SiolNET. Trendi Film in TV
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj smo nehali hoditi v kino?

3

termometer

Ogled filma v kinu je bil nekoč zagotovljen prvi zmenek. Danes ostaja le spomin na čase, ko so bili doma zasloni majhni, vsebin pa malo. Obiskovanje kina zamira globalno, tudi pri nas.

Romantičen spomin na kino Obisk kinematografov je nekaj, na kar ima vsaj generacija, rojena pred letom 1980, lep spomin. Ogromno novih filmov, vse novejše in bolje opremljene dvorane in sprehod po središču Ljubljane po filmu (ko je ta še imela resen kino). Današnja realnost obiska kinematografa je diametralno nasprotje – kaos na parkirišču, brutalno drage karte, izrabljene in neočiščene dvorane, nedelujoče sanitarije ter komercialno posilstvo na vsakem koraku – tudi v dvorani pred filmom.

Obisk kinematografov po svetu upada Obisk kinematografov upada tako v ZDA kot v Evropi. Prvi so po navedbah revije Hollywood Reporter lani prodali 1,26 milijarde vstopnic, v Evropi je bila ta številka še nižja – 907 milijonov v 28 državah EU. Če upoštevamo še razliko v številu dvoran, ki jo navaja francoski portal Inaglobal.fr – Američani imajo okoli 40 tisoč kino dvoran, v Evropi jih je kljub večjemu številu prebivalcev "le" okoli 30 tisoč – je stanje še bolj skrb zbujajoče. Še več, v Evropi po navedbah Evropskega avdiovizualnega observatorija hodimo v kino vsako leto manjkrat že od leta 2005.

V Sloveniji v kinih več domačih filmov, prihodki navzdol Slovenija pri tem ni nobena izjema. Po podatkih navedene organizacije je število prodanih vstopnic samo od leta 2012 do leta 2013 upadlo z 2,7 na 2,3 milijona oziroma 15 odstotkov. Večji upad so imeli le v Španiji (okoli 16 odstotkov manj prodanih vstopnic) ter na Cipru, dobrih 24 odstotkov. Resda med državami obstajajo razlike – Italijani in Bolgari so v tem obdobju v kino odšli večkrat, a splošne smernice pomenijo upadanje. Edina stvar, ki je v slovenskih kinematografih šla navzgor, je odstotek domačih vsebin, ki so prodrle na veliko platno – ta je v primerjavi z letom 2012 leta 2013 poskočil s 4,8 na 10,9 odstotka. Prihodki v tem obdobju so upadli z 12 milijonov evrov na slab milijon.

Zakaj kino umira? Prav več domačega filma je po mnenju strokovnega portala CelluloidJunkie eden od ključnih krivcev za negativno krivuljo kinematografov. Ne glede na to, ali je to res ali ne (slovenskega filma v kinu avtor ni gledal še nikoli), so razlogi večplastni in številni.

Franšize in konec Med glavnimi sta zagotovo število in kakovost filmov, ki nas poskušajo prepričati, da si vzamemo dobri dve uri časa za obisk kina. Kot navaja spletišče Medium Holywood, namenoma producira zgolj in samo franšize (beri serije filmov), katerih javne junake in vse, povezano z njimi, unovči tudi na vsem, česar se dotaknejo: zvezkih, oblekah, pisalih, posodi, hrani in igračah, vse do legokock (za nepoučene: tudi Simpsonovi že imajo svojo legozbirko, poleg Harry Potterja in drugih, seveda). Vse drugo se ob visokih produkcijskih stroških ne splača oziroma ne prinaša dovolj dobička (izjema je kakšna risanka, ki tudi v kino požene ves klan). Na drugi strani spektra so majhni, nepomembni filmi z nič evri proračuna za trženje, ki pa zanimajo le redke. Ali, kot je lepo povzel M. G. Siegler, partner pri Google Ventures: "Včasih je Hollywood ustvarjal umetnost, ki je tu in tam pomenila dober posel. Danes ustvarjajo ogromen posel, ki je tu in tam po naključju še umetnost."

Iron Man, Despicable me, Man of steel (Superman), Hobbit, Monsters, Hitri in drzni, Transformerji, X men in Spider man so le nekateri od naslovov, ki že imajo več nadaljevanj, nekaterim (Hitri in drzni) pa v resnici ni videti konca. Pozornemu očesu ne bo ušlo, da za večino teh uspešnih franšiz stoji Disney, ki je v zadnjih 10 letih kupil vse, kar je v filmskem svetu franšiz nekaj vredno.

Visoki stroški in manj filmov Nadalje, kino ni poceni. Nepremičnine, kadri, ogrevanje, osebje – vse stane isto (ali še več) kot pred 10 leti, ko je bilo filmov več. Danes morajo dvorane, če želijo preživeti, seveda dvigniti ceno vstopnic. To je težava, saj ljudje že danes živijo v zavedanju, da je vstopnica predraga. Ljubljanski Kolosej za redno vstopnico med tednom zahteva 5,85 evra, ob koncu tedna pa 6,10 evra. Ljudje ne vidijo več smisla v družinskih izletih, ki s hrano in pijačo stanejo tudi do 100 evrov, v praksi pa niso več kot dvourno sedenje v temi (s polurnim posiljevanjem z oglasnimi sporočili za uvod).

Kino se seli v dnevno sobo Z rastjo dimenzij televizijskih zaslonov in cenovno dostopnostjo ustrezne zvočne tehnike se je izkušnja ogleda uspešno preselila domov. Izjema ostaja tehnika IMAX, kjer pa posebej opremljena dvorana ni dovolj, saj mora biti tudi film posnet v tej tehniki, kar pa je sila drago, zato teh filmov ni veliko. Marsikdo bo za šest evrov na osebo raje izkoristil svoj velik televizor, še posebej če rad kadi ali pa mu nagaja mehur.

Selitev kinoizkušnje domov pa ima tudi drugo plat – odsotnost inovacij na področju kinoizkušnje, vsaj v Sloveniji. Medtem ko svetovne prestolnice, na primer London, lahko postrežejo z dvoranami, kot je Electric cinema, ki po navedbah Mediuma ponuja vrhunske naslonjače in izjemno hrano ter pijačo, se izkušnja kina doma ni spremenila vsaj zadnje desetletje: strgan sedež, priložnostna kokica za ovratnikom ter nadklimatizirane dvorane so standard.

Prihodnost kina je … Ob odsotnosti kakšnih večjih sprememb je prihodnost kinematografov taka kot njihove dvorane, temna. Ponudniki vsebin, kot je na primer Netflix, že danes za ceno ene vstopnice ponujajo mesečno naročnino na tisoče naslovov. Nedavni škandal s Sonyjevim filmom The Interview, je omenjeni studio prisilil v "spletno" premiero, ki se je za zdaj (zahvaljujoč nadpovprečni publiciteti, seveda) izkazala za uspeh.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin