Sreda, 31. 7. 2013, 17.49
6 let, 8 mesecev
Ljubljanski botanični vrt: lokalni rastlinski svet v malem
Ljubljanski botanični vrt spada med starejše evropske vrtove, v jugovzhodnem delu Evrope je celo najstarejši. Po njegovem raznovrstnem rastlinskem svetu smo se sprehodili z Blanko Ravnjak.
Sploh poleti ljubljanski botanični vrt obišče marsikateri mimoidoči, veliko je tudi turistov, še posebej Angležev, kjer je razvit odnos do botanike, pravi raziskovalka z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete UL Blanka Ravnjak. Vrt, ki se razteza na dveh hektarih, premore štiri tisoč rastlinskih vrst, kar je za razmeroma majhno površino velika raznolikost. Poudarek je seveda na avtohtonih rastlinah.
Ocenjujejo, da se čez leto v botaničnem vrtu zvrsti do 100 tisoč ljudi, med katerimi je veliko otrok, ki prihajajo s šolami.
Prva posajena lipa stoji še danes
Začetki ljubljanskega botaničnega vrta segajo v leto 1810. Ob njegovem odprtju je guverner Ilirskih provinc maršal Marmont zasadil lipo, ta se imenuje po njem in stoji še danes. Ustanovitelj in prvi vodja vrta je bil France Hladnik, v njegovo čast so poimenovali tudi slovensko endemično rastlino rebrinčevolistna hladnikija, ta v Sloveniji raste samo na območju Trnovskega gozda.
Posebnost vrta je, da na isti lokaciji neprekinjeno deluje od svojega nastanka, torej 203 leta, kar ga uvršča med starejše evropske vrtove, v jugovzhodnem delu Evrope je celo najstarejši. Med več kot 2.300 vrtovi na svetu je bil v knjigi, ki je v Londonu izšla pred petimi leti, uvrščen med 178 izbranih. Letos je podobno pomembno potrditev prejel tudi na Dunaju.
Novost pa je tudi ta, da so v vrtu dobili povabilo k projektu Milenijske semenske banke, katere cilj je do leta 2020 zbrati do 20 odstotkov svetovne flore. S semeni ljubljanski botaniki svetovni nabor bogatijo predvsem s slovensko floro, pojasnjuje Blanka Ravnjak. Na vprašanje, kakšna je kalilna doba semen, odgovarja, da se z vsakim letom ta sicer skrajšuje, pri čemer pa obstajajo razlike. Kot zanimivost navede semena, ki so jih našli v eni izmed faraonskih grobnic in so kljub pretečenim stoletjem vzklila.
Od sistema do arboretuma
"Sistem, tu so vse rastline posajene po gredicah. Takšna ureditev je značilna za stare botanične vrtove, saj so bili, sploh prvi, zasajeni za potrebe študija medicine. Včasih so bili zdravniki tudi zeliščarji, zato je bilo poznavanje rastlin izjemnega pomena," razlaga Ravnjakova. V
botaničnem vrtu s tako ureditvijo, kjer posamezna gredica predstavlja eno rastlinsko družino, je mogoče spremljati podobnosti in razlike med posameznimi rastlinskimi vrstami. Ljubljanski botanični vrt je res sprva deloval v okviru visoke šole in za potrebe medicinskega študija, z nastankom univerze leta 1919 pa je prišel pod njeno okrilje, kjer še danes deluje v okviru Oddelka za biologijo Biotehnološke fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 2008 je postal tudi spomenik državnega pomena.
Sistemski ureditvi sledi arboretum, kar je pravzaprav najstarejši del, tu je tudi Marmontova lipa. Gre za območje s posajenimi drevesi in grmičevjem, bolj parkovni del, le da tam ne boste našli aleje iste drevesne vrste, temveč bo vsako druge vrste. "Razlika med parkom in botaničnim vrtom je, da ima drugi čim več vrst in čim manj sort. Vrsta je osnovna biološka taksonomska enota, v katero spadajo organizmi, ki so si fiziološko, anatomsko in genetsko podobni ter so se razvili sami v procesu evolucije. Medtem ko so sorte tisti organizmi, nastali s človeškim namernim izborom in križanjem zaradi določene lastnosti, ki se je ljudem zdela zanimiva ali koristna," nekaj temeljev iz sveta botanike podčrta raziskovalka.
Še pred prihodom do majhnega ribnika, kjer prikazujejo vodni ekosistem, se znajdemo še ob bazenčkih, kjer so posajene barjanske rastline. Te so na lestvici ogroženih rastlin na vrhu, zato imajo tu nadomestna rastišča. Ta, s katerih je floro po potrebi mogoče vnašati nazaj v naravo, v tem primeru na barje, je zasnoval že Alfonz Paulin, ki je vodenje vrta prevzel leta 1886.
Sklanjak, nekdanja Jugoslavija v malem
Alpske in kraške rastline predstavljajo v skalnjaku. Gre za rastline nizke rasti sivozelene obarvanosti, ki predstavlja prilagoditev na močno sevanje, saj ti pigmenti moč sončne svetlobe odbijajo ali absorbirajo, in mesnate ter odlakane liste, ki omogočajo zadrževanje vode. Ker Slovenija leži na stičišču različnih biogeografskih regij, pri čemer se nekatere križajo prav v alpskem in predalpskem svetu, imamo pri nas kar nekaj endemičnih vrst. Tistih, ki rastejo samo na določenem območju. Rastlinsko pestrost, ki je značilna za področja prekrivanja biogeografskih regij, dosledno prikazujejo v ljubljanskem botaničnem vrtu. Pa ne samo slovensko, temveč širše regije, Ravnjakova pojasni, da je pri njih mogoče videti kar velik del flore nekdanje Jugoslavije.
Rastlinski minimundus
Svojevrstno doživetje po sprehodu po heterogeni in bogati lokalni flori ponuja tudi vstop v tropski rastlinjak, ki so ga zasnovali ob 200-letnici vrta. V vlažni vročini se tam bohotijo rastline drugih celih. Ameriške, azijske, oceanske in avstralske ter afriške rastlinske vrste dramatično segajo v zrak in prostor. Med njimi ananas, vanilja, bananovec, papaja in še. Skoraj ves rastlinski minimundus.
Da rastlinam imitacija njihovega naravnega okolja prija, kaže tudi to, da obrodijo sladke ananase, banane, papaje in druge užitne plodove. Sogovornica doda, da so banane iz njihovega rastlinjaka veliko slajše od tistih s tržnice.
Med rastlinami so tudi tiste iz amazonskega porečja, najbolj popularizirana med njimi je viktorijin lokvanj. Največji lokvanj na svetu, katerega list lahko zraste tudi do dva metra. Botaničarka spomni na fotografijo dojenčka, ki leži na lokvanjevem listu. Pravi, da gre za to rastlino.
Mednarodna izmenjava
Da pa kulturna izmenjava ni samo na ravni flore, temveč tudi na ravni botanični izkušenj in predajanj znanj, priča tudi podatek, da je ljubljanski botanični vrt očitno vse bolj zanimiv za tuje študente. Tisti na izmenjavi Erasmus iz Nemčije, Poljske, Turčije in Španije so se pri njih ustavili za pol leta.