Tako so prezračili Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu #video

Ste prezračevalne sisteme tako visoko kdaj že montirali, povprašamo vodjo monterske ekipe pri Lunosu Simona Hauptmana.

"Če upoštevamo samo nadmorsko višino, smo bile še višje, res pa je, da je bila tam montaža dostopna z avtomobilom. Prvič smo montirali tako, da smo morali dve uri in pol hoditi v eno smer. To je mogoče le s tako dobrimi in motiviranimi sodelavci. Montaža je predstavljala velik izziv. Fantje, roko na srce, nismo vrhunski športniki, smo pa zadevo vrhunsko oddelali."

Dokaz, da tudi v višje ležečih predelih, kjer je pregovorno svež zrak, objekti ne dihajo tako, kot bi morali.

Res je, drži pa tudi to, da prezračenost ni toliko odvisno od lege, pač pa od objekta, kako je urejena izolacija, kakšna okna so vgrajena. Največkrat je težava prav to, zrakotesnost objektov. Posledica je, da naše hiše ne dihajo, podobno kot če bi si mi dali vrečko na glavo.

Kakšno je bilo stanje v Cojzovi koči pred montažo?

To je težko oceniti, ker je bila hiša čez zimo zaprta. Stanje ni bilo najboljše, vsekakor pa je na mestu vprašanje, kakšno bi bilo stanje v koči čez nekaj časa. Kajti koča je tik pred prenovo, namestili bodo več kot 20 centimetrov debelo fasado, menjali bodo tudi okna. To so dejavniki, zaradi katerih bi koča lahko imela težave z dihanjem in v notranjosti bi se lahko pojavile še izdatnejše težave z zrakom, pa tudi vlaga, plesen, ki lahko v takih objektih, kjer je frekvenca ljudi visoka, zelo hitro nastane.

Kako se je začelo sodelovanje?

Planinsko društvo se je prijavilo na razpis za temeljito prenovo koče. Lunos, kot zaupanja vreden ponudnik na tem področju, je montažo temeljito obrazložil, kako se zadeve uredijo, kaj priporočamo – naša ideja je bila dobro sprejeta, podkrepljena z izkušnjami, znanjem, argumenti. Vodilni pri dotičnem planinskem društvu so se odločili za sodelovanje z Lunosm.

Kako je potekala vaša pot na cilj?

Naša pot se je začela že dan prej, na sedežu monterske ekipe v okolici Maribora, kjer smo temeljito pripravili vse orodje in potrošni material, ki smo ga potrebovali za montažo. Zavedali smo se, da gremo visoko v hribe, kjer napake niso dovoljene, za vsako pozabljeno stvar bi potrebovali vsaj dve uri in pol, da bi jo prejeli. Take napake se torej niso smele zgoditi. Naslednje jutro smo se dobili ob 6. zjutraj in se nato z dvema kombijema odpravili proti Kamniški Bistrici, kjer so nas pričakali člani planinskega društva ter nas pospremili do tovorniške žičnice, s katero smo do cilja prepeljali vso opremo in materiale. Potrebna sta bila dva premika tovorne žice, da smo zadevo spravili na vrh. Medtem ko se je prvi tovor premikal na vrh, smo se mi peš odpravili gor.

Naša pot, ki je na planinskih poteh označena kot lažja, je bila vsaj po našem mnenju vse prej kot lahka (smeh, op. p.). Bilo je kar naporno, a naši monterji so vse stoično prenesli, požrli bolečino in nato še opravili montažo v osmih urah.

Kako je potekala montaža?

To je bila zelo specifična montaža, ker si pred montažo nismo ogledali objekta, zato nismo imeli vseh informacij, ki jih načeloma vedno imamo. Nismo vedeli, kakšna je sestava sten, debelina materiala, kje bomo vrtali, na kakšni višini, vse to smo ugotovili na objektu. Ko smo prišli na kočo, smo videli, da so stene iz masivnega macesna; pričakovali smo kamen, beton, morda opeko. Pričakal nas je macesen, ki za diamantno vrtanje, ki je namenjeno gradnjam na betonski osnovi, predstavlja težavo. Naše "krone" namreč niso prilagojene za vrtanje v les. Vseeno je zadeva stekla dokaj gladko. Ko smo prišli, smo videli, da bodo potrebne manjše spremembe ustaljenih postopkov, ki smo jih z ustrezno pripravo tudi uspešno izvedli.

Se je dinamika montaže v koči razlikovala od montaže v povprečnem slovenskem stanovanjskem objektu?

Deloma sem na to vprašanje že odgovoril. Gotovo so bile razlike  v pristopu, v tem, da ni bilo ogleda, zato smo morali biti bolje pripravljeni, s seboj vzeti več stvari, hkrati pa je bila montaža tudi večja od povprečnega slovenskega objekta, kjer vgrajujemo nekje od štiri do pet prezračevalnih enot po hiši. Tukaj pa smo jih več, skupaj kar 12.

Katere prezračevalne sisteme ste vgradili v kočo?

V jedilnico, osnovno enoto objekta, smo vgradili šest enot, rekuperatorjev e2 60, ki so izjemno zmogljivi, tihi rekuperatorji, s katerimi lahko v objekt dovajamo in iz njega odvajamo okoli 60 kubičnih metrov zraka na uro. Poleg teh šestih rekuperatorjev smo namestili še dva odvodna ventilatorja, s katerima smo še povečali pretočnost zraka in zrak prisilili v gibanje – tako smo zagotovili, da se prezrači res vsak kotiček prostora. V kletnih prostorih smo na eni strani namestili dovodne ventilatorje, ki dovajajo zrak, na drugi strani pa odvodne ventilatorje, ki odvajajo zrak – tako smo poskrbeli, da bo svež zrak na eni strani prihajal, na drugi pa odhajal. Zaradi tega bo klet neprestano prezračena, zrak pa bo krožil. S tem bo možnost za nastanek plesni manjša, zrak v kleti pa bo čist.

Kako bo koča zdaj dihala?

Tako kot vsi objekti, ki so prezračeni s sistemom Lunos, bo planinska koča izjemno dobro dihala, na način, da bo zrak v njej svež, tudi spomladi, po zimskem zaprtju bo tako. Koča bo prezračena, hkrati pa pozimi kljub izjemno nizkim temperaturam v kočo ne bo prihajal izjemno leden mraz, možnosti za nastanek raznih s to tematiko povezanih zapletov bo znatno manjša.

Kako ocenjujete, da je s prezračenostjo v drugih slovenskih planinskih kočah?

Kakor je znano meni, so to povečini objekti iz prejšnjega stoletja, prezračevanje takrat še ni bilo tako razvito in pomembno, kot je danes. Koče tako niso ustrezno prezračene. Vsem polagam na srce, da se zdaj, ko se koče obnavljajo in tudi gradijo nove, razmišlja tudi v smeri pomena prezračevanja, da bodo s tem dvignili kakovost bivanja, s tem bodo poskrbeli tudi za to, da v koči ne bo plesni, vlage, hkrati pa bo koča seveda prezračena. Obiskovalci bodo tako zunaj kot znotraj imeli kakovosten zrak ter se bodo v koče še raje vračali.

Fotogalerija

1

 / 3