"Slovenci se bojimo odprtosti"

Če vas je ob prvih sončnih spomladanskih dneh kdaj zaneslo na Brdo pri Kranju, ob hotelu Kokra in ob boku za slovensko podeželje značilnega kozolca nikakor niste mogli zgrešiti treh velikih belih atrakcij. In če vas je radovednost pripeljala čisto blizu, ste lahko ugotovili, da bi v enem od njih brez težav tudi živeli. Inovativne večnamenske bivalne module (na Brdu so trenutno razstavljeni pergola My Shade, paviljon My Leisure in mobilna bivalna enota My Vacation 28), s katerimi so v slovenskem podjetju COODO odgovorili na visoke zahteve, ki jih ima sodobna družba glede bivalnega okolja v vizualnem, funkcionalnem in tehnološkem pogledu, sta zasnovala arhitekt Simon Bajt in krajinski arhitekt Gregor Kosem.

Začetki delovanja kreativnega tima Bajt-Kosem, ki se že lahko pohvali z nekaj odlično izpeljanimi projekti, kot so načrtovanje Hotela Dental Wellness in večstanovanjskega objekta H6, na javnem natečaju nagrajen predlog zunanje ureditve kanjona Kokre in oblikovanje vrta Sodin, segajo v leto 2000. Simon, ki so ga že od nekdaj zanimale sodobne moderne zgradbe, je v tistem času v Ljubljani končeval študij arhitekture, Gregor, ki ga je od nekdaj navduševala narava, pa študij krajinske arhitekture. "Takrat sva prvič skupaj sodelovala pri načrtovanju gramoznice ob Bakovski cesti v Murski Soboti in takoj pobrala nagrado," se spominjata prvega uspeha. Sledilo je obdobje udeleževanja natečajev in projektiranja za prve stranke, lani pa končno ustanovitev podjetja COODO.

"Želela sva ustvariti nekaj, kar gre v vsak prostor" Trenutno skupaj z Uršo Kisovec in Katjo Senekovič vse moči usmerjata v izpopolnjevanje bivanjskih modulov, ki jih poleg inovativne oblike, moderne tehnologije in visokokakovostnih materialov odlikujejo še dolga življenjska doba (20–25 let, odvisno od funkcije), popolna združljivost ter možnost umestitve v različna arhitekturna in krajinska okolja. "Želela sva ustvariti nekaj, kar gre v vsak prostor, in to sva dosegla z nevsiljivo obliko, ki ne moti obstoječe arhitekture. Glavni izziv pri ustvarjanju pa je bilo vprašanje, kako oziroma s kakšnimi elementi narediti prostor doživljajsko zanimiv," pove Simon. In to je bilo tudi izhodišče za kreiranje modulov, kot so paviljon, pergola, letna kuhinja, mobilna bivalna enota in stanovanjski objekt kot nadgradnja osnovnih modulov.

"Prišla sva do točke, kjer nama samo izdelava načrtov ni bila dovolj, ampak sva želela sodelovati tudi v izvedbi vse do končnega dizajnerskega produkta z dodano vrednostjo," pravi Gregor, ki je na idejo o modularnih objektih prišel skozi razmišljanje o drugačnem načinu bivanja. "V Sloveniji se zelo dobro tržijo mobilne hiške za bivanje ob morju. Ideja je bila, kako tovrstno bivanje narediti drugačno. Absurdno se nama je zdelo to, koliko ljudi, ki doma bivajo v nekem luksuzu, se na morju spravi v neki kontejnerček, kjer nimajo nobenega stika z morjem, ki pa ga imajo praktično na dosegu roke. Skozi ta opažanja sva prišla do zasnove modularnih objektov z oblikovno enotnostjo."

Glavni predsodek je velika količina steklenih površin Ker je uporabnik z izborom materiala, barve in teksture pročelja močno vpet v ustvarjanje svojega objekta, moduli nosijo ime My (v prevodu moj oziroma moja). Zaradi premičnosti vseh elementov se modul (v nasprotju z drugimi zidanimi objekti) čez določeno časovno obdobje lahko razgradi in/ali po želji odpelje na novo lokacijo, kjer se ga ob upoštevanju občinskih prostorskih aktov nato postavi v neki drug kontekst. Objekti so zgrajeni iz trdne jeklene konstrukcije, so potresno in požarno varni, prav tako pa ne zahtevajo veliko posegov v prostor. "En segment predstavlja prodaja mobilnih objektov kot počitniških hiš za butični turizem z dodano vrednostjo, drugega koncept takoj vseljivih stanovanjskih enot, tretji segment pa manjše enote, kot sta paviljon in pergola, v katerih se lahko odvija cel spekter zasebnih ali javnih dejavnosti," pojasnjuje Simon.

Glavni predsodek, s katerim se srečujeta pri trženju objektov, je velika količina steklenih površin. Ravno to pa je po njunem mnenju, če je modularni objekt postavljen v idilično okolje, tudi ena od glavnih prednosti – biti v interjerju in imeti absolutni stik z eksterierjem. "A Slovenci se bojimo odprtosti. V primerjavi z na primer Nizozemci smo zelo zaprt narod. Pri nas velja, da mora biti dom čim bolj zaprt in imeti čim manj oken, saj ta po starokopitni logiki predstavljajo energetsko izgubo. Dejansko pa se pri naših objektih v zimskem času prostor prek steklenih površin delno tudi ogreva." Tudi zato s svojimi moduli bolj kot na slovensko tržišče merita na tuje.

V Sloveniji ceno še vedno določa kvadratura Kot ugotavlja Gregor, so se v zadnjih letih standardi bivanja v Sloveniji poslabšali, kar je delno posledica tega, da večina ljudi ne ve, kaj mora dobiti za svoj denar. "V času turbokapitalizma so pokupili vse luknje, tudi tiste v potresno zelo nevarnih stolpnicah. Ceno pri nas še vedno določa kvadratura in ne druge inovativne bivanjske rešitve. Poleg tega smo še vedno podvrženi določenim stereotipom o tem, kako mora biti določen objekt videti, in miselnosti, da hišo vsak lahko od začetka do konca sezida sam, kot želi."

Naslednji korak pri izpopolnjevanju modularnih objektov, ki bodo septembra v Kopru predstavljeni na enem od večjih sejemskih dogodkov pri nas – mednarodnem salonu Bonaca –, je narediti enoto samozadostno in razviti nove programske module, kot so na primer pisarne, savne in džakuziji. "V načrtu imamo izvedbo pilotskega projekta, kjer bomo poskusili s fotovoltaiko in preostalimi sistemi obnovljivih virov narediti enoto samozadostno. S projektom pa želimo tudi porušiti prepričanje, da tričlanska družina za bivanje potrebuje 300 kvadratnih metrov, saj se lahko že na 120 kvadratih vzpostavi še boljši standard bivanja, in to v objektu, ki je energetsko zelo varčen," dodajata za konec.