Tina Maze: Znova sem našla ustvarjalno okolje

V začetku leta je minilo natančno 15 let od prvega nastopa Tine Maze v svetovnem pokalu. Ob koncu tedna je slavila že 23. zmago, kar pomeni, da jih je sama zbrala toliko kot vse preostale slovenske smučarke v zgodovini. Zanimivo, tudi slovenski moški smučarji so skupaj zbrali natančno 23 zmag. A bolj kot zgodovinska statistika 30-letno Črnjanko, ki se je izvija iz objema krize, zanima prihodnost. Predvsem Zlata lisica ob koncu tedna in nato olimpijske igre v Sočiju, kjer bo lovila pravzaprav edino manjkajočo smučarsko lovoriko – naslov olimpijske prvakinje.

Prizorišče vaše zadnje zmage je bila Cortina d'Ampezzo, pravi italijanski smučarski biser. Si kot tekmovalka, osredotočena na smučarsko izvedbo, odtrgate tudi kakšen trenutek za uživanje v slikoviti okolici? Doživeti prvi pravi zimski konec tedna v prelepem naravnem okolju je zame nekaj neprecenljivega. Predvsem tista sobota … Sončno vreme, prave zimske temperature in odlična snežna podlaga. To okolje človeka navda s prav posebno energijo. Nastopati ob takšni kulisi je res privilegij.

No, verjetno pa je še lepše, če se dan konča z zmago. Ste ob prvi zmagi v sezoni začutili, kako se vam je, kot pravi znana puhlica, od srca odvalil kamen? S preostalimi člani ekipe sem morala dolgo čakati na to prvo zmago v Cortini d'Ampezzo in tudi na prvo zmago v sezoni. Vse od začetka sezone, torej tudi takrat, ko rezultati niso bili najboljši, sem čutila, da zmaga ne more biti prav daleč. Prav zaradi tega občutka sem se počutila še toliko bolj nelagodno. Težko je sprejemati slabše rezultate, če veš in verjameš, da ti pripadajo višja mesta. Če se ozrem nazaj, moram ugotoviti, da smo pač morali poskrbeti za nekaj sprememb v ekipi. Že v zadnjem obdobju je bilo vzdušje v ekipi boljše. Vedela sem, da se delci združujejo v celoto. Ob zavedanju tega je lažje čakati.

Kje pa ste v prvih tednih sezone, za katere smo novinarji zapisali, da so minili v znamenju rezultatske krize, iskali oporo? V smučanju moraš oporo vedno iskati v bližnji okolici, v mojem primeru to pomeni v spremljevalni ekipi. To so ljudje, ki me razumejo. Tako ali drugače živimo skupaj. Iz dneva v dan. Le če vsak prispeva svoj delež, si lahko obetamo vrhunske rezultate. Težave pridejo. Z njimi se je treba spopasti in jih premagati.

Kako pa so se na nenadejano krizo, h kateri spadajo tudi slaba volja, jeza in jok, odzvale tekmice? So začutile ranljivost? Ne poznam osebe, ki bi z nasmehom in veseljem sprejemala neuspehe. Bilo mi je težko. Tega ne skrivam. A to je šport. Nič tragičnega, torej … Tekmice pa … Moje težave poskušajo obrniti sebi v prid. To je seveda v športu nekaj običajnega.

Sobotna zmaga verjetno simbolizira konec krize. Vseeno pa to še ne pomeni vrnitve na lansko raven, ko ste bili prav v vseh disciplinah v igri za zmago. Mar lahko smukaška zmaga olajša premagovanje ovir tudi v tehničnih disciplinah? Že zavedanje dejstva, da je sistem dela učinkovit, zmanjšuje negotovost tudi pred vnovičnim spopadom s slalomom in veleslalomom. S prihodom trenerja Maura Pinija se je kakovostna raven dela dvignila. Obenem je Mauro razbremenil tudi Andreo Massija. Vsi skupaj lažje ustvarjamo in pogledujemo v prihodnost. To je tisto okolje, ki ga potrebujem. Znova sem torej našla pravo ustvarjalno okolje. Posledično ne čutim negotovosti.

Pred natančno enim mesecem na tekmah v Lienzu niste delovali zgolj tekmovalno razglašeno, temveč tudi motivacijsko povsem na dnu. Brez prave volje, želje in ideje, kako izplavati iz krize. Je zdaj obraz bolj veder tudi na treningih? Vas znova žene tiste želja po približevanju smučarski popolnosti, ki vas je krasila v sezoni 2012/13? Tisti prednovoletni Lienz je bil res nekaj posebnega. Že dejstvo, da sem na tekmo prišla brez pravega treninga, me je povsem iztirilo. Na tekmi sem bil povsem brez pravih občutkov, v cilju pa takšna, kot ste me nato tudi videli. Zdaj je drugače. Če imam čas in teren za trening, na katerem lovim prave občutke, se lažje osredotočam na tekme. Tudi po tekmah v hitrih disciplinah v Cortini smo našli teren za trening slaloma in veleslaloma. Ta bo pred bližajočim se tekmovalnim koncem tedna zelo pomemben. V svoje gibe moram priklicati prave informacije. Ko mi bo to uspelo, bom lahko tudi na tekmi nastopila zelo samozavestno in napadalno.

Napadalnost, o kateri govorite, je večinoma tesno povezana s stopnjo tveganja. Čutite, da zavor, ki preprečujejo tveganje, ni več? Lep dokaz so tekme v Cortini, kjer sem stopnjevala svoje predstave. Občutek za tveganje, o katerem me sprašujete, pride najbolj do izraza v superveleslalomu. Tam moraš biti res natančen. Deloma mi je to uspelo. Povsem v celoti pa zanesljivo še ne. A smučam dobro. Ta misel me žene tudi v veleslalomski trening. Slalom pa … No, tam moram storiti še večji korak naprej. Vse ob svojem času. Dogodkov se preprosto ne da prehitevati.

V slalomu je bržčas največji izziv osvajanje modela smuči, za katerega sta se odločili kmalu po prvih tekmah … Prav gotovo. A tudi prava stopnja tveganja, o kateri sva govorila pri predhodnem vprašanju, bo zelo pomembna. Kot rečeno, potrebujem trening, potrebujem tekme.

Novi tekmovalni priložnosti sta pred vrati. Kaj vas čaka ob koncu tedna – veleslalom in slalom svetovnega pokala ali 50. Zlata lisica? Veleslalom in slalom. Zakaj bi si oteževali življenje?! Res pa je, da domačih tekem nikoli nisem sprejemala kot breme. Doma sem v prednosti. To sem vselej poskušala izkoristiti. Tudi tokrat bom. Veselim se tekem v Kranjski Gori.

Nato pa Soči … Da. Podoben odgovor. Tudi Sočija se veselim.

Če se vrnemo k začetni iztočnici, bi lahko dejali, da je Cortina d'Ampezzo na večini agencijskih posnetkov prikazana v najlepši luči, s prizorišč zimskih olimpijskih iger v Rusiji pa kot po pravilu prihajajo temačni, kar malce turobni posnetki. Gre za medijsko zavajanje? Ste tudi sami ob obisku smučarskega središča Rosa Hutor leta 2012 dobili takšen vtis? Prav gotovo si ne želim temačnih in turobnih tekem. Da, na prizorišču letošnjih iger sem že bila, a vem, da se je v teh dveh letih marsikaj spremenilo. Ob vrnitvi se bom poskušala okleniti pozitivnih stvari. V vsakem kraju se najde kaj lepega. Smučišče je razmeroma blizu morja, kar se pozna tudi v zraku. To mi je všeč. Priznam, rada imam naravo, a po drugi strani ne odhajam na izlet. V Sočiju bom opravila svojo dolžnost.

Pred štirimi leti ste v Vancouvru na slovesnosti ob odprtju nosili slovensko zastavo. Ta čast bo zdaj doletela kapetana hokejske izbrane vrste Tomaža Razingarja. Kakšen nasvet predhodnice? Gre za posebno čast, za poseben dogodek, v katerem se prepletata odgovornost in lepa izkušnja.

Za konec se dotaknimo še vašega novega modnega dodatka. Klobuk v ciljni areni. Se za njim skriva kakšna posebna zgodba? Rada imam klobuke. Že za olimpijske igre v Vancouvru sem si izbrala prav posebnega. Pred Sočijem sem si omislila novega. Je drugačen in predvsem veliko bolj v slogu krajev, kjer se smučarske tekme v Evropi večinoma odvijajo. Je malce bolj v Kekčevem slogu.