SiolNET. Trendi Film in TV
7,43

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenijo je pustila za sabo, odšla v New York in postala igralka

7,43

termometer

Foto: Ana Kovač

Mlada Ana Vukićević je šla sanje igralke lovit v New York, kar si je želela že od majhnega, in lahko s ponosom pove, da ji je uspelo!

Ana Vukićević si je že od majhnega želela postati igralka in živeti v New Yorku, zato je stremela k temu, naredila prvi korak in odšla …

Če prevrtimo tri leta in pol naprej, se Ana lahko pohvali, da je prejemala igralske napotke od velike Meryl Streep, igrala je na Broadwayu in se kot igralka preizkusila še v Los Angelesu. Na vsej tej poti je povsem opustila slovenski naglas, kar pomeni, da njene vloge niso omejene zgolj na Rusinje, Slovakinje, Ukrajinke … A uresničevanje njenih sanj se tu ne konča – nekoč si želi zaigrati ob svojem idolu, Javierju Bardemu, ter si ustvariti kariero, kakršno ima njegova žena, Penelope Cruz.

Te dni jo morda ujamete kje v Ljubljani, saj se zadnje čase domov vrača pogosteje. Tukaj namreč sodeluje pri tem, da bi naša prestolnica dobila zasebno akademijo za film in igro.

Foto: Ana Kovač

Kaj je bil glavni razlog, da ste se odločili za selitev v New York in postati igralka?
Že kot majhna deklica sem si želela živeti v New Yorku in ko sem pozneje ugotovila, da se hočem ukvarjati z igro, se mi je to zdela zmagovalna kombinacija. Tako sem poleg želje dobila tudi razlog, zakaj hočem iti.

Kdaj ste spakirali kovčke in odšli svojim sanjam naproti?
Septembra 2012. Takrat sem se dokončno preselila in začela študirati igro.

Kakšne so bile priprave pred odhodom?
Ker sem si res že dolgo želela selitve čez lužo, nekih velikih predpriprav ni bilo, razen tega, da sem morala prestati avdicijo za vpis v igralsko šolo New York Film Academy. Za to sem se pripravljala res dolgo. Potem je bila seveda prisotna tista živčnost, če bom sprejeta ali ne, ker na leto sprejmejo omejeno število študentov. Ko so mi sporočili, da sem sprejeta, sem v roku desetih dni že bila v Ameriki (smeh).

Kako je bila videti avdicija?
Morala sem posneti dva kontrastna monologa, dramo in komedijo, pa tudi en prizor odigrati s še enim igralcem.

Ste si kdaj želeli igro študirati v Ljubljani?
Iskreno povedano, ne, o tem nisem nikoli razmišljala. Imam veliko prijateljev in znancev, ki so šli na avdicijo na AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, op. a.), a niso bili sprejeti, ker niso sin, hči ali pač nek sorodnik od kakšnega slovenskega igralca. Rekla sem si, da če se že nameravam ukvarjati z igro, se bom tega lotila tako, kot je treba. Šla v Ameriko, kjer bom v samem središču vsega. Poleg tega se nisem videla, da bi do konca življenja živela v Sloveniji. Žal mi je, da v Sloveniji nimamo več kapacitet in resursov za študij igre in filma, saj ima veliko mladih ljudi ogromno talenta, za katerega je škoda, da se ne razvije v nekaj več.

Monolog o mrtvorojenem otroku:

Kakšni so bili začetki tam? Iskanje stanovanja, službe za zraven ...
Imela sem precejšnjo srečo, še preden sem sploh odpotovala, sem v nekaj dneh našla stanovanje. Prek nekega dekleta, Newyorčanke, ki v Ljubljani vsako poletje uči ples, sem izvedela za nekoga, ki oddaja stanovanje. Potem sem živela še z dvema sošolkama v Brooklynu ... Vedno se je nekaj našlo in se na koncu izšlo.

Kako hitro ste se ustalili?
Na začetku je bilo zelo težko, saj sem res navezana na svoje domače. Težko je bilo, ker nisem imela ves čas ob sebi nekoga, ki bi mu lahko takoj povedala, kaj se mi je zgodilo tisti dan. Saj smo se sicer redno slišali, a treba je upoštevati šesturno razliko. Najprej me je torej mučilo domotožje, pozneje pa dejstvo, da vsi izjemno dobro govorijo angleško. Saj sem jaz tudi, a na začetku se mi je poznal naglas. Morala sem osvojiti ameriški naglas in obogatiti besedni zaklad. Morala sem iti čez ta prepad, morala sem tudi začeti razmišljati v angleščini. Glede tega sem bila na začetku precej nesamozavestna.

Zdaj ste naglas že čisto izgubili ...
Na fakulteti smo imeli predmet "Accent reduction", ki je namenjen zmanjševanju naglasa. Poleg rednih ur sem se v tem s profesorico pilila še dodatno. Resnično sem hotela opustiti "evropejski" naglas. Velikokrat so nam govorili, da talent imamo, a da na avdiciji, kjer je še 300 drugih igralcev, med katerimi večina govori ameriško angleščino, nimamo pogojev. Moraš začeti iz ničle, imeti moraš nevtralni ameriški naglas, sploh če hočeš govoriti še ameriški južnjaški naglas, denimo teksaški.

Predvsem, če nočeš biti še ena igralka, ki je dobra samo za vloge Rusinj ali Evropejk ...
Točno tako. Nekoč mi je nekdo rekel, da kaj pa mislim, da bom dosegla z odhodom v ZDA. "Misliš, da ti bo kar uspelo, veš, koliko je takšnih tam? Verjetno boš igrala neko Rusinjo." To sem si res vzela k srcu, zato sem še toliko bolj delala na tem, da se naglas sploh ne občuti.

Foto: Ana Kovač

Kako je torej biti igralka v New Yorku, zdaj, ko ste že končali študij?
Trenutno sem tudi zaposlena na fakulteti, na kateri sem študirala - pomagam študentom, ki se želijo vpisati na fakulteto. Na tej fakulteti je veliko režiserjev, igralcev in zato že po tej poti dobim veliko vlog, seveda pa hodim tudi na avdicije. Na več jih greš, več možnosti za delo imaš.

Vam pri tem pomaga agent?
Ja. Imam komercialnega agenta, ki me obvešča o snemanjih reklam, in agenta za gledališče in film.

Koliko vlog ste do zdaj že dobili?
Veliko sem igrala v gledališčih, ker mi je to prioriteta, gledališče me je vedno bolj zanimalo kot film. Do zdaj sem vedno dobivala vloge, ki sem si jih res želela, igrala sem tudi na Broadwayu, v predstavi Tennesseeja Williamsa, to sem si vedno želela. Broadway ... to je to, zame, vrhunec. Pozneje sem ugotovila, da me zanimata tudi film in televizija. Glede na to, da sem v gledališču dosegla to, kar sem si želela, se bom zdaj bolj resno preusmerila v film.

V kateri predstavi Tennesseeja Williamsa ste igrali?
Mačka na vroči pločevinasti strehi. Igrala sem glavno žensko vlogo, Maggie.

Kako je igrati na Broadwayu, na splošno v gledališču?
Je naporno, a imam raje gledališče kot film ravno zato, ker ni rezov in ponavljanj. Imaš eno priložnost, da odigraš, kot je treba, da si predan trenutku. Če to znaš, lahko narediš vse. To se mi zdi bolj pristna oblika igre. Ko se predstava začne, nimaš možnosti reči "ne, stop, še enkrat". Je pa zato seveda težje, saj je potrebnih veliko več priprav. Ko snemaš film, veš, da danes snemamo štiri prizore, se te naučiš in imaš za druge še nekaj časa.

Predstava The motherfucker with the hat v hollywoodskem ACME gledališču:

Vas film in televizija zdaj bolj privlačita tudi zaradi boljšega plačila?
S filmom in televizijo sem se srečala čisto po naključju in ko sem ugotovila, da sem tudi v tem dobra, sem si rekla "zakaj pa ne".

Ste po vloge za film odšli tudi v Los Angeles?
V času študija sem živela leto in pol v New Yorku ter eno leto in pol v Los Angelesu, po končanem študiju pa sem šla nazaj v New York. Želela sem se preseliti v LA predvsem zato, ker sem hotela preizkusiti obe strani industrije, tako na zahodni kot vzhodni obali. V LA-ju sem dobila nekaj vlog in hodila na avdicije.

Kakšna pa je tam igralska izkušnja?
Hm ... (smeh). Zelo drugače kot v New Yorku. V New Yorku je veliko igralcev, a v LA-ju jih je še petdesetkrat več. Ko prideš na avdicijo, je prostor videti kot neka čakalnica, kjer je približno 150 žensk videti tako kot ti (smeh). Imajo podobne poteze, barvo las ... Najprej izpolniš vse vprašalnike in navadno dialog prizora, ki ga boš odigral, dobiš tam, na mestu samem. Pet minut, preden greš notri. Od tebe je odvisno, koliko se znaš pripraviti, ugotoviti, kaj je bistvo prizora. Nimaš časa, da bi se to naučil na pamet.

Foto: Ana Kovač

Kako je notri, ko prideš pred "žirijo"?
Tam sedi od pet do deset ljudi, odvisno, za kakšen projekt gre. Najprej se moraš predstaviti v kamero, nato pa te prosijo, da začneš. Nihče te ne usmerja, nihče ti ne razlaga ... samo akcija in gremo.

Kako se odzovejo?
Zahvalijo se ti, ali pa ti celo rečejo, da jim je bilo zelo všeč. Ampak potem ugotoviš, da to rečejo vsaki na avdiciji (smeh). Saj je lepo slišati pohvalo, ampak jo moraš vzeti za rezervo. Sploh v LA-ju so takšni, da pohvalijo vsakega, ampak si mislijo svoje.

Ste po takšni avdiciji že dobili kakšno vlogo?
Sem. Dobila sem vloge, za katere sem mislila, da sem bila na avdiciji katastrofa, nisem pa dobila tistih, za katere sem mislila, da sem bila najboljša (smeh). Nekoč sem imela res slab dan in sem šla na eno avdicijo, pa sem si rekla, da bom pač dala vse od sebe in bomo videli. Zapomnila si nisem nič, kar sem prebrala v čakalnici, a sem vseeno poskusila. Je pa tako, da ljudje, ki izbirajo igralce, s teboj sicer berejo prizor, a ti ne dajo nobenega odziva, berejo zelo suhoparno, kot da berejo časopis. Mislila sem, da bo vse skupaj "kar nekaj". Čez dober teden pa me kličejo in mi sporočijo, da sem dobila vlogo.

Za kakšne filme je šlo?
Mene večinoma zanimajo drame, a sem dobila tudi vlogo že za kakšno komedijo. Sicer pa gre za kratke filme. Do zdaj sem posnela šest filmov. To so filmi, s katerimi se prijavljamo na filmske festivale. Denimo Tribeca film festival, Canski filmski festival, kjer se vrtijo tudi krajši filmi.

Ste imeli priložnost spoznati kakšnega slavnega igralca?
Ja, spoznala sem Ala Pacina, Marka Wahlberga, Kevina Spaceyja, Meryl Streep, Jennifer Lopez ... Ala Pacina sem spoznala na projekciji filma Danny Collins, v katerem je igrala tudi Katarina Čas.

Kdo od njih vas je najbolj očaral?
Vsi so precej skromni, še posebej Meryl Streep. Kot da je pač ena gospa, ki jo srečaš na ulici. Nihče ni imel kakšnega zvezdniškega obnašanja. Z njo smo imeli gledališko delavnico, kjer si z njo lahko odigral prizor. Že ta priložnost, da si se nekaj naučil od nje, mi pomeni veliko.

Vam je dala kakšen dober nasvet?
Rekla mi je, da je najpomembnejše, da si avtentičen, da si pristen. Kot igralec moraš imeti vpogled vase, ker si sicer težko dober in iskren igralec. Zaupala je svoje izkušnje ... igrala je veliko različnih vlog, a se prav v vsaki čuti ona, Meryl. Z njo smo delali predvsem na avtentičnosti in pristnosti čustev. Še vedno je namreč ogromno igralcev, ki se ukvarjajo z igro samo zaradi slave in ne zaradi same ljubezni do igre, česar sama ne morem razumeti. Če prideš zaradi slave in denarja, je na svetu veliko boljših in lažjih načinov, kako priti do tega.

Foto: Ana Kovač

Je res, da v LA-ju zelo pomembno vlogo igrata mladost in lepota?
Ja. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj sem se preselila nazaj v New York, saj sem imela v LA-ju ves čas občutek, da iščejo določen tip ženske, torej, ženske dobivajo vloge izključno samo na podlagi svojega videza in ne ker so dobre igralke. Ta del bodo že potem "zrihtali", najprej pa je pomembno, kako si videti. Jaz se nisem toliko časa učila v šoli, hodila na razne tečaje in vlagala trud, da bom vlogo dobila na osnovi svojega videza. To mi ni všeč, zato sem se tudi vrnila v New York, kjer veliko bolj cenijo talent in trdo delo.

Kaj je največji izziv za igralca v Ameriki?
To, da je igralska kariera na začetku precej nestabilna, kar se tiče dohodkov. En mesec lahko delaš vsak dan in imaš noro dobre vloge in projekte, od katerih dobiš dobro plačilo, že naslednji mesec pa morda, da ni tako. Imaš pa seveda konstantne stroške. Največji izziv je ta, da moraš ves čas delati, da se ravno zaradi tega ne omejuješ samo na en žanr in medij. Tako kot sem se jaz na začetku osredotočila samo na gledališče. Zdaj, ko pa igram v gledališču, snemam filme, reklame in za televizijo, je vedno nekaj. Če denimo vem, da mi gledališče naslednji mesec ne bo prineslo dovolj, mi bo televizija. Sploh za tujce, za nas je res velik izziv, da konstantno delaš.

Foto: Ana Kovač

Kaj je vaša želja, kaj bi še radi dosegli?
Moj najljubši igralec je Javier Bardem in z njim si želim nekoč igrati (smeh) v filmu Alejandra Gonzáleza Iñárrituja. Njegove filme imam čisto vse rada in sem velika oboževalka obeh. Če bi lahko s Javierjem igrala v njegovem filmu, bi se mi uresničile sanje. Potem bi lahko rekla, da sem dosegla vse, kar sem si želela (smeh).

Javier je res pravi igralski kameleon ...
On lahko igra vse. Tudi to je moj cilj. Rada bi bila zmožna igrati vse, ampak ne bi rada sprejemala vsega. Rada bi sprejemala izključno tiste vloge, v katere verjamem, ne glede na denar, ne glede na vse. Rada bi dosegla to raven, da lahko sprejmem tisto, v kar verjamem, drugo pa bi zavrnila.

Ali kdaj sanjate o rdeči preprogi in slavi?
Joj, jaz nisem za to (smeh). Kolikor koli si je to morda nasprotujoče, da se ukvarjam z igro, a mi slava ne diši. Najraje bi se ukvarjala z igro in da slava ni vključena. Vem, da je to nemogoče, a določenim igralcem to uspeva. Jaz si želim biti takšna, to niti ni moj cilj. Hočem se osredotočiti na igro, v prihodnosti pa bi se preizkusila tudi v režiranju, ne bi ostala samo pri igri.

Foto: Ana Kovač

Kaj bi svetovali nekomu, ki se spogleduje z enako željo kot vi: da bi šel v nek nov svet študirat igro?
Naj vsekakor gre, definitivno. Je težko, je boj, veliko je odrekanj, a na koncu se izplača. Ukvarjaš se z nečim, s čimer se ukvarja še milijon drugih, zato ne moreš pričakovati, da bo šlo vse gladko, brez padcev, slabih trenutkov ... A je treba vztrajati. Če človek verjame vase, če verjame, da zmore, bo to tudi dosegel.

Najboljša stvar, ki ste se jo naučili tam?
Preden sem šla, so mi vsi govorili, da je takšnih na milijone, da nimam nobenih možnosti ... V vseh teh letih sem se naučila, da to sploh ni res! Milijon je takšnih, ki si to želijo iz napačnih razlogov ali pa si sploh ne upajo poskusiti. Težko je najti igralca, ki je tam s pravim namenom, ki je odgovoren, ki ima strast do svojega poklica in mu ni pomemben samo denar. Takšnih ni veliko. To ni res, kdorkoli bo rekel, da je milijon takih ... to ni res.

Je kakšna igralka, ki jo še posebej občudujete?
Če gledam igralke, bi si želela, da je moja kariera videti nekako kot kariera Penelope Cruz. Tudi v njenih kompleksnih vlogah vidim sebe. Sicer imam še dolgo pot do tja (smeh) ... Njene vloge niso nikoli brezzvezne, vedno imajo nek globlji pomen in zahtevajo maksimalno avtentičnost. Tudi ona je, tako kot Javier Bardem, zelo raznolika. Občudujem njeno kariero.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 227
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin