Oskarji skozi leta: 1951–1960

23. Vse o Evi (All About Eve)

Režiser: Joseph L. Mankiewicz (Vse o Evi) Glavna m. vloga: Jose Ferrer (Cyrano de Bergerac) Glavna ž. vloga: Judy Holliday (Včeraj rojena) Stranska m. vloga: George Sanders (Vse o Evi) Stranska ž. vloga: Josephine Hull (Moj prijatelj Harvey) Spregledan: Tretji človek

Za Josepha L. Mankiewicza se je desetletje začelo sanjsko. Leta 1950 je na marčevski podelitvi oskarjev slavil s filmom Pisma trem ženam, za katerega je prejel oskarja za režijo in scenarij, samo šest mesecev pozneje pa je obiskovalce kinematografov že navduševala njegova nova uspešnica Vse o Evi, za katero je bil na naslednji podelitvi znova nagrajen z oskarjem za scenarij in režijo – do danes ostaja edini filmski ustvarjalec, ki je v omenjenih kategorijah slavil dve leti zapored. Uspeha pa ni samo ponovil, temveč ga je celo presegel; satirična melodrama, ki prikazuje strm vzpon mlade gledališke igralke, je bila nominiran za rekordnih 14 oskarjev, prejela pa jih je šest – tudi najprestižnejšega. Največja odlika zmagovalnega filma, ki razgali blišč in bedo igralskega poklica, je prav odlična igralska zasedba, o čemer priča podatek, da so se kar štiri igralke iz filma potegovale za zlati kipec – Anne Baxter in Bette Davis sta bili nominirani za glavni vlogi, Thelma Ritter in Celeste Holmes pa za stranski. Konkurenca je bila tistega leta izjemna in vse štiri so ostale praznih rok – oskarja za najboljšo igralko je prejela debitantka Judy Holliday za vlogo v Včeraj rojena, v kategoriji stranske ženske vloge pa je slavila Jusephine Hull. George Sanders je bil tako edini član igralske zasedbe filma Vse o Evi, ki je domov odnesel oskarja. Josse Ferrer je bil za naslovno vlogo v Cyrano De Bergeracu razglašen za najboljšega igralca, medtem ko se je Gloria Swanson (Sunset Boulevard), ki je tistega dne praznovala 52. rojstni dan, pridružila divam, ki se jim je zlati kipec izmuznil.

24. Amerikanec v Parizu (An American in Paris)

Režiser: Goerge Stevens (Prostor na soncu) Glavna m. vloga: Humphrey Bogart (Afriška kraljica) Glavna ž. vloga: Vivian Leigh (Tramvaj poželenje) Stranska m. vloga: Karl Malden (Tramvaj poželenje) Stranska ž. vloga: Kim Hunter (Tramvaj poželenje) Častni oskar: Gene Kelly

Stavnice , ki so v tekmi za glavno nagrado napovedovale tesen izid med filmoma Prostor na soncu in Tramvaj poželenje, so zgrešile – presenetljivi zmagovalec večera je postal muzikal Amerikanec v Parizu, ki je slavil v šestih kategorijah. Častni oskar, ki ga je Akademija istega leta podelila glavnemu zvezdniku zmagovalnega filma, zabavljaču Genu Kellyju naj bi bila tolažilna nagrada, saj ni skoraj nihče pričakoval uspeha razkošne glasbeno-plesne produkcije v režiji Vincenta Minnellija. Favorita kljub temu nista bila spregledana – Prostor na soncu je prejel šest kipcev, od katerih je najpomembnejši oskar za režijo, ki je šel v roke Goergeu Stevensu (čez pet let ga bo prejel še za Velikana), medtem ko je Tramvaj poželenje, ekranizacija drame Tenneesseeja Williamsa v režiji Elia Kazana, slavil v štirih kategorijah, od katerih so bile tri igralske: Kim Hunter in Karl Malden (ki je bil po očetovi strani srbskega rodu) sta bila nagrajena za stranski vlogi, Vivien Leigh, ki bo za vedno ostala znana po vlogi Scarlett O'Hara, pa je prejela svojega drugega oskarja v kategoriji glavne igralke. Zato pa je ob svoji prvi nominaciji brez nagrade ostal Marlon Brando – premagal ga je Humprey Bogart, ki je leta 1952 za vlogo v Afriški kraljici prejel svojega edinega tekmovalnega oskarja. Bogart, ki je na podelitev prišel v spremstvu noseče žene Lauren Bacall, naj bi pred razglasitvijo izjavil, da bi bil edini pošten način za nagrajevanje igralcev, če bi se vsi preizkusili v vlogi Hamleta. Izjava ob prejetju kipca je bila v drugačnem tonu: "Nikomur se ne bom zahvalil, rekel bom samo, da sem si ga zaslužil."

25. Največja predstava na svetu (The Greatest Show on Earth)

Režiser: John Ford (Mirni človek) Glavna m. vloga: Gary Cooper (Točno opoldne) Glavna ž. vloga: Shirley Booth (Vrni se, mala Sheba) Stranska m. vloga: Anthony Quinn (Viva Zapata!) Stranska ž. vloga: Gloria Grahame (Mesto iluzij) Spregledan: Pojmo v dežju

Leta 1952 so lahko gledalci podelitev oskarjev prvič spremljali po televiziji. Več milijonov Američanov je tako svoje filmske idole prvič lahko spremljalo v živo iz domačega naslonjača. Srebrna obletnica podelitev je bila nekaj časa celo ogrožena, saj so se filmski studii pritoževali, da jim nov medij odžira dobiček, in zato niso želeli financirati prireditve. Akademija se je za pomoč obrnila na televizijo – NBC je za pravice za predvajanje odštel 100.000 ameriških dolarjev in predstava se je lahko nadaljevala. Največja predstava na svetu je tudi naslov zmagovalnega filma podelitve leta 1952, ki je prejel samo dva oskarja – za scenarij in za režijo. Razglasitev zmagovalca je osupnila vse, saj ni nihče pričakoval, da lahko cirkuški ep v režiji hollywoodskega mogotca Cecila B. DeMilla premaga Točno opoldne – črno-belo mojstrovino režiserja Freda Zinnemanna o šerifu, ki se mora sam zoperstaviti tolpi razbojnikov. Z vlogo šerifa Willa Kana si je Gary Cooper prislužil svojega drugega oskarja (prvič je slavil leta 1942 s filmom Stotnik York), ki pa se prireditve ni udeležil – oskarja je v njegovem imenu prevzel John Wayne. Nobeden od nagrajenih filmov ni izstopal po številu prejetih kipcev – za najboljša igralca v stranskih vlogah sta bila razglašena Anthony Quinn (Viva Zapata!) in Gloria Grahame (Mesto iluzij). Svojega četrtega in zadnjega oskarja za režijo je prejel znameniti John Ford, ki ga tudi ni bilo na prireditvi – to je bil tistega večera že drugi oskar, ki ga je John Wayne prevzel v imenu nekoga drugega. Zato pa je svojega oskarja v kategoriji najboljše igralke prevzela dokaj neznana Shirley Booth, ki je s pristno igro v filmu Vrni se, mala Sheba navdušila občinstvo in premagala legendarni tekmici Joan Crawford in Bette Davis.

26. Od tod do večnosti (From Here to Eternity)

Režiser: Fred Zinnemann (Od tod do večnosti) Glavna m. vloga: William Holden (Stalag 17) Glavna ž. vloga: Audrey Hepburn (Rimske počitnice) Stranska m. vloga: Frank Sinatra (Od tod do večnosti) Stranska ž. vloga: Donna Reed (Od tod do večnosti)

Leta 1954 je podelitev oskarjev minila brez večjih presenečenj – večer je pričakovano pripadel hvaljeni vojni drami Od tod do večnosti režiserja Freda Zinnemanna, ki bi moral slaviti že na prejšnji podelitvi s filmom Točno opoldne. Od tod do večnosti je bil nominiran v trinajstih kategorijah, na koncu pa je prejel osem oskarjev: za film, režijo, scenarij, montažo, črno-belo fotografijo, zvok in za obe stranski vlogi – Donna Reed si je kipec priigrala z vlogo prostitutke, medtem ko je legendarni pevec Frank Sinatra navdušil v svoji prvi strogo igralski vlogi kot simpatični Maggio. Zinnemann, ki je svojega prvega oskarja prejel leta 1952 za kratki dokumentarni film Benjy, je bil za Od tod do večnosti prvič nagrajen z oskarjem za režijo. Trinajst let pozneje je slavil še z Možem za vse letne čase, za katerega je prejel tudi oskarja za najboljši film – svojega četrtega in zadnjega. Na svoj račun sta prišli tudi igralski legendi William Holden in Audrey Hepburn, ki sta leta 1954 prejela svoja edina oskarja – Holden za vlogo v filmu Stalag 17, Hepburn pa je Akademijo prepričala z vlogo v Rimskih počitnicah.

27. Na pristaniški obali (On the Waterfront)

Režiser: Elia Kazan (Na pristaniški obali) Glavna m. vloga: Marlon Brando (Na pristaniški obali) Glavna ž. vloga:Grace Kelly (Podeželanka) Stranska m. vloga: Edmond O'Brien (Bosonoga grofica) Stranska ž. vloga: Eva Marie Saint (Na pristaniški obali) Častni oskar: Greta Garbo Spregledan: Dvoriščno okno

Nesporni zmagovalec podelitve leta 1955 je postal Na pristaniški obali, ki je bil nagrajen z osmimi oskarji. Elia Kazan, ki je prejel svojega drugega oskarja za režijo, je ponovil uspeh iz leta 1948, ko je na podelitvi slavil s filmom Gentelmanski sporazum. Marlon Brando si je z vlogo Terryja Malloyja, pristaniškega delavca, ki priča proti sindikatom, prislužil prvega oskarja. Za stransko vlogo v filmu Na pristaniški obali je bila nagrajena tudi svetlolasa Eva Marie Saint, medtem ko so trije nominiranci za najboljšo stransko vlogo – Lee J. Cobb, Karl Malden in Rod Steiger – tistega večera ostali praznih rok. V njihovi kategoriji je slavil Edmond O'Brien, ki ga je Akademija nagradila za vlogo v filmu Bosonoga grofica. Čeprav se je napovedovalo, da bo v kategoriji najboljše igralke slavila Judy Garland, ki je po letih zatona ponovno zablestela z vlogo v filmu Zvezda je rojena, se to ni zgodilo – oskarja je prejela Grace Kelly, ki se je že naslednje leto odpovedala bleščeči hollywoodski karieri in se poročila z monaškim princem Rainerjem. Leta 1955 je Akademija s častnim oskarjem nagradila Greto Garbo – legendarno hollywoodsko divo, ki nikoli ni prejela igralskega oskarja.

28. Marty

Režiser: Delbert Mann (Marty) Glavna m. vloga: Ernest Borgnine (Marty) Glavna ž. vloga: Anna Magnani (Tetovirana roža) Stranska m. vloga:Jack Lemmon (Gospod Roberts) Stranska ž. vloga: Jo Van Fleet (Vzhodno od raja) Spregledan: Vzhodno od raja

Akademija je za najboljši film razglasila romantično dramo Marty, ki jo je koproduciral Burt Lancaster. Prvič se je zgodilo, da je najprestižnejšega oskarja prejela predelava televizijskega filma. Marty – prvi ameriški film, ki je bil nagrajen z zlato palmo v Cannesu, in prvi, ki je bil prikazan v Sovjetski zvezi – je postal presenetljiva uspešnica leta 1955 in prejel še tri druge oskarje: za scenarij, režijo (Delbert Mann) in za najboljšega igralca – lanska nagrajenka Grace Kelly je tik pred odhodom v Monako zlati kipec izročila igralcu Ernestu Borgninu, za vlogo, s katero je leta 1949 debitiral na Broadwayju. Anna Magnani je doma v Italiji spala, ko jo je prebudil klic, da je prejela oskarja. Vročekrvna igralka iz filma Tetovirana roža se je na novico odzvala z besedami: "Če se šališ, bom takoj vstala in te ubila – kjerkoli že si!" Oskarja za stransko vlogo v filmu Gospod Roberts je prejel Jack Lemmon. To je bila njegova prva nominacija in edina za v stranski kategoriji – v naslednjih 25 bo nominiran še sedemkrat (in enkrat slavil) v kategoriji glavnega igralca. Oskarja v stranski kategoriji je prejela Jo Van Fleet, filmska mati Jamesa Deana iz Vzhodno od raja. Dean, ki je pol leta pred podelitvijo umrl v avomobilski nesreči, je bil prvi igralec, ki je bil za vlogo nominiran posthumno, in je edini, ki mu je to uspelo dvakrat. Dean je postal takojšnja ikona, čeprav je v kratkem življenju, ki se je končalo pri 24 letih, posnel samo tri filme: Vzhodno od raja, Upornika brez razloga in Velikana.

29. V 80 dneh okoli sveta (Around the World in Eighty Days)

Režiser: George Stevens (Velikan) Glavna m. vloga: Yul Brynner (Kralj in jaz) Glavna ž. vloga: Ingrid Bergman (Anastazija) Stranska m. vloga: Anthony Quinn (Sla po življenju) Stranska ž. vloga: Dorothy Malone (Zapisano v vetru) Spregledan: Iskalci

V hollywoodu so začele prevladovati razkošne produkcije, ki so v tekmi za občinstvo s širokoplatnim prikazom uspešno konkurirale televiziji. Takšna produkcija je bila tudi V 80 okoli sveta – zmagovalni film večera, ki je slavil v petih kategorijah. Prvenec Mika Todda je – tudi s pomočjo agresivne oglaševalske kampanje – postal velika uspešnica in v tekmi za glavno nagrado premagal spektakel Cecila B. DeMilla Deset zapovedi. Prvič se je zgodilo, da so bili vsi filmi, nominirani za glavnega oskarja, barvni. Med njimi je bil tudi Velikan – epska drama o življenju teksaškega rejca živine, za režijo katere je bil George Stevens nagrajen s svojim drugim kipcem za režijo, James Dean pa je bil za vlogo v Velikanu že drugič zapored nominiran v kategoriji glavnega igralca. Oskarja je prejel Yul Brynner, ki je v filmu Kralj in jaz upodobil siamskega kralja. V kategoriji glavne igralke je že drugič slavila Ingrid Bergman, ki je bila zaradi prešušniškega razmerja z režiserjem Robertom Rossellinijem zadnjih nekaj let v nemilosti ameriških medijev. V tem obdoju je živela v Parizu, in ker se podelitve ni udeležila, je nagrado v njenem imenu prevzel legendarni igralec Cary Grant. Drugega oskarja v kategoriji stranskega igralca je prejel tudi Anthony Quinn, medtem ko je bila Dorothy Malone z oskarjem nagrajena prvič in zadnjič.

30. Most na reki Kvaj (The Bridge on the River Kwai)

Režiser: David Lean (Most na reki Kvaj) Glavna m. vloga: Alec Guinness (Most na reki Kvaj) Glavna ž. vloga:Joanne Woodward (Trije Evini obrazi) Stranska m. vloga: Red Buttons (Sayonara) Stranska ž. vloga: Mijoši Umeki (Sayonara) Spregledana: Steze slave, Sladki vonj po uspehu

Na prireditvi leta 1958, ki so jo po televiziji prvič v celoti predvajali v živo, je v dvorani odmeval marševski žvižg iz filma Most na reki Kvaj – vojni ep je namreč slavil v skoraj vseh kategorijah, v katerih je bil nominiran (praznih rok je ostal samo nominiranec za stranskega igralca Sessue Hayakawa), in prejel osem oskarjev. Svoj prvi kipec si je prislužil veliki David Lean – režiser številnih klasik, ki bo uspeh ponovil v naslednjem desetletju s filmom Lawrence Arabski. Alec Guinness se je v Londonu prevažal v avtu, ko mu je voznik sporočil: "Gospod, dobili ste tisto, čemur pravijo oskar." Nagrado za najboljšo igralko je prejela Joanne Woodward, ki se je dva meseca pred podelitvijo poročila s Paulom Newmanom (legendarni igralec bo svojega oskarja dočakal šele 29 let pozneje). Za upodobitev para v filmu Sayonara sta bila nagrajena Red Buttons in Mijoši Umeki – prva Azijka, ki ji je to uspelo.

31. Gigi

Režiser:Vincente Minnelli (Gigi) Glavna m. vloga: David Niven (Separate Tables) Glavna ž. vloga: Susan Hayward (Hočem živeti!) Stranska m. vloga: Burl Ives (Velika dežela) Stranska ž. vloga: Wendy Hiller (Separate Tables) Častni oskar: Maurice Chevalier Spregledana: Dotik zla, Vrtoglavica

Muzikal Gigi je na večer podelitve leta 1959 slavil v vseh kategorijah, v katerih je bil nominiran – prejel je rekordnih devet oskarjev. Čeprav je Vincente Minnelli v svoji uspešni karieri posnel več kot štirideset filmov, je bila nagrada za režijo filma Gigi edini oskar, ki ga je prejel. Leta 1959 je svojega edinega oskarja prejel tudi David Niven. Za Nivena, ki se ga boste spomnili iz filmov Rožnati panter in Casino Royale, je bila to sploh prva nominacija, čeprav je že 23 let užival status zvezdnika. Akademija je za glavno moško vlogo prvič nominirala temnopoltega igralca – z vlogo v filmu Uporni se je za oskarja potegoval Sidney Poitier, ki se bo pet let pozneje zapisal v zgodovino še kot prvi temnopolti prejemnik zlatega kipca. Oskarja za najboljšo igralko je prejela Susan Hayward, ki se je pozneje v zasebnem življenju spopadala s podobnimi težavami, kot se je v filmu Hočem živeti! – z bojem za skrbništvo nad otroci in s poskusom samomora. V kategoriji stranske igralke je slavila Nivenova soigralka v filmu Separate Tables Wendy Hiller, med moškimi nominiranci je ta čast doletela Burla Ivesa. Prireditev leta 1959 je ostala v spominu po eni najbolj nerodnih zapletov v zgodovini televizijskih prenosov – končala se je 20 minut prezgodaj. Voditelji so nekaj časa še poskušali zabavati občinstvo in zbrane pred televizijskimi zasloni, vendar jim to ni uspevalo najbolje, zato so se producenti odločili, da bodo čas zapolnili s ponovitvami zahvalnih govorov.

32. Ben-Hur

Režiser: William Wyler (Ben-Hur) Glavna m. vloga: Charlton Heston (Ben-Hur) Glavna ž. vloga: Simone Signoret (Mesto v visoki družbi) Stranska m. vloga: Hugh Griffith (Ben-Hur) Stranska ž. vloga: Shelley Winters (Dnevnik Anne Frank) Častni oskar: Buster Keaton Spregledan: Nekateri so za vroče

Rekord filma Gigi ni trajal dolgo – že na naslednji podelitvi ga je presegel epski zgodovinski spektakel Ben-Hur, ki je slavil z enajstimi oskarji in ostaja rekorder po številu prejetih kipcev (rekord si deli z Titanikom in Gospodarjem prstanov: Kraljevo vrnitvijo). William Wyler je bil še tretjič nagrajen z oskarjem za najboljšo režijo, kipca pa sta prejela tudi glavni zvezdnik zmagovalnega filma Charlton Heston in Hugh Griffith, ki je bil nominiran v kategoriji stranskega igralca. V ženskih igralskih kategorijah sta slavili Simone Signoret za glavno vlogo v francoskem filmu Mesto v visoki družbi in Shelley Winters za stransko vlogo v filmu Dnevnik Anne Frank. Signoretova je bila prva, ki je to nagrado prejela za vlogo v filmu, ki ni bil ameriški. Podelitev častnega oskarja Busterju Keatonu so zbrani v dvorani pospremili s stoječimi ovacijami. Če se je nesrečna podelitev leta 1969 končala dvajset minut prezgodaj, producenti tokrat niso hoteli tvegati in podelitev se je za dvajset minut zavlekla, kar bo v naslednjih desetletjih prej pravilo kot izjema.

Naslednjič: Podelitve 1961–1970