OCENA FILMA: Neverjetni Spider-man

Se še spomnite, da je nekoč po stolpnicah v rdeče-modrem pajacu skakal Tobey Maguire? Le kako se ne bi – zadnji, daleč najslabši del trilogije o Spider-manu režiserja Sama Raimija je bil namreč aktualen pred komaj petimi leti. Čemu torej letošnje ponovno utelešenje izjemno gibčnega moža žužka?

Film naj bi bil sprva načrtovan kot četrto nadaljevanje Raimijevega Spider-mana, a se je režiser od projekta poslovil. Taktirko je prevzel Marc Webb – ta je pred tem režiral le en (a zelo cenjeni neodvisni) celovečerec 500 dni s Summer. Skupaj s scenaristi je stripovskega junaka popeljal na začetek, kjer je na svoj način začel odkrivati njegove korenine. Korenine, ki smo jih nazadnje odkrivali ravno v prvem delu Raimijeve različice. Kdo je Peter Parker? Kako postane Spider-man? Mu uspe premagati svoje nenavadne sovražnike? Pozabite na Tobeyja, mreže zdaj plete Garfield Tako gledalci kot filmski kritiki imajo o Webbovi interpretaciji Spider-manove zgodbe mešane občutke. Film namreč prinaša nekaj izjemno čudovitih trenutkov, ki pa jim na žalost sledijo tudi tisti, ki jih skoraj zamerimo.

Še več, lahko bi celo rekli, da je mogoče film razdeliti na dve polovici: prva se osredotoča na odnose, čustva in dialoge, druga pa je, kot naj bi se za tovrsten film spodobilo, namenjena akciji – bolj dodelana, zanimiva in jasna je nedvomno prva. Kot je od Webba mogoče pričakovati, je osvetlil, poudaril in se poglobil v Parkerjev odnos do lastne preteklosti, tete in še posebej strica ter, seveda, svoje izbranke. Zgodba je morda bolj jasno prenesena v sodobnost – Parkerju se ni treba več ukvarjati s hiperaktivnim urednikom časopisa, ki je še v Raimijevih filmih vse preveč spominjal na črno-bele čase, še pomembneje pa je to, da Parker ni več osovraženi, nebogljeni čudak, ki ga dekleta s pogledom niti ne ošvrknejo. Dandanes je inteligenca, pomešana s simpatično nerodnostjo, namreč privlačna. Še posebej če se pod fantovimi nogami znajde rolka …

K ponovni oživitvi oziroma posodobitvi Petra Parkerja je nedvomno močno pripomogel tudi Andrew Garfield. Čeprav je več kot deset let starejši od svojega lika, mu je z nerodnimi kretnjami, trapasto-smešnimi izrazi na obrazu, kančkom sarkazma in čudaškim šarmom uspelo utelesiti sodobnega Parkerja. Parkerja, ki se mora tako kot preostali pubertetniški fantje seznaniti s svojim spreminjajočim se telesom, s svojimi udi, ki jih trenutno le težko nadzoruje. Po kar nekaj nerodnih nesrečah in treningih se nauči upravljati svojo nenavadno moč – prelevi se v elegantnega Spider-mana. Spider-mana, ki pa se tokrat zdi precej bolj ranljiv, kot so bili njegovi predhodniki. Všečno. Film, ki vas nasmeji Ena od svetlejših točk filma je takisto Parkerjeva izbranka Gwen Stacy, v katero se je prelevila prav tako všečna Emma Stone. Medtem ko je bila v Raimijevih filmih protagonistova ljubezen, ki jo je utelešala Kirsten Dunt, precej nebogljena, Gwen predstavlja pametno in precej bojevito, neodvisno dekle. Emma Stone v svoji vlogi deluje prepričljivo, skupaj z Garfieldom pa pripoved o odnosu mladega para poneseta na višjo raven. Igralcema je namreč uspelo nazorno naslikati pristen in, kot je za najstnike značilno, neroden odnos, ob katerem lahko gledalec brez težav pobegne v leta svojih srednješolskih ljubezni. Obenem pripoved ponekod osvežijo tudi domiselni komični vložki, ki so kratki, jedrnati in postavljeni na ravno prava mesta – ob njih je skoraj nemogoče ostati resen. Kje je domišljija? Ko se prvi, mirnejši, a bolj poglobljen del filma konča, se gledalec znajde v kolažu najrazličnejših akcijskih posnetkov – zdi se, da se ta kolaž nekako ne obdrži, da nima prave rdeče niti. Vse prej kot prefinjeno, deluje kot velika zmeda, kot da bi ustvarjalci filma iskali bližnjice. Obenem jim gre očitati tudi to, da so pravo Spider-manovo identiteto razkrili preveč likom in da je to hkrati morda eden od razlogov, da se akcija konča preveč solzavo. Čeprav akcijska polovica filma ni tisto, kar bi si želeli, pa je gledalcu na trenutke veliko bolj prijetna zato, ker mu ni treba poslušati nikoli končanih krikov naključnih prisotnih na kraju dogajanja. Se še spomnite histeričnega dretja ljudi na ulicah, ko je po stolpnicah skakal Maguire?

Čeprav je Neverjetni Spider-man v veliko pogledih poteptal svojega predhodnika, pri ustvarjanju filmov o Spider-manu še vedno pogrešamo malce več domišljije in malce manj klišejev. Morda nas je razvadil Nolanov Batman …