Pozabite na cirkuško areno in klovne zabavljače, tu je novi cirkus (foto)

Letos bo v Ljubljani med 3. in 13. septembrom že sedmič zapored mednarodni festival sodobne klovnade in cirkusa Klovnobuf. Ena od organizatorjev, cirkuška ustvarjalka Natalija Sultanova, pravi, da posebnost letošnjega festivala ni le sodobna klovnijada, temveč predvsem novi cirkus. Novi cirkus je brez živali, ima željo po spektaklu, ki je tudi umetniški, ne le komercialni. Sodobni cirkus zaseda prostore, ki so bili za njegovo tradicionalno različico nepojmljivi. Ob vsem tem pa v njem ostajajo cirkuška ikonografija – vešča telesa, dovršenost, tveganja in resničnost – vstopata pa emotivnost in naracija. V sodobnem cirkusu in klovnadi v Zavodu Bufeto, ki sta ga v Sloveniji pred sedmimi leti ustanovila Ravil in Natalija Sultanova, diplomanta moskovske akademije za cirkuške umetnosti, in ki organizirata tudi festival Klovnobuf, prepoznavata izrazna sredstva za komuniciranje umetniških, intimnih, univerzalno človeških, kritičnih, socialno-političnih vsebin.

Ne zanima ju cirkus kot potujoče zabavišče z akrobati, šaljivci in dresiranimi živalmi. Ne cirkus kot komercialno gledališče, postavljeno pod pisan cirkuški šotor na obrobju mesta, temveč tisti, ki se z aktualnimi vsebinami spoprijema v gledališču in na ulici ter čustveno vpliva na gledalca. Cirkuške veščine na ulici "Vsako leto na festival povabimo izvajalce, ki prikažejo umetniško kakovost, in jih prepričamo, da to prenesejo, čeprav gre predvsem za gledališke predstave, tudi na ulico. Na prostem zgradimo del scenografije, ustvarimo ambient in tako ustvarimo gledališče na ulici," pojasnjuje Natalija Sultanova. Želijo si namreč, da bi sodobno klovnsko in cirkuško ustvarjalnost imeli možnost videti vsi, nikogar ne želijo izključevati, zato so prestopili v javni prostor.

In res, letošnji desetdnevni program Klovnobufa se dogaja in se bo dogajal v Slovenskem mladinskem gledališču, Stari Elektrarni in v KUD France Prešeren, pa tudi na različnih mestnih lokacijah na prostem, na dvorišču Ljubljanskega gradu, na Novem trgu, Botaničnem vrtu, Mesarskem mostu in drugod.

Videno naj se vtisne v gledalčevo dušo V Zavodu Bufeto so letos še posebej veseli, da so na festival povabili estonsko skupino Theatre Korolevski Giraf. Skupino, ki jim tudi na ulico uspeva prinašati vzdušje gledališča, njegovo mistiko in kemijo, ki naj se odvije med izvajalci in gledalci, kot to povzame Sultanova.

"Pomembno je, da se videno vtisne v gledalčevo dušo. Da sta med igralcem in gledalcem izmenjava in sodelovanje – da nastane skupni dogodek," delo tako slovenskega zavoda kot veščine estonske skupine predstavi cirkuška mojstrica. Kako to doseči, estonski ustvarjalci na delavnice prenašajo na tukajšnje udeležence, pridobljeno znanje pa preverjajo na ljubljanskih ulicah.

Kaj je smešno, kdo je smešen? Za izobraževanje, kot je na primer delavnica estonske skupine, pa v Zavodu Bufeto, edini profesionalni ustanovi, ki pri nas razvija klovnsko gledališke (sintezo klovnade, cirkusa in gledališča), Raval in Natalija Sultanova ne skrbita le v okviru festivala, temveč vse leto pod okriljem Laboratorija smeha.

Izobraževalni program, spoznavanje teorije in prakse klovnovskega gledališča traja od leta 2010. V njem pod njunim mentorstvom raziskujejo vse ravni smeha. Od pomena smeha v vsakdanjem življenju do njegove rabe pri gledališkem ustvarjanju. V laboratoriju se ukvarjajo z vprašanji, kaj in kdo je smešen, kako je s smehom skozi jok, kako z ironičnim smehom in drugimi čustvenimi ozadji smeha.

Pri razumevanju sodobnega klovnstva Sultanova še poudarja, da klovn, zgodovinsko gledano, ni bil vedno lik, ki (le) zabava. Že v antiki in pri starih Kitajcih so bili v tej vlogi družbeni posebneži, ki so kazali na družbene tabuje in jih zasmehovali. Ustvarjalka nato spomni še druge podobe družbene like iz različnih kulturnih okolij.

Klovn nikoli ni bil le zabavljač Natalija Sultanova še poudari, da je zabavljaštvo pri klovnih že zdavnaj minilo. Pravzaprav "klovn nikoli ni bil le zabavljač, tako kot tudi dvorni norček ne, če se opremo na njegovega predhodnika. Ponosna sem, da sodobna klovnada ohranja ta položaj še kako aktiven", pravi cirkuška mojstrica.

Klovn se tako ne le odziva, ampak si celo dovoli postavljati vprašanja. "Ni veliko klovnov, ki govorijo, gre predvsem za telesno govorico, ki nagovarja in želi vzbuditi močan odziv. Človek se tako začne spraševati, zakaj se je določen odziv pojavil, zakaj je bil takšen in kaj ga je povzročilo."

Cirkuške vragolije enakovredne gledališki umetnosti Ravil in Natalija Sultanova sta diplomanta moskovske cirkuške akademije. Ko sta jo v šestdesetih letih obiskovala sama, je bila to edina cirkuška akademija na svetu, pripoveduje ustvarjalka. Šole pri cirkusih, kjer so vzgajali svoje nove člane, so resda obstajale, vendar to praviloma niso bili samostojni izobraževalni programi, predvsem pa ne akademsko zasnovani, torej usmerjeni tako k praksi kot teoriji. "Na moskovski akademiji so oblikovali cirkuškega umetnika, kar je poleg teorije zajemalo še akrobatiko, gimnastiko, žongliranje, pantomimo, balet, igro in glasbo," se spominja Sultanova, ki svojo pripoved nadaljuje še s kontekstom takratne Sovjetske zveze, v kateri je ob filmu in gledališču cirkus postal nepogrešljiva umetnost. Cirkusu so priznali umetniški status, država je vlagala vanj. Gradili so cirkuške šole, izobraževali ustvarjalce in jih finančno podpirali.

"Danes je sicer po svetu že veliko cirkuških akademij, nastale so po vzoru moskovske. Tudi danes najboljši in največji sodobni cirkus Cirque de Soleil, ki ima svojo akademijo in velja za najboljšo, ima korenine v moskovski tradiciji," še razloži Natalija Sultanova, ki se zavzema za to, da bi cirkuški ustvarjalci tudi v Sloveniji dobili umetniški status, enakovreden drugim gledališkim zvrstem.