OCENA FILMA: Pogum

Ustvarjalna kriza nekdaj nezmotljivega studia Pixar, ki se je začela z lanskimi Avtomobili 2, očitno še kar traja. Pogum, Pixarjev trinajsti animirani celovečerec, pusti nekoliko boljši vtis od svojega visokooktanskega predhodnika, toda grenko spoznanje, da je konec ene najuspešnejših zgodb v zgodovini filma, ostaja. Številne kakovosti – vrhunska animacija, izdelani komični vložki in imenitni glasovni prispevki (v izvirni in sinhronizirani različici) – so sicer tu, toda kaj se je zgodilo z nepozabnimi junaki in čustvenimi zgodbami, ki so toliko let krasile Pixarjeve uspešnice?

Nastavki obetajo veliko: Pogum je Pixarjeva prva izvirna zgodba po odlični medgeneracijski pustolovščini V višave (Up) iz leta 2009 in njihova prva animirana pravljica, v kateri nam studio predstavi svojo prvo glavno junakinjo – rdečelaso škotsko princeso Merido (Kelly Macdonald/Ula Furlan). Tradicija, ki združuje štiri velike klane, veleva, da se mora Merida poročiti z enim od sinov vodij preostalih treh klanov, čemur uporniška princesa odločno nasprotuje. Toda Meridina konservativna mama, kraljica Elinor (Emma Thompson/Maja Boh Hočevar), se na hčerkine občutke požvižga. Na srečo je tu prodajalka suhe robe in v prostem času čarovnica (Julie Walters/Marjana Brecelj), ki od doma pobegli mladenki priskrbi urok za spremembo usode, ki mati spremeni v medveda oziroma natančneje medvedko. Elinor bo ostala medvedka, če do sončnega vzhoda ne bo … z načinom izničevanja urokov ste verjetno seznanjeni že iz drugih risank.

Ah, medvedi. Mama, ki se spremeni v medvedko, v pravljici ni osamljena. Je pa edina prijazna, in še to samo dokler se ne začne izražati njena živalska nrav – takrat poskuša hčerkico pojesti. Družinska večerja pa bo morala počakati, saj mora preživeti lov kralja Fergusa (Billy Connolly/Boris Kobal), svojega moža in Meridinega neuporabnega očeta, ki do medvedov goji strašansko zamero. Ubogi Meridi, ki se mora z vsemi težavami spopasti sama, res ne moremo očitati pomanjkanja poguma. Film nam sicer ne postreže z niti enim omembe vrednim hudobcem, kar je za pravljico precej nenavadno, toda če živiš v takšni družini, sovražnikov niti ne potrebuješ. Freud bi se zabaval.

Otroci, vsaj tisti, ki se ne bojijo medvedov, se bodo verjetno tudi. Prizorišču dogajanja primerne pesmice in glasbena podlaga škotskega skladatelja Patricka Doyla gredo hitro v uho, animacija tudi tokrat ne razočara in upraviči sloves studia, obilica bolj ali manj učinkovitega humorja pa omili številne strašljive trenutke. Še posebej zabavni so chaplinovski prizori z materjo medvedko (živali tokrat ne govorijo) in nekatere podrobnosti, ki jih bodo razumeli predvsem odrasli, medtem ko se začnejo prepiri klanov in norčije Meridinih treh malih bratcev že zelo hitro ponavljati.

Pohvalna je tudi ideja o krojenju lastne usode, ki pa se v vsej akcijski navlaki na žalost izgubi. Nekateri nežnejši prizori nas sicer spomnijo na Pixarjeve najznamenitejše dosežke, toda površna zgodba in neizraziti liki gledalcem ne omogočajo čustvenega vložka, kar je bila glavna kakovost Pixarjevih uspešnic. Pri nadaljevanju Avtomobilov sem glede Pixarja zapisal, da kriterijev po enem razočaranju še ne nameravam znižati. Po Pogumu jih bom očitno moral.