Lillehammer 1994

Foto: Getty Images

Že leta 1986 je krovna olimpijska organizacijo odločila, da bodo 16. ZOI že dve leti po olimpijskem letu, nato pa se bodo vrnile v stare štiriletne tirnice. Na ta način naj bi organizatorji lažje pridobivali sponzorska sredstva, za nameček pa bi bila v določenem letu ključna pozornost namenjena zgolj enim igram.

Ob tekmovanjih v Lillehammerju so prav si hitro pozabili na novost, saj so Norvežani pripravili pravljične igre. Izjemna naravna kulisa, veliko zanimanje gledalcev, obogaten olimpijski program in učinkovito mešanje kulture, športa in tradicije so bile glavne značilnosti iger. Pravi praznik zimskega športa je vseskozi spremljal tudi norveški kralj Harald peti.

Norvežane so kljub hudemu mrazu greli odlični rezultati domačih športnikov, ki so zbrali kar 10 zlatih, 11 srebrnih in 5 bronastih kolajn. Hitrostna drsalca Johann Olay Koss in Kjell Storelid, tekač Björn Daehlie, skakalec Espen Bredesen in smučarska vikinga Lasse Kjus ter Kjetil Andre Aamodt so na krilih navijačev žareli v olimpijskem sijaju. Ekipno so bili vseeno za odtenek močnejši Rusi, tudi po zaslugi Ljubov Jegorove, ki je v svojo bogato zbirko medalj dodala še štiri. Med 22 dobitnicami medalj je bila v prvič v zgodovini tudi Slovenija. Alenka Dovžan, Jure Košir in Katja Koren so namreč poskrbeli za bronasto dobo slovenskega olimpizma.

Kljub izjemnim bojem hokejistov, lepim predstavam alpskih in nordijskih smučarjev pa je na največjo medijsko pozornost naletelo umetnostno drsanje. Razlog se je skrival v predhodnem incidentu v ameriškem taboru. Nancy Kerrigan so namreč po enem izmed treningov napadli in poškodovali, kasneje pa se je izkazalo, da za vsem skupaj stoji tabor njene tekmice Tonyje Harding. Na igrah je prvakinja postala Ukrajinka Oksana Bajulina, Kerriganova je bila druga, Hardingova pa za legendarno Katarino Witt šele osma.