SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Dva obraza januarja

1

termometer

Dva obraza januarja

Slogovno izpiljena, vsebinsko pa nekoliko podhranjena adaptacija romana Patricie Highsmith, ki se jo splača videti že zaradi odličnih nastopov talentiranih gospodov Mortensena in Isaaca.

Bibliografija ameriške pisateljice Patricie Highsmith obsega 22 romanov in osem zbirk kratkih zgodb. Filmografija celovečercev, TV-filmov in nanizank, ki temeljijo na njenih delih, je še obsežnejša in sega v daljno leto 1951, ko je Alfred Hitchcock posnel Tujca na vlaku. Čeprav filmski ustvarjalci pogosto posegajo po njenih romanih, je od zadnje odmevne in omembe vredne upodobitve katerega od teh, Talentiranega gospoda Ripleyja, minilo že petnajst let. Vsi poznejši poskusi, z izjemo spregledane Ripleyjeve igre (2002), so bili nevredni avtoričinega imena, še manj pa pridevnika hitchcockovski.

Po dolgem času smo dočakali adaptacijo romana Highsmithove, ki si to oznako v veliki meri tudi zasluži. Triler Dva obraza januarja (The Two Faces of January), režijski prvenec za oskarja nominiranega scenarista filmov Let bele golobice, Temno srce in Vožnja Hosseina Aminija, resda ni pretirano izviren, vendar je dovolj spretno posnet, da nas posrka v vrtinec strasti, prevar in umorov, k uspehu filma pa veliko pripomore tudi trio odličnih igralcev.

Zgodba: Viggo Mortensen in Kirsten Dunst igrata Chesterja in Colette MacFarland – privlačen ameriški par, ki v začetku 60. let počitnikuje v Grčiji. Zakonca med obiskom Nekropole pritegneta pozornost grško govorečega sonarodnjaka Rydala (Oscar Isaac). Mladenič, ki pod krinko vodiča slepari prikupne in premožne turistke, se ponudi, da jima razkaže bolšjo tržnico, MacFarlandova pa ga v zahvalo povabita na večerjo. V hotelu mu Chester za sladico postreže z nenaklepnim umorom zasebnega detektiva, ki trojico požene v beg pred oblastmi in pred samimi seboj.

Ripley na Peloponezu

"Za vsakim vogalom te čaka presenečenje," v nekem trenutku izjavi temačno enigmatičen Chester. V Dveh obrazih januarja, klasičnem psihološkem trilerju, večjih presenečenj ni, še posebej ne za gledalce, ki ste seznanjeni s prejšnjimi adaptacijami romanov Highsmithove.

Pravzaprav zadostuje že to, da ste si ogledali Talentiranega gospoda Ripleyja. V obeh filmih zasledimo sorodne teme in motive, obe zgodbi se vrtita okoli zločinov, ki jih zagrešijo privlačni, impulzivni, značajsko kompleksni in moralno kompromitirani junaki.

Izdelka sta si podobna tudi slogovno. Amini je, tako kot pred njim Anthony Minghella storil z Benetkami in San Remom, izkoristil lepote mediteranskih prizorišč in čas dogajanja ter posnel sončen "zgodovinski" triler, ki se lahko pohvali s prvovrstno kostumografijo, scenografijo in fotografijo.

Stara zgodba, novi obrazi

Dva obraza januarja je s tehničnega vidika izjemno suveren režijski prvenec. Manj me je navdušil Aminijev scenarij. Ta bi lahko bil malo bolj drzen in inovativen. Avtor je preveč časa posvetil izgradnji zapleta, zamudil pa je priložnost, da bi zgodbo Higsmithove povezal s trenutno grško krizo in se na ta način oddaljil od drugih upodobitev njenih del.

Ker smo podobno zgodbo že velikokrat videli, pade toliko večje breme na igralce, ki pa ga Mortensen, Isaac in Dunstova uspešno prenašajo. Blestita predvsem oba talentirana gospoda. (Odnos med glavnima moškima likoma, deloma očetovski in deloma homoerotičen, je namreč gonilna sila filma.)

Mortensen v večplastni vlogi znova dokazuje, da je eden od najboljših (in najbolj podcenjenih) karakternih igralcev svoje generacije, medtem ko mlajši Isaac, zvezdnik filma Llewyn Davis, s svojim nastopom samo še utrjuje status enega najbolj perspektivnih in karizmatičnih igralskih upov.

Počasen začetek, izjemen konec

Čeprav zgodba ne ponuja večjih presenečenj, pa to še ne pomeni, da ni napeta. Po počasni in vsebinsko prazni prvi tretjini filma, ko smo gledalci seznanjeni z večino pomembnejših informacij, Aminijev prvenec počasi ujame ritem in stopnjuje napetost do samega konca. Scenografija postaja vedno bolj utesnjena, fotografija pa vedno bolj temačna in klavstrofobična.

Napetost doseže višek v zadnjih minutah, ko se dogajanje s Krete preseli na ulice Istanbula in ko začne film spominjati na noir mojstrovino Carola Reeda Tretji človek. Če bi bil ves čas filma tako na trnih, kot sem bil med zadnjo tretjino, bi tudi tega brez oklevanja označil za mojstrovino.

Sklep

Film Dva obraza januarja je dovolj napet, da si prisluži pridevnik hitchcockovski in da lahko govorimo o najboljši priredbi katerega od romanov Highsmithove po Talentiranem gospodu Ripleyju, veliko več od tega pa ne. Ljubiteljem trilerjev bi moralo to povsem zadostovati.

Napovednik filma Dva obraza januarja:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin