, ki jih absorbirajo vse generacije, predvsem pa teren.
Želim si, da kar se naredi na televiziji, to potem živi med ljudmi. Ni mi pomembna le gledanost, ampak mi je pomembnejše, da ljudje to pojejo doma. To ni televizijsko razmišljanje, ki si želi imeti predvsem gledanost. Mene bolj zanima družbeni učinek in to, kako stvari dihajo na terenu. V tem pogledu je še veliko manevrskega prostora in marsikaj je še mogoče ustvariti.
"Predvsem smo zadovoljni in presrečni, ker smo pokazali, kaj je mogoče narediti in da se lahko ljudje množično zabavajo ob slovenski glasbi. To ne pomeni, da smo rekli zadnjo. Še je mogoče odpirati ta prostor in ustvarjati," o oddaji V petek zvečer pove Blaž Švab.
Ali bi se, če bi dobili zanimivo ponudbo za ustvarjanje nove oddaje, spet podali v te vode, v televizijski svet?
Katerekoli ponudbe ne bi sprejel. Ne morem in ne želim. Imam dva majhna otroka. Ne želim biti še en odsoten starš, saj sem že tako velikokrat odsoten. Mislim, da ni ponudbe, ki bi jo sprejel, čeprav jih je že nekaj bilo.
Ta trenutek zagotovo ne, mogoče ko bosta otroka malo starejša. Morda čez nekaj let in v primeru, da sem del neke večje ekipe, ne pa da bi 24 ur na dan razmišljal o tem, kako bomo nekaj izpeljali. Tega si ne morem privoščiti.
Zdi se, da ne molčite za vsako ceno in vendarle v danem trenutku jasno izrazite, kaj si o določeni stvari mislite. Se vam zdi pomembno, da se kot skupina ali pa kot javno izpostavljeni posamezniki oglasite o določeni (pomembni) politični ali drugi tematiki?
Najverjetneje bi znali soustvariti politični program, lahko bi bili tudi soustvarjalci kakšnih programov dela na različnih področjih, ker znanja ne primanjkuje. Kot Modrijani imamo veliko znanja z nekih povsem drugih področij kot pa recimo samo z glasbenega. Smo namreč zelo vedoželjni in smo bili nadpovprečno veliko med ljudmi.
Od 150 do 200 večerov na leto med ljudmi na tebi pusti določene vtise in vidiš, kaj deluje, kaj pa ne. Lahko bi bili soustvarjalci programov, soustvarjalci na ministrstvih ali drugod.
Nikoli nismo bili aktivni pri referendumih, nismo bili aktivni pri volilnih kampanjah in nismo igrali političnim strankam in jim tudi ne želimo. Morda smo igrali še kot otroci, drugače tovrstna igranja zavrnemo ter se politično ne opredeljujemo, ker ne želimo mešati politike in glasbe.
"Mi igramo vsem. Naše občinstvo prihaja z vseh področij. Tudi vsak član Modrijanov ima politično povsem svoj pogled," priznava pevec Modrijanov.
Mi igramo vsem. Naše občinstvo prihaja z vseh področij. Tudi vsak član od Modrijanov ima politično povsem svoj pogled. Težava pa nastane, ko igramo in bi se kdo, ki je iz politike, želel z nami fotografirati. Naj ga zavrnemo? Ljudje se radi pridejo fotografirat z nami, še posebej pred volitvami.
Tudi politiki so samo ljudje, a te fotografije so lahko hitro zlorabljene. Zato smo mi stališča, da na politični shodih ne igramo in smo zelo apolitični. Kar pa ne pomeni, da politike ne spremljamo. Zelo jo spremljamo, spremljamo tudi gospodarstvo, družbeno dogajanje in se opredeljujemo do pozitivnih stvari, kot so športni dosežki in podobno. Zelo se nas dotaknejo stiske ljudi in socialne stiske. Dotakne se nas tudi, da država ne najde sredstev za razvoj zdravil za redke bolezni. Kujejo se dobički, starši otrok pa zbirajo milijone na terenu. Družba je razvita toliko, kot poskrbi za najšibkejšega posameznika.
Smo pa odprti in človeški do vseh. Če se pride fotografirat politik iz ene politične stranke ali obratno, iz tega ne delamo drame.
Ali je na slovenski glasbeni sceni veliko boja za prva mesta, veliko konkurence, ki ti želi metati polena pod noge? Kako se s tem spopadate in ali to sploh občutite?
Slovenska glasbena scena ni bila nikoli konkurenca samo sama sebi, ampak vedno tujim izvajalcem. V Slovenijo namreč hodijo vsi dobri glasbeni izvajalci iz celega sveta, predvsem pa iz celotne balkanske regije. Hrvaška, srbska in bosanska glasba so izredno priljubljene v Sloveniji. Regija ponuja zelo veliko izredno kvalitetnih avtorjev in izvajalcev, zato slovenski glasbeni izvajalci niso toliko konkurenčni drug drugemu, kot so konkurenti z vsemi v regiji.
Vedno konkuriramo celotni regiji in to je težje. Slovenski glasbeni izvajalci si med seboj ne odžirajo kruha, kvečjemu si pomagajo. Če je slovenska glasba priljubljena na terenu, imajo vsi dovolj kruha. Prej nastane težava, če veliko tujih izvajalcev poseže na velike odre in v velike šotore ter na velike dogodke. Slovenski izvajalci so se vedno bolj borili s tujo konkurenco kot z lastno.
Gojim zelo veliko spoštovanje do tujih izvajalcev in so me vedno navdušili s svojim zelo korektnim in profesionalnim pristopom. Ne moreš verjeti, kako so lahko zelo znani izvajalci zelo prizemljeni in iskreni. Tudi slovenski izvajalci se moramo od tega veliko naučiti. Konkurenca mora biti in tako je prav, saj smo na ta način lahko vsi boljši. Ne sme pa te to zaslepiti, da bi pozabil, da je ustvarjanje novega najpomembnejše.
"V glasbi ne moreš obdržati vsega samo zase, ampak je treba znanje vedno predajati naprej"
Ali je veliko ustvarjalcev, ki si želijo posnemati vašo prehojeno pot? Vas mlajši pogosto vprašajo za nasvete?
Veliko izvajalcev se ravna po nas, ampak smo počaščeni in zelo odprti. Radi dvignemo telefon in pomagamo. Ko smo mi zasedeni, radi priporočamo druge skupine. Smo zelo kolegialni in s tem nimamo težav.
Zelo se poigravamo z idejo, da bi ustvarili nov mlad ansambel in mu nudili nekakšno triletno podporo, tako avtorsko, organizacijsko in mentorsko, ter članom pomagali, da nato splavajo sami in odločajo o svoji usodi. Predajanje znanja je v vsakem cehu zelo pomembno. V glasbi ne moreš obdržati vsega samo zase, ampak je treba znanje vedno predajati naprej.
Preberite še:
