SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Orkester

2

termometer

Duhovit, iskren, prodoren in ambiciozen dokumentarec o legendarni sarajevski zasedbi ni samo portret neke glasbene skupine, kot tudi Plavi orkestar ni samo neka glasbena skupina.

Na ozemlju nekdanje Jugoslavije le malokdo ne pozna pop rock glasbene skupine iz Sarajeva ali vsaj njihovih skoraj mednarodno ponarodelih uspešnic – od Suade do poznejše Ako su to samo bile laži. Glasbeni okus pri tem ni pomemben. Od glasbenega okusa pa ne bo odvisen niti vtis, ki ga bo na vas naredil Orkester. Ustvarjalna pot skupine je samo eden od vidikov filma, v jedru katerega so duh časa, ki sovpada s 25-letno kariero Plavega orkestra, in vrednote odprtih ljudi, ki ta čas označujejo. Ljudi brez predsodkov, neobremenjenih s preteklostjo, politiko in nacionalističnimi idejami.

Orkester je v formi sicer preprost, a dovršen, vsebinsko pa izjemno razvejan, informativen, osebnoizpoveden, iskren in predvsem zabaven, vendar nikoli domišljav. Dovolj je torej razlogov, da si ga ogledajo tudi tisti, ki so se rodili po letu 1991 in o Jugoslaviji ne vedo nič. A ker dokumentarec posveti največ pozornosti zadnjemu desetletju nekdanje države, je razumljivo, da se bo najintenzivneje dotaknil generacij, rojenih v 60. letih ali blizu njih, ki so takrat preživljale svojo mladost. Omenjeni generaciji pripadajo tudi člani skupine, na čelu katere je soavtor dokumentarca Saša Lošić Loša, režiser Pjer Žalica in večina nastopajočih, ki dajejo filmu (in obdobju) tudi identiteto.

Vseh sogovornikov je v filmu več kot sto: začetniki kulturnega sarajevskega gibanja Novi primitivizem (Elvis J. Kurtović, Branko Djurić Djuro), številni drugi glasbeniki (Rambo Amadeus, Goran Bregović, Arsen Dedić, Jani Novak iz Laibachov, Magnifico), igralci (Dragan Bjelogrlić, Rade Šerbedžija), športniki (Ivica Osim, Dino Radja), novinarji (Robert Botteri, Marcel Štefančič Jr. , Lošin oče Dobrota Lošić), literati, misleci, nekateri državniki (Milan Kučan, Stipe Mesič in Bogić Bogićevič) ... Hitreje bi našteli vse pozitivne osebnosti iz takratnega javnega življenja, ki v filmu ne nastopijo. Pred kamerami spregovorijo tudi čisto povprečni ljudje – prijatelji, sorodniki in učitelji. Škoda, da med njimi ni učitelja fizike, ki je med plesom, petjem in z besedami "Kolo kolo kolovoza" seznanil Lošo, da bo imel avgusta popravni izpit.

Sogovorniki so pronicljivi in artikulirani (nemalokrat pa tudi izjemno duhoviti), zato stališča številnih o "najlepših letih njihovih življenj" in "dobrih časih" ne moremo pripisati zgolj preprosti jugonostalgiji ali tožbi po izgubljeni mladosti. To je bilo obdobje, v katerem so bile značajske vrline pomembnejše od premoženjskega statusa, ki je bil pri vseh podoben. Nihče ne zanika negativnega vidika enopartijskega sistema, vendar nezadovoljstvo nad sedanjimi razmerami vse pogosteje prikliče v spomin nekatere prednosti tistega časa, kot sta možnost izobrazbe in dela. Skoraj vsi, ne glede na svetovno-nazorsko usmeritev in politično opredelitev, pa se strinjajo, da je res bolje biti pijan kot biti star. No, Združenje upokojencev Jugoslavije se očitno ni, ko je zahtevalo prepoved skladbe.

Že v "najlepših letih" pa se je pripravljala podlaga za krvave vojne, ki so v naslednjem desetletju zajele Balkan in za nekaj časa utišale Plavi orkestar. Toda arhivskih posnetkov koncertnih nastopov ne nadomestijo podobe vojnih grozot, saj nam režiser že na začetku filma pojasni, da to ni zgodba o slabih časih, temveč zgodba o dobrih ljudeh. Ljudeh, ki tudi o najslabših časih govorijo v šaljivem tonu. Danes verjetno preprosteje kot pred dobrimi 15 leti. Lošić, ki je med vojno prebegnil v Slovenijo, se izpove, da mu je bilo takrat najteže, ko se je moral pretvarjati, da je dobre volje, širjenje katere je poslanstvo njegovega poklica, ki mu nekaj časa ni omogočal preživetja.

Gledalci počasi spoznavamo še en vidik dokumentarca, ki ga avtorji ne želijo potencirati ali izkoriščati – skromen in iskren značaj Saše Lošića ter njegovo navdihujočo zgodbo o preobrazbi v idola, ki je v trenutku izgubil vse in bil prisiljen zapustiti domovino z vrečko v roki, tamkajšnjo morijo pa je potem spremljal iz njene neposredne bližine. A orkester je igral dalje in uspehi so se vrnili. Skupina se je znova sestala in v popolnoma spremenjenih okoliščinah prvotni uspeh celo presegla. Vse to v obdobju 15 let. Čeprav je Loša frontman skupine in soavtor filma, dobimo gledalci občutek, da se počuti prijetneje v ozadju in da mu zadostujejo odrski žarometi. V dokumentarcu besedo raje prepusti sogovornikom. Hollywood bi iz njegovega življenja hitro sproduciral zgodbo v posamezniku, ki pa nikoli ne bi dosegla razsežnosti Orkestra, zgodbe o dobrih ljudeh. Testament tako specifičnega časa, prostora in generacije so lahko posneli samo pripadniki prav te generacije. Nekdanji Mladinin urednik Robert Botteri sklene film z mislijo: "Plavi orkestar je pravzaprav vedno deloval kot nekakšen nadomestek tistega, kar smo imenovali 'bratstvo i jedinstvo'. Zato bi za konec rekel samo: pazite na Plavi orkestar kot na zenico svojega očesa." Zadnji stavek velja tudi za Orkester.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin