Marko Studen: Ne morejo biti vsa mesta prestolnica (foto in video)

Marko Studen je ustanovitelj in vodja biroja Scapelab, kjer načrtovanje okolja razumejo kot proces in poteze, ki spreminjajo tudi načine poslovanja, delovanja, vedenja in bivanja. Prostorov tako ne le oblikujemo, temveč nas ti tudi oblikujejo, poudarja Studen. Arhitekt, ki se je z ekipo različnih sodelavcev podal na razmislek o projektu Cukrarne, bil z idejo izbran na javnem natečju, projekt pa pred kratkim razstavil tudi v Galeriji Kresija. Z novo vizijo bo tako tovarna sladkorja postala sodobna tovarna kulture.

Pročelje nekdanje rafinerije s 356 okni, ki je pozneje postala vojašnica, bila zavetišče za literate, v času druge svetovne vojne naj bi služila kot javna hiša, pozneje postala dom brezdomcev, proti koncu 20. stoletja pa bila prostor anarhistov in anarhistk, nekaj časa bila tako tudi skvot, bo, če se prej ne bo zrušila, ker tako propada, tako ostalo. V notranjosti stavbe pa bodo podrli vse notranje konstrukcije. V njej bodo nastali razstavni prostor v obsegu 2.800 kvadratnih metrov, jazz klub, restavracija, bar, knjižnica, v pritličju pokrit prireditveni prostor.

Med številnimi projekti biroja Scapelab je tudi projekt Nova Slovenska 2013, ureditev "glavne ulice v glavnem mestu". Nekdanjo prometnico z veliko avtomobili želijo pri projektu sodelujoči biroji, poleg navedenega so to še Dekleva Gregorič arhitekti, Katušić Kocbek arhitekti ter Sadar + Vuga, preobraziti v poseben simbolni prostor mesta in države, hkrati pa prijazen do pešcev ter uporabnikov javnega mestnega prometa.

O projektih, ki Ljubljano delajo in jo bodo naredili mesto, glavno mesto, smo se pogovarjali z Markom Studnom. Prenova Cukrarne je pomembna za razširjanje mestnega središča? Primarna vloga projekta je v širitvi mestnega središča proti vzhodu. Obvodna pot Ljubljane se namreč začne pri Špici, ob nabrežju se nadaljuje do tržnice, potem pa mesto ne obstaja več. Še posebej zapuščen je predel okoli Ambroževega trga. Pred kratkim so tam resda zgradili Fabijanijev most, a je ta umeščen v predel praznih parcel in rušečih se zgradb. Vloga Cukrarne je v tem, da bo temu delu mesta ponudila program, ki bo dolgoročno generiral razvoj tega dela mesta.

Kakšna je povezava med Cukrarno in Centrom sodobnih umetnosti Rog, prva bo predvsem razstavni prostor, Rog bolj produkcijski? S tem, ko mesto in država projekt Cukrarne povezujeta s prenovo Roga, nastaja ideja o predelu mesta, ki bo dobil umetniški značaj. Kulturno vsebino, ki se suka okoli novih kulturnih industrij in ponudbe, kakršne Ljubljana še nima. Gre za nov predel mesta, ki bo predstavljal svež nabor vsebin in bo povzročil, da bo mesto začelo delovati drugače. Za primer – delovanje središča mesta se je z ureditvami in novimi stalnimi ter občasnimi programi popolnoma spremenilo, to, kar je pred nami, je nova Ljubljana, zelo drugačna od tiste izpred 10 let.

Rog in Cukrarna sta ambiciozna projekta. Prenova Roga se še ni začela, čeprav je že dolgo napovedana. Za revitalizacijo Cukrarne napoveduje začetek že letos, zaključek čez dve leti, kar se po izkušnjah lahko zavleče. Je za arhitekta frustrirajoče, da mora na realizacijo idejne zasnove (dolgo) čakati ali pa je sploh ne dočaka? Projekte delamo zato, da ob tem, ko nastajajo, ljudje razmišljajo in govorijo o prostoru ter s tem sooblikujejo svojo lastno ter prihodnost svojega mesta. Nekateri projekti pridejo do konca, drugi ne, vendar imajo tudi ti v družbenem življenju svojo vlogo. Projekti obstajajo zato, ker v prostor usmerjajo določene želje in zahtevajo od nas razmisleke ter odločitve. Včasih tudi odločitev, da se projekt zaustavi.

Če sem bolj konkreten, glede na to, da pri Rogu že nekaj časa odlašajo z začetkom prenove in da se spreminja tudi program, gre za to, da je projekt takšen, kot je bil, sprožil določene razprave. To je povzročilo, da je izhodiščen projekt doživel spremembe. Nič drugače ni bilo s Cukrarno, kjer je bil naš projekt sprva načrtovan kot del velikega upravnega državnega in mestnega središča. Ta velikopotezna vizija se je v zgodovinskem kontekstu spremenila in je postala mala ideja o kulturnem centru.

Vloga arhitekta je torej zadovoljiva že na ravni premisleka o prostoru? Mislim, da je arhitektova vloga še vse kaj drugega kot le grajenje stavb. Graditi pomeni najprej pisati in govoriti o prostoru, če povzamem lucidno misel Adolfa Loosa.

V Cukrarni je načrtovanih veliko razstavnih površin, česar se lahko veselimo. Pa vendar, kako bo z izvajanjem programa, glede na to, da primanjkuje financ že za obstoječe umetnostne ustanove? Projekt Cukrarne je treba gledati skozi perspektivo, da bo ta v kulturnem in umetniškem smislu lahko ponudil marsikaj, česar v Ljubljani nimamo. Med drugim razstavne prostore, kjer bo mogoče generirati domačo in tujo produkcijo, tukajšnjo vpeti v mednarodne izmenjave. Kulturna industrija je izjemno pomemben del mesta in države. V njej se v tujini obrača veliko denarja, vendar sami v to omrežje nismo aktivno vpeti. Zakaj se ne bi poskušali vključiti v te tokove? V te mreže pa niti ne moremo biti vpeti, če nimamo niti ustreznih prostorov za kakšno večjo razstavo.

V prenovi Cukrarne ste predvideli tudi sprehajališče ob rečnem nabrežju. Je Ljubljanica dovolj prepletena z mestom? Ljubljanica je velik potencial mesta in v zadnjih letih je bilo veliko natečajev, povezanih z obrežjem, nekaj takšnih projektov je mesto tudi realiziralo. Plečnik je sicer že nakazal potencial povezovanja reke in mesta, a je Ljubljana šele z najnovejšimi obvodnimi ureditvami dobila neposreden stik z reko.

Glede na pretok ljudi na obrežjih Ljubljanice lahko sklepamo, da so nam všeč. Navdušuje me, ko konec tedna končno srečam Celjana, ki se z družino ponosen na prestolnico sprehaja ob reki in po stari Ljubljani. To so resni premiki v percepciji mesta. Ljubljano v zadnjih osmih letih spet dojemamo kot prestolnico, ker so stvari narejene tako, kot morajo biti. Premišljeno, z občutkom in za ljudi. Pri tem ne gre le za nove prostore, temveč tudi za premišljeno izbrane prireditve.

Torej če se je pred leti, ko še v drugih mestih ni bilo kino kompleksov in nakupovalnih središč, v Ljubljano od drugod po Sloveniji prišli v Kolosej in BTC, zdaj pridejo ljudje v center? Da, to je bil pred leti domet, do kamor so ljudje prišli v Ljubljano. Do periferije in nakupovalnih središč. Z ukinitvijo osebnega prometa in ureditve središča, mostov in obrežij je ta postala drugačno mesto. V kontekstu pobud po decentralizaciji lahko le rečem, da ne morejo biti vsa mesta prestolnica in zato tudi ne enako razvita. To je nemogoče, imamo le eno prestolnico in z njo moramo ravnati previdno, da bo prostor, ki navdaja s ponosom. Ljubljana je, če smo iskreni, edino mesto, ki ga imamo, v smislu velikosti in obvladovanja perifernega teritorija.

Kaj mesto naredi mesto oziroma prestolnico prestolnico? Samo to, da jo ljudje od vsepovsod prepoznajo kot tako. Da so nanjo ponosni, kot državljani.

Ste tudi eden od soavtorjev načrtovanja Nove Slovenske 2013. Nova Slovenska je še ena zgodba o vizionarskem načrtovanju mesta, kjer je lokalna politika pokazala izjemen pogum. Presenečen sem, da je bilo ob zaprtju osebnega prometa na Slovenski zelo malo odpora javnosti. Pričakovali smo, da bo veliko več neodobravanja, sploh po izkušnjah iz časa, ko so za promet zaprli Prešernov trg. Ljudje so očitno nedavno potezo hitro razumeli, hkrati pa je z novim prometnim ringom, ki ga končuje Fabijanijev most, promet teče drugače. Prerazporedil se je, bolj je tekoč.

Z novo ureditvijo bo Slovenska končno postala glavna ulica glavnega mesta in ne več prometni koridor. Imela bo svoj drevored, tlakovanje, peš cono in da, tudi mize in stole.

Rumene mize in stole na Slovenski smo lahko razumeli kot nekakšno ponazoritev prihajajoče ureditve? Te začasne ureditve je postavilo mesto, vendar ne z namenom, da komunicirajo, kaj se bo resnično zgodilo. Pri tem gre namreč za poskuse, s katerimi se preverja odzive ljudi. Na tak način je mogoče slediti konfliktom v prostoru. Gre za testiranje, ali osnovne teze načrtovanja držijo ali ne. Na podlagi teh poskusov tudi ljudje začnejo počasi razumeti, da se bo zgodila določena sprememba in prilagodijo svoje obnašanje, se naučijo postopoma, kako novo mestno pridobitev uporabljati.

Začasne ureditve so tudi dobra psihološka oziroma sociološka poteza, da spremembe v prostor vstopajo počasi in so tako bolj sprejemljive? Pustimo to, kako bo nova ureditev vizualno komu všeč ali ne, to ni najbolj pomembno. Bistvo projekta je, da bo oblikoval prostor za pešce, ki bo deljen še z drugimi prometnimi sistemi. Avtobus bo tam še vedno vozil, prav tako kolesa. Bistveno je, da se na tem mestu vzpostavi prostor nove urbanosti, ki ga Ljubljana še ne pozna. In sicer, da bo šlo za kraj, kjer se srečujejo pešci, kolesarji in avtobusi, da se bodo vsi srečali na isti površini brez prometnih znakov. V tem novem kontekstu se bomo morali vsi naučiti obnašati.

Pomembna bo torej improvizacija v prostorski komunikaciji. Toleranca, ki pri nas tudi v tem pogledu manjka, bo nujna? Tolerance pri nas na tej ravni ni prav dosti, prostor prometa je pravzaprav kar brutalen. Spomnimo se, ko so za promet zaprli Prešernov trg. Kmalu po tem so tam motorji še vedno vozili 50 na uro in kolesarji niso nič manj drveli. Danes tega ni več, prilagodili smo se, naučili smo se deliti prostor. Prav tako bo tudi na Slovenski, avtobusi bodo morali voziti zelo počasi, kolesarji tudi. Z novo ureditvijo bomo morali oblikovati tudi nove oblike komunikacije in sobivanja. To pa je nekaj, kar je pomembna vloga arhitekture in urbanizma: prostori, po katerih se gibljemo, nas oblikujejo in mi jih s svojimi dejanji sooblikujemo. Spreminjamo se kot družba, tudi s tem, ko se v novih prostorih začnemo obnašati drugače.

Omenili ste, da je novi prometni ring prispeval k bolj tekočemu prometu, pa vendar ni zaradi zaprtja Slovenske bolj obremenjena Tivolska? Sem voznik, vendar nisem naklonjen voznikom v mestu, v katerem v 20 minutah peš hoje prideš z enega konca na drugega. V Ljubljani sem predvsem pešec in kolesar. Zato, če nekateri ne znajo spremeniti svojih navad in trmasto vztrajajo v kolonah, to ni problem mestne prometne politike. Zaradi tega še ni treba širiti vozišč. Če se ljudje želijo cijaziti v kolonah, čeprav obstaja javni prevoz, parkirišča na vpadnicah in taksi služba, naj se. Za boljše skupno življenje v mestu bomo morali spremeniti naše navade. Pa ne le prometnih.