SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Fantovska leta

2

termometer

Edinstveno potovanje skozi čas, ki presega omejitve igranega celovečerca in zaobjame življenje v vsej njegovi banalnosti in kompleksnosti. Fantovska leta so film o odraščanju, kot ga še ni bilo.

Vsake toliko časa dočakamo film, ki se takoj ob nastanku zapiše v zgodovino medija. Družinska drama Richarda Linklaterja Fantovska leta (Boyhood), v kateri spremljamo življenje dečka Masona (Ellar Coltrane) od njegovega šestega do osemnajstega leta, je primer takšnega filma.

Če se sprašujete, kako je lahko Linklater v manj kot enem letu po odlični romanci Pred polnočjo posnel še eno mojstrovino, je odgovor preprost: ni je posnel v enem letu. Svoj 19. celovečerec je snemal celih dvanajst let. Čas, ki si ga je vzel, mu je služil dobro. Fantovska leta so in bodo najverjetneje tudi ostala kronski dosežek režiserjeve kariere.

Daj mi otroka, mlajšega od sedem let, in iz njega bom ustvaril moža

Koncept filma je, vsaj v teoriji, izjemno preprost. Leta 2002 je Linklater začel delati na projektu, ki bo v resničnem času in z isto igralsko zasedbo dokumentiral odraščanje osrednjega mladega junaka od njegovega vstopa v šolski sistem do vpisa na fakulteto.

Vlogo Masona je zaupal takrat sedemletnemu novincu Coltranu, k projektu je pritegnil igralska veterana Patricio Arquette in Ethana Hawka, ki upodabljata fantova ločena starša, vlogo dečkove starejše sestre pa je dodelil svoji simpatični hčerki Lorelei Linklater.

Režiserjeva filmska družina se je v naslednjih enajstih letih zbrala vsako poletje. Material, ki so ga v povprečju posneli v dveh koncih tedna, je Linklater vsako leto sproti zmontiral in ga povezal v tekočo linearno pripoved o otroštvu, starševstvu, družini in odraščanju. Rezultat njegovega podviga je 160-minutna epsko-intimna drama, ki se pred našimi očmi odvija kot življenje.

Zgodba, ki jo je pisalo življenje

Dvanajstletni snemalni urnik ni bil le domislica, ki bi bila sama sebi namen. Gledalci imamo na ta način priložnost spremljati resnično transformacijo malega dečka v mladega moža, hkrati pa so enoletni premori med snemanji Linklaterju omogočali, da je sproti pisal scenarij, ga s pomočjo igralske ekipe dopolnjeval in prilagajal izkušnjam odraščajočega Coltrana.

Režiser je v zgodbo je vključil resnične geopolitične dogodke (vojna v Iraku, ameriške predsedniške volitve), utrinke iz popularne kulture (glasbene uspešnice, izid knjige o Harryju Potterju, ugibanja o prihodnosti Vojne zvezd) in tehnološke novosti (film so začeli snemati, še preden je Mark Zuckerberg prvič prestopil prag Harvarda).

Našteto je v večji ali manjši meri, posredno ali neposredno zaznamovalo zadnjih dvanajst let in Masonovo/Coltranovo odraščanje. Tako kot ljubezen do fotografije, prve izkušnje v spolnosti in prvo ljubezensko razočaranje, neuporabna rojstnodnevna darila ali občasno nedolžno eksperimentiranje z mehkimi drogami.

Leta

In kaj je tisto, kar najbolj zaznamuje vsakega otroka? Njegova družina. Linklater se vseskozi osredotoča na Masona in njegove družinske člane, še posebej na dečkovo mater. Ta se po najboljših močeh trudi vzgajati sina in hčerko, medtem ko prehaja iz enega neuspešnega razmerja v drugega, zaradi česar se družina nenehno seli. Trenutki, ki jih Mason preživi v šolskih klopeh, so redki. Knjigam se bolj posveča njegova mati, ki vmes doštudira za profesorico psihologije.

Masonov avanturistični oče je iz povsem drugačnega testa. Na začetku filma se potepa po Aljaski, pozneje znova vstopi v življenja svojih otrok: videva ju med konci tedna, jima prinaša darila in deli nekoristne življenjske nasvete ("Življenje ti ne da odbijačev.").

Tudi on se spreminja, tudi on odrašča, tudi on se trudi po svojih najboljših močeh. Zresni se in si z novo partnerico ustvari novo družino, vendar ohranja stik z Masonom in njegovo sestro. Čeprav k sinovi vzgoji ne prispeva veliko – ne časovno, še manj pa finančno –, si ga gledalci ne drznemo obsojati (v skoraj triurnem filmu pravzaprav ni niti enega neprijetnega lika z izjemo Masonovega pijanega in nasilnega očima). Življenje teče dalje.

Čeprav zgodbo doživljamo skoraj izključno iz dečkove perspektive – razhoda njegovih staršev ne vidimo, ne izvemo niti njunih imen! –, bi se lahko naslov filma glasil tudi Dekliška, Materinska ali Očetovska leta. Ali pa samo Leta.

Odraščanje na filmu

Fantovska leta niso prvi primer filma, v katerem se subjekti starajo pred kamerami, so pa, vsaj po mojem vedenju, prvi igrani celovečerec, ki se je tako poigral s časom.

Avtorji dokumentarca Hoop Dreams (1994) so pet let sledili dvema temnopoltima dečkoma iz Chicaga, ki sta poskušala postati profesionalna košarkarja. Še ambicioznejši so bili avtorji serije osmih dokumentarcev Up, ki so skoraj pol stoletja, na vsakih sedem let, spremljali skupino Britancev iz različnih socialnih okolij – od leta 1964, ko so bili ti stari sedem let, do leta 2012, ko so dopolnili 56 let.

Linklaterjeva drama je imela name podoben, že skoraj transcendentalen učinek kot omenjeni dokumentarni mojstrovini. Tovrstni filmi nam omogočajo, da skozi njih reflektiramo naša lastna življenja. Masonova zgodba bi lahko bila tudi Linklaterjeva (avtobiografskih elementov je v filmu toliko, da jih raje ne bom našteval), moja ali vaša. V njej ni očitnega zapleta in razpleta. Življenje je resda zapleteno, vendar ne na način, kot ga običajno prikazujejo filmi.

Prav zato med ogledom nikoli nisem dobil občutka, da spremljam film, kaj šele igrani film. Naravni igralski nastopi (še posebej blesti Arquettova) in Linklaterjev občutek za pristne in lahkotne dialoge poskrbijo, da igralce dojemamo kot resnične osebnosti, časovna komponenta pa v like vnese še dodatno globino.

Življenje kot serija nenehnih trenutkov

Linklater si ne domišlja, da pozna življenjske resnice. Namesto tega nam raje prikaže življenje takšno, kot je. Masonovo odraščanje ni v ničemer posebno in prav to je tisto, kar ga dela posebnega.

Če niste odraščali v popolnoma drugačni kulturi, med Eskimi ali južnoameriškimi staroselci, in če ste se pripravljeni prepustiti 160-minutni drami, ki temelji na dialogih, potem obstaja velika verjetnost, da se boste z liki na neki ravni poistovetili in da se vas bo film dotaknil, četudi so se ustvarjalci na široko izogibali kakršnikoli sentimentalnosti in nostalgiji.

Fantovska leta niso toliko film o življenjskih prelomnicah kot film o malih, vsakdanjih trenutkih, ki sestavljajo življenje in ki se jih iz otroštva tudi najbolj spominjamo, v odraslih letih pa kar nekako bežijo mimo nas. Po ogledu Linklaterjeve grenko-sladke mojstrovine jih boste morda spet malo bolj cenili, s tem pa boste bolj cenili tudi življenje. Bi lahko od filma zahtevali še kaj več?

Napovednik filma Fantovska leta:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin