Propadajoče lepotice v "najlepšem mestu na svetu"

Fotografska razstava Umirajoče lepotice avtorice Urše Nine Cigler odkriva pogled skozi ključavnico, ograjo, plahto, poveznjeno čez fasado ali razbito okno, odpirajoč se v propadajoče ljubljanske stare meščanske hiše in vile. Teh, kot opozarja ustvarjalka, ni malo, že na kratki poti okoli svojega doma v Prulah, Trnovem in na Gornjem trgu jih je naštela vsaj deset. Njihovo propadanje je zabeležila s fotografskim objektivom, na razstavi v Galeriji Mikado pa pokazala različne detajle teh propadajočih hiš, v katerih si lahko le še predstavljamo, kdo in kako je nekoč tam živel in kaj vse se je tam dogajalo ter vse, kar bi se lahko, z obžalovanjem pripoveduje ustvarjalka.

Fotografije Ciglerjeve sprva delujejo romantično, nekoliko melanholično, čarobno, skrivnostno. Maloformatni fotografski izseki propadajočih staromeščanskih ljubljanskih hiš, ponekod umaknjenih za zarjavelo ograjo in zaraščen vrt, nekje zaprtih za razbitimi okni in drugje poraščenih z mahom, tako na eni strani izpričujejo estetsko perspektivo, po drugi strani pa serija Umirajoče lepotice nosi tudi družbeno angažirano noto. Umetnica Ciglerjeva namreč kaže žalostne in sramotne podobe "najlepšega mesta na svetu", kot to poudarja sama.

Sprašuje se, kako lahko v mestu, v katerem nastajajo nove in nove stanovanjske soseske, v njegovem jedru propadajo stare lepotice. Umetnica z družino živi v eni izmed teh, a s to razliko, da je njihova prenovljena. Zato jo še dodatno zagrabita jeza in žalost ob pogledu na prazne stavbe v okolici, saj iz svoje izkušnje ve, kaj je mogoče z njimi storiti in jih z vso pripadajočo patino ohraniti tudi v sodobnosti.

Med fotografiranjem umirajočih lepotic so avtorici nekateri mimoidoči okoliški prebivalci pripovedovali zgodbe, povezane s kakšno izmed izpraznjenih hiš. Nekaj jih je povezanih z dediščinskimi razprtijami. Kot na primer ta, ki govori o eni izmed prulskih vil, ki so jo pred 30 leti krasila eksotična sadna drevesa in zimski vrt, danes pa njeno zunanjost opredeljuje nezadržno propadanje.

A Urša Nina Cigler s svojim projektom ne želi govoriti o družinskih zgodovinah posameznih hiš, temveč poudariti predvsem odnos mesta in države do kulturne dediščine, ki propada pred našimi očmi. In prav neživljenjska zakonodaja in nerazumne birokratske zahteve, povezane z varovanjem in prenavljanjem kulturne dediščine, so velikokrat eden od razlogov za izpraznjene stavbe, ki jih neusmiljeno najeda čas. Svoje pri onemogočanju prenove pa lahko pristavijo tudi sosedje, Ciglerjeva spomni še na lokalno folkloro maloobmejnih sporov. A kakorkoli že, kot s svojim projektom poudarja avtorica, bi za obnovo staromeščanske arhitekture morala obstajati sistemska spodbuda.

Eno od možnosti vidi tudi v tem, da bi tiste, ki so v lasti mesta, za neprofitno najemnino ali brezplačno ponudili mladim umetnikom in rokodelcem, ki bi s svojim delovanjem v starem jedru lahko dodatno obogatili vsebinsko ponudbo mesta. Številni med njimi bi lahko del teh tudi prenovili, z občutkom zanje pa te tudi ohranjali, razmišlja fotografinja, ki sicer oblikuje tudi izdelke iz filca ter je ena od pevk v zboru Perpetum Jazzile. Obstajati bi morali namreč formalni mehanizmi, ki bi mesto in ljudi spodbujali k prenovi. Z novim zakonom, po katerem naj bi bile prazne nepremičnine bolj obdavčene, se vsaj za odtenek kaže pozitivna sprememba v to smer, je prepričana ustvarjalka. Pri tem pa nakaže še na eno izmed problematik, in sicer da prazni po mestu ostajajo tudi nekateri prenovljeni prostori.

Razstava bo v Galeriji Mikado na ogled še do 18. 2. 2014.