Prenovljeni samostan na Ptuju v boju za mednarodno arhitekturno nagrado (foto)

Strokovna žirija letošnje izvedbe mednarodnih arhitekturnih nagrad Architizer A+ Awards je v dveh kategorijah med finaliste uvrstila slovenski projekt Dominikanskega samostana Ptuj v izvedbi ENOTA arhitektov. Projekt se poteguje za nagrado v kategoriji Kultura – gledališča in centri performativne umetnosti ter kategoriji Arhitektura + restavriranje , v obeh tako za nagrado strokovne žirije (Architizer A+ Jury Award) kot nagrado občinstva (Architizer A+ Popular Choice Award). Za zadnjo lahko svoj glas odda vsakdo.

Za projekt Kongresno kulturno središče Dominikanski samostan Ptuj je naročnik, mestna občina Ptuj, leta 2010 razpisala vabljen natečaj. Na njem so s svojo zasnovo zmagali ENOTA arhitekti in prenovo, investicija je stala 4.400.000 evrov, končali leta 2013.

Osemstoletna zgodovina Dominikanskega samostana Ptuj Menihi dominikanci so na Ptuj prišli v zgodnjem 13. stoletju in na podarjenem zemljišču znotraj mestnega obzidja začeli graditi samostan in cerkev. Začeli so v romanskem slogu, značilnem za tisto obdobje, med gradnjo pa je cerkev dobivala tudi značilnosti več gotskih faz, danes jo poznamo kot baročno. Podobno je bilo tudi s samostanskim kompleksom, ki je v sodobnost ponesel več srednjeveških, gotskih elementov.

V poznem 18. stoletju so samostan razpustili, zgradbe pa so bile namenjene različnim stvarem. Tam so bili vojašnica z bolnišnico, muzej in tudi socialna stanovanja, leta pa so na samostanu pustila tudi sledi dozidav in prezidav. Cerkev so razdelili v tri etaže, ustvarili dodatne okenske odprtine in torej precej nasilno spremenili njeno prvotno podobo.

Prenova, ki ohranja zgodovinsko-umetniško vrednost samostana S prenovo samostanskega kompleksa si je mestna občina Ptuj želela, da za mesto tako pomembna zgradba z bogato zgodovino ostane v uporabi in služi novemu programu, ki bo sledil zgodovinsko-umetniški vrednosti stavbe. Samostani so bili nekoč tudi kulturna in znanstvena središča, v cerkvah pa so bile v srednjem veku skorajda edine javne prireditve v zaprtih prostorih. Prilagoditev novi rabi, ki je sorodna nekdanji, je morala miniti brez velikih invazivnih posegov, ki bi poškodovali zgodovinsko strukturo kompleksa. Arhitekti so tako v nekdanjo cerkveno ladjo umestili glavno prireditveno dvorano, okoli križnega hodnika pa so nanizani vsi preostali potrebni spremni prostori, manjša dvorana v nekdanji samostanski jedilnici in še ena v nekdanjih gospodarskih prostorih. Križni hodnik je vstopna avla in glavno stičišče vseh poti po objektu.

Medtem ko so bile stene in obsežne poslikane površine dlje časa pod drobnogledom restavratorjev in konzervatorjev, so se arhitekti osredotočili predvsem na tla. Tam so skrite vse nove tehnične funkcije, ki jih sodobno kongresno središče potrebuje: instalacije, sistem ogrevanja in prezračevanja, osvetlitev in ozvočenje. Stenske površine tako ostajajo nedotaknjene in pripravljene na restavriranje, ki bo zaradi zahtevnosti trajalo dlje, tudi ko bo objekt že v uporabi.

"Bela je odraz nedolžnosti, črna skromnosti" V oblikovno celoto prostore povezuje črn betonski tlak, za katerega v arhitekturnem biroju ENOTA pravijo, da je "dovolj nevtralen, da ne konkurira oživljenji lepoti restavriranih delov zgradbe in dovolj kontrasten, da preglasi kaos še neurejenih delov objekta". In še zanimivost: med arheološkimi raziskavami so v sredinskem delu nekdanje gotske cerkve odkrili bogate najdbe (grobnice, oltarni nastavki, ostanki stopnic in tlaka iz rimskih nagrobnih kamnov), ki bodo po restavriranju predstavljeni na mestu odkritja, "in situ". Obiskovalci bodo tako hodili po dvignjenem tlaku in nagnjeni tribuni.

Kontrast med novim črnim tlakom nekdanjega samostana in zgodovinsko dediščino objekta so arhitekti načrtno zgostili prav v črno-belem vtisu glavne dvorane. Ta pa spominja na prepoznavno in zapovedano črno-belo opravo dominikanskega reda menihov. V tem je bila "bela odraz nedožnosti in črna skromnosti".