Berlinale 2011: Isabella Rossellini očarala novinarje

S svojo skromno, a karizmatično pojavo je Isabella Rossellini na tiskovni konferenci žarela in komunicirala z novinarji, kot bi se redno srečevali na podobnih dogodkih. Vprašanja o staranju (film režiserke Julie Gavras Late Bloomers, ki se predstavlja v sekciji Berlinale Special, namreč govori prav o staranju) je pospremila z obilico sproščenega smeha. Če ne celo krohotanja. Zdi se ji, da vse ženske z leti čaka podobna usoda, in to je nevidnost. "Vsem vam se bo to zgodilo. Najprej izginejo opazke, kar naenkrat te moški na cesti ne opazijo več. Ta pozornost je bila zame vedno ogrožujoča, tako da mi je takoj odleglo, ko tega ni bilo več. Pri moških je drugače, ker imajo močnejše družbene vloge," je povedala igralka, ki s svojimi 50. leti nima nobenih težav.

Šele po 40. letu se je namreč osvobodila pritiska javnosti in pričakovanj industrije. Zato se je posvetila režiji, vendar ne kakršnikoli režiji. Ker obožuje živali, se je lotila režije filmov o živalih, kar pomeni, da se sama prelevi v neko žival. "Običajno je to črv. Le kdo bi me dal na naslovnico revije Vogue, če bi bila črv? Zdaj si to lahko privoščim," je priznala in namignila, da ji leta pomaga skriti samo – šal. V redno telesno vadbo je primorana že od mladosti, ko je bila operirana, in le tako lahko ohranja gibljivost. Drugih nasvetov za ženske, ki se trudijo ohraniti lepo polt in sijoče oči, pa nima. "Nočem, da mi ljudje rečejo, da sem videti mlajša. Hočem biti videti stara toliko, kot v resnici sem," je svoje razmišljanje o neizogibnem delu življenja končala filmska legenda in nekdanja manekenka. Moderator je njene besede pospremil z mislijo, da "smo veseli, da ste tukaj … stari točno toliko, kot ste".

Medtem ko smo si nekateri novinarji vestno zapisovali vse njene misli in poskušali ujeti vsak njen nasmeh, pa si je korejski novinar vzel čas in njeno podobo skiciral na papir ter ji pozneje svojo umetnino ponudil v podpis. Njenega soigralca Williama Hurta žal ni bilo na predstavitvi, vseeno pa nam je Rossellinijeva zaupala, da je bil igralec kar malce živčen pred ljubezenskimi prizori in da ji je tudi kot izkušeni igralki nerodno posneti, recimo, prizor z zrelim ljubimcem v kadi.

Po poučni in sproščujoči debati nas je sedma umetnost popeljala v svet izraelsko-palestinskega konflikta. Film Odem režiserja Jonathana Sagalla govori o preteklosti, ki preganja eno od dveh nekdanjih prijateljic iz Ramale. Zgodilo se je posilstvo, ki ga vidimo z dveh različnih zornih kotov. Kot nežen spolni odnos in kot grobo dejanje izraelskega vojaka. Neprijetna tematika, ki je razburila gledalce novinarske projekcije. Motilo jih je, s kakšno pasivnostjo sta se ženski protagonistki lotili te njune skupne preteklosti, ki je zdaj začela načenjati osebni mir ene od junakinj. Tako ambivalenten, kot je bil film, je bilo tudi nekaj minut pozneje na tiskovni konferenci.

Novinarji iz Izraela, Afrike, Poljske se niso mogli sprijazniti s tem, da je film zgodba in da nobena stvar v življenju ni enostranska in preprosta. "Zakaj ste pokazali posilstvo na tako različna načina? Palestinski naglas v vašem filmu je povsem zgrešen, toliko napak ste naredili! Kako je lahko posilstvo nenasilno? Kako sta povezani okupacija in spolnost? Kako se vam zdi, da se prvič v tekmovalnem programu pojavljata tako izraelski kot iranski film? Kaj si mislite o iranskem filmu? …" Ne le režiser in igralke, tudi moderator je opozoril, naj bodo vprašanja namenjena filmu in ne reševanju konflikta. "Kdo vas je naučil postavljati vprašanja?" je vzkliknil režiser. "Kdo pa je vas naučil delati filme?" mu je odvrnil izraelski novinar, ki je bil nad filmom očitno zgrožen. Da se s čustvi in predelavo preteklosti ukvarjajo vsi ljudje na svetu, verjetno še ni pomislil.

Karkoli že povejo zvezdniki, pa rdeča preproga govori sama zase. Največji šov so naredili nemški oboževalci svojih mladih zvezd iz filma Kdo drug, če ne mi, ki so jih čakali že dobro uro, preden so črne limuzine pripeljale igralce.

Vzkliki in vpitje se ni poleglo, vse dokler niso August Diehl, Lena Lauzemis in Alexander Fehling odšli na premiero v Berlinale Palast. Svojim zvestim oboževalcem žal niso podpisali niti ene fotografije.

Igralski posel pa ni od muh, saj se od igralcev, predvsem pa od igralk, pričakuje, da se po rdeči preprogi sprehodijo v lahkotnih toaletah in da pokažejo čim več gole kože. Kakšna je morala na željo fotografov tudi sleči plašč. Medtem ko je fotografski kolega nemške agencije kar v smučarskem kombinezonu prežal na lepotičke, so se mladi igralski upi v zimskem mrazu skoraj goli nastavljali objektivom.