Edina mamica med slovenskimi olimpijkami pred velikim razpotjem

Katja Višnar bo Pjongčang zapustila z mešanimi občutki. Foto: Stanko Gruden, STA

"Čutim grenak priokus. V zadnjih dveh letih sem v svojo kariero veliko vložila, pa pravega rezultatskega zadoščenja ni bilo. Ponosna sem na svojo pot. Sem mama. Zaradi tega je veliko več odrekanja in trdega dela. Vrnila sem se na visoko raven. Manjkala je le tista pika na i," po osmem mestu s štafeta in šestnajstem v posamični šprinterski preizkušnji razmišlja Katja Višnar, ki se še vedno ne more povsem sprijazniti z razpletom tekme med posameznicami.

• ZOI 2018, 10. tekmovalni dan

Kvalifikacije je takrat končala na odličnem petem mestu, nato pa v izločilnih tekih obstala že v četrtfinalni skupini. "Žal mi je, da nisem mogla pokazati, kaj znam," pravi 33-letna blejska tekačica, ki se je po tekmi obregnila ob pripravo smuči, saj na vzponu ni čutila želenega oprijema.

V kvalifikacijah peta, nato le 16. Foto: Stanko Gruden, STA Tretjič in zadnjič

Zanjo so bile to že tretje olimpijske igre, a zanesljivo tudi zadnje. Vsake so bile nekaj posebnega. Leta 2010 v Vancouvru je bila vesela olimpijskega krsta. Štiri leta pozneje se je v Sočiju razveselila zlate olimpijske kolajne, ki jo je za Norveško osvojil njen srčni izbranec Ola Vigen Hattestad. V Pjongčangu pa se je prvič na olimpijskem odru predstavila kot mama, edina v 71-članski slovenski olimpijski odpravi, v kateri je bilo sicer le 18 deklet.

Sin Ludvig, s katerem komunicira tako v slovenščini kot tudi norveščini, je zdaj star dve leti. "Pravijo, da se včasih zbudi sredi noči in po norveško zavpije: 'Heia, mama, heia!' Sicer pa smo stalno v stiku. Večinoma je naš povezovalni kanal Skype. Zanj je najbolj zanimivo to, da je mama odpotovala z letalom, on pa lahko navija. Je pa seveda lažje, saj se Ola zaradi stalnih zdravstvenih težav ni uvrstil v norveško ekipo," pripoveduje ena najboljših slovenskih tekačic vseh časov.

Drugačna mama

"Včasih je težko. Ko, na primer, zamudiš sinov rojstni dan, pa ga nato praznuješ tri dni pozneje. A to je pač moja služba. Je veliko mam, ki iz službe prihajajo ob šestih ali sedmih, tako da lahko otroka nato le pospremijo v posteljo. Jaz pa po drugi strani lahko pogosto z otrokom prebijem več časa. V vrtcu ga lahko poberem ob treh. Ko je bil še dojenček, sem ga imela s seboj na pripravah. Zdaj več časa prebije s starimi starši in varuško. Je srečen in rad sprejema ljudi okoli sebe," o vlogi mame in vrhunske športnice pripoveduje Višnarjeva.

Čeprav je predvsem v zadnjem obdobju veliko časa z družino prebila na Gorenjskem, si je dom ustvarila v Lillehammerju, kraju, ki je leta 1994 gostil nepozabne zimske olimpijske igre, na katerih so kolajne osvojili tudi Katja Koren, Jure Košir in Alenka Dovžan. "Ludvig tam hodi tudi v vrtec. Kako pa bo v prihodnje, bo odvisno od tega, ali bova Ola in jaz še tekača," na to, da prihaja na veliko razpotje, opozarja tekačica, ki je v svoji karieri tudi trikrat stala na stopničkah za zmagovalke svetovnega pokala.

Katjin mož Ola Vigen Hattestad je bil v Sočiju olimpijski prvak, zdaj je zaradi stalnih zdravstvenih težav tudi on pred razpotjem. Foto: Getty Images

Veliko razpotje: slovo ali dodatna sezona?

"Zdaj sem bila osredotočena le na olimpijske igre. Nato pa … Ne vem. Morda bom smuči postavila v kot. Morda se odločim za dodatno sezono. Za kaj več prag gotovo ne," pravi Katja in dodaja: "Trenutno je tek še vedno tisto, v čemer najbolj uživam. Včasih si nalagam previsoke cilje in sem nato razočarana. A težko si je določiti nizke cilje. Jaz tega preprosto ne znam. Če tečem, se želim boriti za stopničke."

"Mogoče si kdo misli: 'Stara je, naj že gre, ta Višnajeva!' Res je, prihajajo mlade. A še vedno sem konkurenčna. Predvsem pa je v Sloveniji tako malo tekačic, da se vsak umik zelo pozna. Tudi moj," je olimpijski pogovor sklenila Višnarjeva, ki se ob spogledovanju s koncem kariere poigrava tudi z mislijo o študiju na Norveškem.