Konkurenci je jasno, da jim bo Jernej mešal štrene

Foto: Peter Giodani

"Verjamem, da je precej lažje spakirati nekomu, ki gre na poletne paralimpijske igre kot pa na zimske. Spomnim se, da sva leta 2018, ko je šel prvič na igre, pakirala do pol treh zjutraj. Prvič se je odpravljal na tako tekmovanje, zato je bilo še toliko težje. Danes je vse skupaj precej lažje, Jernej je precej samostojen, sam ve, kako in kaj kam dati, kdaj bo kaj potreboval. Za svojce in doma za štirimi stenami je tole precej večji projekt, kot pa si ljudje predstavljajo ali pa kot se vidi na prizorišču. Kot mama imam pred takim tekmovanjem vedno dvoje občutkov: po eni strani ponos in podpora otroku, da lahko dela to, kar ga veseli, da mu je to omogočeno. Po drugi strani pa skrb, kot jo ima vsak starš, ko otrok nekam gre, pa naj bo to v šolo ali vrtec ali pa na paralimpijske igre," iskreno nadaljuje mama našega paralimpijca s Hrušice, skorajda soseda našega hokejskega asa Anžeta Kopitarja.

V UKC

Jernej je letos januarja dokazal, da je del svetovne elite. Če so na prejšnjih tekmovanjih nanj gledali kot na mladega in nadobudnega smučarja, ga trepljali po glavi, je danes konkurenci jasno, da Jernej tu je, da tekmuje, jim meša štrene in se prebije čim višje.

To je nakazal januarja letos, ko je na svetovnem prvenstvu osvojil četrto mesto v slalomu in sedmo v veleslalomu. Pot do tega je bila trnova, dolga, konkretna, zagotovo ne solzava, a solz ni manjkalo. Jokala je mama, jokal je Jernej. Od žalosti in sreče.

Jernej Slivnik je paraplegik, pri petih letih je doživel prometno nesrečo. Smučal je že pred nesrečo, smučanje je oboževal. "Tudi sama sem smučala v najstniških letih, potem ne ve več. Ko sem šla s prijateljicami v UKC na identifikacijo Jerneja po prometni nesreči, sem si obljubila, da če Jernej to preživi in bo z njim vse v redu, da bom tudi smučala. Tega še nisem uresničila. Ko je bil Jernej še v komi, se spomnim, da sta se mi javila družinska prijatelja, ki sta veliko smučala tudi z Jernejevim očetom. Precej sta smučala v tujini in rekla sta mi, da je tam ogromno invalidov s prilagojenimi smučmi. To je bil moj prvi stik s parašportom. To sem povedala tudi psihologinji na Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča in dodala, da bi bila to velika motivacija za Jerneja. Pol Slovenije pa zdaj že pozna tudi tisti znameniti stavek Jerneja, ko sem mu v UKC povedala, da ne bo nikoli več hodil. Rekel je takole: Aha, OK, kaj pa smučal, mami?" pripoveduje Jernejeva mama.

"Spominjam se, da ga je potem fizioterapevtka na URI Soča motivirala in mu dala jasno vedeti, da če bo pridno in vestno delal vaje, da bo enkrat tudi smučal. Povedala mu je tudi, da pozna Gala Jakiča," se Jernejeva mama spomni na našega nekdanjega paralimpijca, prav tako parasmučarja.

Naključje je hotelo, da sta se Gal in Jernej srečala v Čateških toplicah, kjer sta bila oba na obnovitveni rehabilitaciji. Vse drugo je skorajda že zgodovina. "Kmalu po tem me je poklical Galov oče Roman Jakič in me povprašal, ali bi dala sina smučat. Priznam, da sem bila zadržana. Priznala sem tudi to, da ne vozim in ne smučam. Takrat je Roman rekel, vi samo recite ja, vse drugo bomo uredili mi. In tako je tudi bilo," dodaja Tanja, ki se rada udeleži sinovih tekem. Če pa ni na tekmi, sta z Jernejem ves čas v stiku. "Zdi se mi, da sva takrat, ko ne moreva biti skupaj, še bolj in več v stiku," pomisli, pove, potem pa nadaljuje: "Bolj je odprt za pogovor. Saj veste, doma je tako: Jernej je otrok, ki ni več otrok. V tujini pa sem mu jaz stik z domom. Tu sem, da iz sebe da svoj strah, bojazni, razočaranja. Da odpre ventile. Praviloma se slišiva zjutraj na dan tekme, pred tekmo, tudi vmes. Po tekmi pa je tako, da se mi on javi, ne smem ga prehiteti," smeje doda mama, ko razkriva protokol komunikacije.

Foto: Peter Giodani

Tudi za očeta

Slivnik se je z monoskijem, tako se imenuje za invalide prilagojena smučarska naprava, prvič srečal pri devetih letih na predstavitvenem taboru za invalide v Kranjski Gori, ki ga je organiziral slovenski paralimpijec Gal Jakič. Jernej Slivnik smuča od leta 2009, torej se s smučanjem ukvarja že 13. leto, na profesionalni ravni pa zadnjih pet let, ko trenira pod okriljem trenerja Romana Podlipnika, sicer gimnazijskega profesorja športne vzgoje.

Za Jernejevo kondicijsko pripravo skrbi dr. Mitja Bračič. Njegov prvi trener je bil Uroš Pogačnik, sodeloval pa je še z Bojanom Kavčičem. Sprva je bil Slivnik desetletje član SK Radovljica, od lani pa je član ASK Kranjska Gora. Uroš Pogačnik je specialni pedagog, ki je že v osnovni šoli bdel nad Jernejem in bil je tisti, ki je predlagal, da bi Jernej dobil nekaj več ur športne vzgoje.

Skupaj sta se udeležila tudi smučarskega kampa, bil pa je tudi njegov prvi trener. Ob selitvi iz osnovne v srednjo šolo je skrb nad Slivnikom na nagovor Bojana Kavčiča prevzel zdajšnji trener Roman Podlipnik. Nalogo je Roman sprejel brez oklevanja. Iz več razlogov: sam je smučarski trener, športni in šolski pedagog, za nameček pa je bil dober prijatelj Jernejevega očeta. Podlipnik je tisti, ki s svojim pristopom in dobrimi povezavami v smučarskem svetu Slivniku odpira marsikatera vrata, ki omogočajo boljši in bolj kakovosten trening, včasih tudi dodatno motivacijo. Ni redko, da Slivnik na Vitrancu trenira z Žanom Kranjcem, srebrnim z zadnjih olimpijskih iger.

Foto: Peter Giodani

Ker šteje rezultat

"Zadnje leto mi je dalo pravo lekcijo, naučil sem se biti bolj potrpežljiv, se znati prepustiti toku in zaupati, da bo vse tako, kot mora biti," zrelo pove Jernej.

O paralimpijski medalji se v naši ekipi ne govori. To je ekipa, ki najprej svoje naredi, potem pa spregovori. Tako je bilo vsa ta leta, tako bo tudi v prihodnje. Roman in Jernej pa vesta, kje je ob taki predanosti, srčnosti in delavnosti njuno mesto.

Svojo domačo nalogo bo še naprej opravljala Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite, da Slivnikovi ekipi zagotovi maksimalno podporo. Da v ekipi znajo in vedo, kaj delajo, pa potrjujejo iz leta v leto. Rezultati so najpomembnejše merilo v športu.