Četrtek, 20. 7. 2023, 17.25
9 mesecev, 3 tedne
Ocena filma Barbie
Barbie je pankovska subverzivnost v rožnatem celofanu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,99
Barbie je film o otroški igri in feminizmu in ljubezni ter zabavi in krizi srednjih let, s katero se začenja soočati generacija milenijcev. Nekateri kritiki tako rišejo vzporednice s Klubom golih pesti, ki je pred skoraj četrt stoletja na podoben način nagovoril generacijo X. A s ključno razliko – Klub golih pesti je aktiviral moške, Barbie pa, kakopak, cilja na ženske. Ampak, ali je v tem rožnatem celofanu dovolj vsebine za generacijsko prelomen film?
Film oskarjevske nominiranke Grete Gerwig se začne z uvodno sceno iz prvega napovednika, ki je predelava slovitega začetka filma 2001: Odiseja v vesolju, znana tudi kot Zora človeštva. Medtem ko film Stanleyja Kubricka prikazuje učlovečenje človeške rase, ki ob stiku s skrivnostnim vesoljskim monolitom preskoči evolucijsko stopnjo, tako da sproži nasilje zoper drugo pleme, v filmu Barbie vidimo deklice, ki se igrajo s punčkami-dojenčki, ko se med njimi pojavi Barbie v podobi Margot Robbie.
Poglejte napovednik:
Kot razloži pripovedovalka (glas Helen Mirren), so bile punčke prej dojenčki, tako da so se deklice lahko igrale zgolj mame, zdaj pa se je vse spremenilo. Podobno kot praljudje pri Kubricku se tukaj deklice znesejo nad punčkami in jih razbijejo, medtem ko se v počasnem posnetku leteča punčka ne spremeni v vesoljsko ladjo, temveč v napis "Barbie".
Barbikina dežela čudes
Ta intro opravlja več funkcij v zgodbi. Za začetek izraža mero in način absurdnega humorja, ki ga lahko pričakujemo. Hkrati sporoča, da ima film ambicije parirati prelomnemu delu filmske umetnosti, vendar skozi gosto mreno samozavedanja in ironije, ki ne parodira Kubricka, temveč pretenciozne odzive na umetnost Kubrickovega kova. Hkrati pa povede gledalca v Barbikino deželo, fantazijski svet, kjer živijo barbike in keni in kjer je vsak dan zabava na plaži in je vse popolno. No vse, dokler se klasična (oz. stereotipna) Barbie (Robbie) nekega dne ne začne spraševati o smrti in smislu življenja.
Ryan Gosling in Margot Robbie kot Ken in Barbie
V Barbikini deželi so barbike glavne in zasedajo vse ključne položaje, tam so – tako kot igrače – predsednice, Nobelove nagrajenke, astronavtke, sodnice … Po drugi strani je smisel Kenovega življenja v tem, da ga Barbie opazi. Ken, ki ga igra Ryan Gosling, je še posebej predan klasični Barbie in je v povsem neenakovrednem razmerju, saj je zanjo le ena od številnih aktivnosti, s katerimi polni svoj dan. A nato nastopijo misli o smrti in tem sledijo tudi druge spremembe v njeni podobi in delovanju. Tako obišče čudaško Barbie (komičarka Kate McKinnon), ki ji razloži, da so spremembe posledica tega, kako se deklica igra z njo v resničnem svetu. Barbikina dežela je namreč vzporedni svet z našim, medsebojni vplivi med obema so nepredvidljivi, prehod pa je mogoč z uporabo nabora Barbikinih prevoznih sredstev v striktnem zaporedju.
Modra ali rdeča tabletka
Čudaška Barbie postavi klasično Barbie pred odločitev, ki je ponovno poklon filmski klasiki in ki jo film ponovno obrne na glavo, da izpostavi generacijsko razliko. Podobno kot v Matrici Morfej ponudi Neu modro in rdečo tabletko, pri čemer bi pri prvi ostal v svoji resničnosti, pri drugi pa izstopil iz Matrice v resnični svet, čudaška Barbie ponudi klasični na izbiro salonarje in sandale – prvi bi vrnili življenje na stare tirnice, drugi bi jo popeljali na pot v resnični svet, kjer bi lahko odpravila napake. Barbie za razliko od Nea brez pomisleka izbere salonarje, a izkaže se, da je bila izbira lažna, saj vrnitev v pozabo ni mogoča. Scena je komična, a hkrati komentira razliko v družbi med letoma 1999 in 2023 na več ravneh; med drugim je treba izpostaviti, da je Neova rdeča tabletka med teoretiki zarote, t. i. borci za t. i. pravice moških (in fašisti), postala izredno močna metafora, Gerwigova pa jo s to subverzijo razoroži in oropa toksičnosti.
Čudaška Barbie (Kate McKinnon) ob vprašanju: "Salonarji ali natikači?"
Vse to je pravzaprav šele začetek filma, saj se izkaže, da v osrednjem delu fokus sploh ni na Barbie, temveč na Kenu. Ta jo na skrivaj pospremi v resnični svet, za katerega so vsi v Barbikini deželi prepričani, da je prav tako trdnjava feminizma. Med sprehodom po poslovni četrti Los Angelesa odkrije, da so stvari tukaj nekoliko drugačne, a da vseeno ne zmore takoj dobiti vsega, kar hoče. Tako si izposodi nekaj knjig in se odpravi v Barbikino deželo, da jo poustvari po svoji podobi. Preostanek filma je nato preplet vohunskega trilerja, muzikala z izpiljenimi plesnimi točkami, akcionerja, komedije in romance, a kljub poplavi žanrov in nepričakovanih preobratov film obdrži pečat režiserke Grete Gerwig.
Ta je doslej brez soavtorjev režirala dva filma − Lady Bird in Čas deklištva, in bila pri obeh nominirana za oskarja za scenarij, enkrat pa tudi za režijo. Tudi v Barbie je ključni fokus zgodbe na odraščanju in prehodu iz varnega zavetja v resnični svet. Obenem je tudi tukaj pomemben element zgodba o neizpolnjeni ljubezni in razmerjih, ki ne delujejo, satira šovinizma pa je še bolj ostra, saj so moški liki v tej zgodbi bolj ključni. Ko Ken skuša ustanoviti patriarhat in Barbikino deželo preimenuje v Kenovo kraljestvo, se iz zafrustriranega mehkužneža preobrazi v pretencioznega drekača, podobnega liku Kyla iz Lady Bird, ki ga je igral Timothée Chalamet. Pri tem je zanimivo, da je Gerwigova v intervjuju ob izidu Lady Bird dejala, da je prav ta lik najbližje njeni lastni srednješolski podobi. Tukaj v potencirani obliki postane epitom šovinizma in pokazatelj, kam privede sledenje slepim idealom in takojšnjemu zadoščenju namesto soočenja z lastnimi strahovi in ambicijami.
Ali je film Barbie vreden ogleda?
Barbie zajadra v izdatno filozofske vode, vendar se pri tem izogne dolgočasnim ekspozicijam in pretirano očitni metaforiki. Kadar jo vseeno uporabi, zmeraj vsebuje še nekaj nivojev ironije in prevratništva, kar je sicer pankovski pristop, ki ga nikoli ne bi pripisali Barbie. A Gerwigova združi te povsem raznolike elemente in nam ponudi vsebinsko bogat film, ki pa je še vedno igriv in norčav. Abstraktnost humorja je pogosto na ravni kultnih Montyjev Pythonov ali pa animirane serije Robot piščanec, ter tako morda ni za vsakogar. In nekateri elementi zgodbe resda kar izvisijo in ostanejo nezaključeni, česar Klubu golih pesti ali pa v Matrici ni bilo mogoče očitati, a Barbie ima potencial, da postane enaka generacijska prelomnica.
BarbieRežija: Greta Gerwig
Igrajo: Margot Robbie, Ryan Gosling, Will Ferrell, America Ferrera, Simu Liu, Dua Lipa, Kate McKinnon
Žanr: Komedija
Dolžina: 114 minut
