SiolNET. Sportal Zimski športi
1,65

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Vesna Fabjan, intervju

Solze, boksanje, brcanje … Kaj se je dogajalo v zakulisju tekme? #video

1,65

termometer

Vesna Fabjan
Foto: Grega Valančič/Sportida

Vesna Fabjan, bronasta tekačica na smučeh iz Sočija, je pred kratkim uradno končala svojo športno pot. Za marsikoga je bila njena poteza pričakovana, malokdo pa ve, zakaj se je odločila za ta korak. Vesna Fabjan se je v Planici poslovila s solzami v očeh in cmokom v grlu. V intervjuju nam je med drugim zaupala, kaj se je na OI pripetilo v zakulisju, kjer so se zgodili tudi povišani toni, boksanje in brcanje v zabojnik …

Vesna Fabjan je po upokojitvi Petre Majdič veljala za eno od glavnih orožij slovenske reprezentance. To je dokazovala s svojimi rezultati. Svoj vrhunec kariere je dosegla leta 2014 na olimpijskih igrah v Sočiju, ko je v prostem šprintu dosegla bron. V zakulisju tiste tekme se je dogajalo marsikaj. Že kot majhna deklica je bila zelo pridna učenka, dobila je tudi nagrado sklada Roka Petrovića, veliko literature pa je prebrala tudi med športno kariero. Od olimpijskih iger v Sočiju je šla njena rezultatska krivulja nekako navzdol. Imela je veliko težav s poškodbami. Kot sama pravi, so na njene rezultate zelo vplivale stvari, ki so se dogajale zunaj tekaških prog. Besničanka in Smučarska zveza Slovenije namreč v zadnjih letih nista našli skupnega jezika, zato se je določila, da bo trenirala ločeno. Fabjanova ni pričakovala, da bo naletela na toliko težav. Če bi to vedela, bi svojo športno kariero verjetno končala že veliko prej.

Vesna Fabjan Sportal Poslavlja se slovenska junakinja iz Sočija

Vesna, kako se danes počutite v športnem pokoju?
Prav fino. Nič mi ne manjka. Konec koncev še vedno pomagam mladinski ekipi, s katero sem zadnja leta tudi trenirala. Ni se kaj veliko spremenilo. Veliko več je sproščenosti, če grem "migat". Zdaj res delam za svoje veselje. Zdaj ko pomagam mladim, še več berem, še več raziskujem in iščem morda tisto, kar se sama pogrešala. Že kot tekmovalka sem se veliko izobraževala na vseh mogočih področjih. To delam naprej, samo v nekoliko drugačni vlogi. Zdaj se še nekoliko uvajam, hkrati pa veliko analiziram, saj imam veliko več časa.

Vesna Fabjan je bila odlična učenka in je zato dobila tudi nagrado. Vesna Fabjan je bila odlična učenka in je zato dobila tudi nagrado. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ali je res, da ste bili tudi zelo pridna učenka?
(smeh, op. p.) Da, tako je. Že pred leti, ko sem bila v srednji šoli, sem dobila nagrado sklada Roka Petroviča. Sicer sem v prvih letih študija ugotovila, da se moram, če želim biti uspešna športnica, temu posvetiti 100-odstotno. V zadnjih letih sem se spet nekoliko bolj posvetila študiju, pred kratkim sem se izobraževala tudi za prehranskega svetovalca, tako da imam tudi to licenco. Zdi se mi, da ko enkrat dosežeš vrhunec v karieri, moraš razmišljati, kaj boš delal v prihodnosti. Bolj ko se kariera izteka, bolj se tega zavedaš. Želela sem se dodatno izobraziti, to me je vedno veselilo.

Kako je padla ta odločitev? Ko smo se januarja letos pogovarjali, ste verjeli vase, imeli motiv in bili videti zelo odločeni. Kaj je na koncu pretehtalo?
Ni pretehtalo to, da si nisem več želela. Na koncu moraš dati vse skupaj na tehtnico. V smučarskem teku je ogromno dejavnikov, ki vplivajo na rezultat. Na koncu nekatere zadeve, na katere nimaš vpliva, toliko vplivajo, da ugotoviš, da nima več smisla. Lahko bi rekla, da je bil Pjongčang bolj kot ne odločilen, ko so se zadeve začele lomiti. Prejšnjo sezono, ne to zadnjo, sem imela ogromno težav z mišicami, na koncu pa se je izkazalo, da niso krive mišice, ampak živčni sistem. Mišice niso več delale tako, kot bi morale. Na to so vplivali vsi dogodki, ki so se dogajali zunaj prog. Vemo, kaj vse je bilo … To je pustilo takšne posledice, da si nisem mislila, da jih lahko. Ostane v podzavesti. Težave so se začele pojavljati na tekmah, ker noge niso bile več takšne, kot bi morale biti. Tekma je stres, želja po rezultatu je bila velika … Pojavljale so se takšne stvari, da vse skupaj ni imelo več smisla.

"Vsi so poudarili, da naj ostanem takšna, kot sem." "Vsi so poudarili, da naj ostanem takšna, kot sem." Foto: Grega Valančič/Sportida Ob vašem slovesu, ki ste ga imeli pred kratkim v Planici, je bilo kar čustveno. Sploh takrat, ko ste s cmokom v grlu na oder povabili svojo ekipo. Jo boste pogrešali?
Po svoje z vsemi člani še vedno sodelujemo, tako da ne morem reči, da jih pogrešam. To niso bili ljudje, ki bi bili tam samo zato, ker so plačani. Vsak izmed njih je človek v pravem pomenu besede. Sploh v težkih trenutkih, ko vidiš, kdo je tisti, ki ti želi iskreno pomagati in je res človek na mestu. To mi je bilo pri njih najbolj všeč. Veliko mi je pomenil tudi odziv preostalih ljudi. Vsi so poudarili, da naj ostanem takšna, kot sem. Včasih sem prebrala ali slišala, da sem bila preveč svojeglava, ko sem vztrajala pri svojem in želela delati v smeri, ki se je meni zdela pravilna. Meni se to ni zdelo tako. Če želiš delati v smeri, za katero meniš, da je zate dobra, za tem stojiš. Ne spreminjaš se, ker drugi tako želijo. To se mi je zdelo najbolj pomembno.

Zahvalili ste se jim tudi za dneve, ko niste bili najbolj pri volji. Težko je soditi o sebi, a vendarle, mislite, da ste bili zahtevni do članov svoje ekipe?
To bi najlažje povedali oni. Od njih nisem nikoli ničesar naravnost zahtevala. Najbolj me cenijo tudi zato, ker nikoli nisem ničesar pogojevala. Stvari sem želela izboljšati v dobri veri. V tem kontekstu sem pravzaprav takrat mislila. Tekmovalci so različni in vsi zahtevajo svoje … Jaz sem pri vseh svojih odločitvah izhajala iz tega, da ne želim nečesa pogojevati, ampak sem imela željo po napredku. Vedno pa je bil zelo pomemben človeški odnos.

Verjetno se je še pred kratkim vaš dan začel z mislijo na trening in na smučarski tek. Kako je danes, katera je vaša prva jutranja misel?
Še vedno si prizadevam, da v dnevu nekaj naredim za sebe. Danes ne rečem več, da grem na trening, ampak da naredim nekaj zase. Vsak večer načrtujem, kdaj bom imela tisti čas. Zdaj trening ni prioriteta, ampak kdaj bom imela čas, da bom lahko šla. Danes imam tudi druge obveznosti. Ni nekaj, kar moram narediti. Drugače je.

Že kot majhna deklica je gledala proti zvezdam. Že kot majhna deklica je gledala proti zvezdam. Foto: Grega Valančič/Sportida Na poslovilnem srečanju ste dejali, da ste gledali proti zvezdam in ostajali na trdnih tleh. Ste že kot majhna deklica pogledovali proti zvezdam in sanjali, da vam bo uspelo?
Da, sem. Doma je bila vsak konec tedna prižgana televizija in smo gledali tekme. Opazuješ tiste, ki zmagujejo, opazuješ tiste, ki jim ne gre. Mene je vse to zanimalo in vse to sem želela tudi sama izkusiti. Skozi kariero je bila ta misel moje vodilo, druga misel, ki me je vodila, je bila, da imajo kamniti zidovi, ki jih imaš pred seboj, svoj namen in ti pokažejo, kako močno si nekaj želiš. Zares velja, da če si nekaj res močno želiš, ni nobena ovira previsoka, da tega ne bi dosegel. Seveda moraš v to verjeti in imeti pogoje, da je to mogoče narediti.

Vaš slog teka je bil tako imenovan "ful gas". Ste bili vedno tako brezkompromisni?
Na treningu smo se večkrat šalili, da začneš na "ful", nato stopnjuješ do cilja (smeh, op. p.). Moja taktika je bila, da nadzoruješ tistega, ki je za tabo oziroma poleg tebe. Torej, da imaš ves potek tekme pod nadzorom. Obzorje moraš imeti tako široko, da moraš videti, kaj delajo preostale tekmovalke. Seveda se zgodi, da ti nekatere proge ne omogočajo, da si ves čas v ospredju.

Vsakega vašega rezultata ne bomo naštevali posebej. Šestkrat ste stali na stopničkah svetovnega pokala, tam dvakrat Štirikrat je nastopila na olimpijskih igrah, najbolj ji bodo v spominu ostale OI v Sočiju, ko je bila bronasta. Štirikrat je nastopila na olimpijskih igrah, najbolj ji bodo v spominu ostale OI v Sočiju, ko je bila bronasta. Foto: Grega Valančič/Sportida zmagali in seveda ne moremo spregledati bronaste olimpijske medalje. Če se danes ozrete na športno kariero, je olimpijska medalja prvo, na kar pomislite?
V vsakem primeru je to Soči. Vse skupaj je bilo tako doživeto, da se nobena druga tekma ne more primerjati s tem. Sicer ti vsaka tekma po svoje ostane v spominu. Sploh prve stopničke. To je bila posebna tekma, tudi prva zmaga in prve olimpijske igre. Pred časom sem dobila zanimivo vprašanje, katera je bila zadnja tekma, ki se mi je vtisnila v spomin. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prišla do tega odgovora. To je bila tekma v Canmoreu leta 2016, ko sem bila na 15-kilometrski razdalji v duatlonu v točkah. Se pravi, da sem na distanci prišla do točk, in to je bila zadnja sezona, ko sem imela fluorescentne drese. Očitno mi je bila ta barva res namenjena (smeh, op. p.).

Marsikdo ob svojih največjih uspehih pravi, da že zjutraj začuti, da se bo nekaj zgodilo. Je bilo tudi pri vas tako?
Ne, tega nisem vedela. Vedela sem, da je to moja edina priložnost za dober rezultat na olimpijskih igrah v individualni tehniki. Medalja je bila moj cilj. To sem si želela že od mladih nog in ta želja raste v tebi. Vedela sem, kako je na velikih tekmah. Torej, da ne odloča samo fizična priprava, ampak kako si psihološko pripravljen na tekmo.

Ne bom pozabila sezone 2013/2014, ko smo šli septembra prvič na sneg na ledenik Dachstein. Zadnjo noč, preden smo šli na priprave, sem si rekla: zdaj pa je to ta sezona. In ko zvečer ležiš v postelji, razmišljaš o olimpijskih igrah, ti naraste pulz in čutiš napetost … Takrat sem si rekla: "Tega ne sme biti." Torej, da se mi to ne bo zgodilo noč pred olimpijsko tekmo. Že pred tem sem se veliko psihološko pripravljala. To je proces, ki ne gre čez noč, ampak je proces, za katerega si moraš vzeti kar nekaj časa. Za vsak hiter trening, ki sem ga imela, sem se pripravljala, kot je dan D. Sodelovala sem z Matejem Tuškom, sem pa tudi sama veliko študirala in iskala literaturo na to temo. Pripravljala sem, kako bom tisti dan mirna in ne bom izgubljala energije z živčnostjo. "Bila sem v svojem svetu in vedela sem, kaj moram narediti." "Bila sem v svojem svetu in vedela sem, kaj moram narediti." Foto: Reuters

Še danes ne vem … Dan pred tekmo in na dan tekme sem bila tako mirna, da sploh nisem pomislila, da so to olimpijske igre in da je to tekma moje kariere. Bila sem v svojem svetu in vedela sem, kaj moram narediti. Razmišljaš korak za korakom. Priprava je bila pri meni ključnega pomena.

Omenili ste, da ste bili mirni, ampak tisti dan se je marsikaj dogajalo v zakulisju.
To pa je druga plat. Tudi ta priprava mi je omogočila, da sem tiste razmere obrnila sebi v prid. Mene je zelo težko razjeziti. Na kakšni drugi tekmi, ko ne bi bila tako prepričana sama o sebi, bi se odzvala ravno obratno. Bila bi brez volje. Tudi dogodek, ko sem pred finalom dobila nov par smuči, s katerim prej nikoli nisem tekmovala … Na kakšni drugi tekmi bi se čudila, zakaj so mi dali te smuči. Tisti trenutek nisem niti malo razmišljala, ampak sem vzela smuči in šla na štart. Imela sem zaupanje v ekipo in vedela sem, da so pripravljeni narediti vse za dober rezultat, o tem nisem niti malo podvomila. Medalja je sicer moja, ampak je delo vse ekipe. Velikokrat se pozablja na trenerje, serviserja, ki se je na štartu OI odzval vrhunsko, ko je ugasnil zvezo, da nisem slišala, kaj so se pogovarjali. To je bil splet teh okoliščin, ko je vsak odigral svojo vlogo.

Vesna Fabjan Foto: Grega Valančič/Sportida

Vaš trener Marko Gracer je takrat po radijski zvezi dejal, da vam je uničil tekmo. Vas je narobe ocenil ali premalo poznal?
Solze, solze so bile tiste, ki so … Trener mora biti tista avtoriteta in kdaj udariti po mizi. Sploh pri dekletih, ko gre za solze, je po navadi konec. On je zelo dobro vedel, da najbolje tečem, ko se razjezim, ampak me je bilo težko tako razjeziti. Vse solze in vso jezo sem obrnila sebi v prid. Nekajkrat sem pestjo udarila v kabino in brcnila. Na koncu se je vse dobro izšlo. Naslednji dan mi ni bilo jasno, zakaj imam modrico na roki in zakaj me boli. Šele pozneje sem ugotovila, zakaj (smeh, op. p.).

Številnim se življenje po olimpijskem uspehu spremeni. Se je tudi vam?
Bilo je veliko obveznosti. Razumem, da te marsikdo želi videti, se pogovarjati, fotografirati … Vem, koliko to pomeni najmlajšim. Imela sem veliko obveznosti, kar je bila logična posledica. Velikokrat se je dogajalo, da bi morala počivati, jaz pa sem imela obveznosti. Izgubljala sem dneve za počitek in tudi zato so se začele pojavljati težave.

Leta 2015 ste imeli dvojno operacijo srca, za tem je sledila cela vrsta poškodb. Spominjam se, da ste tekli s posebno masko, ker ste imeli težave z bronhitisi … Koliko so te poškodbe vplivale na vašo športno kariero?
Operacija niti ne. Anamarija (Lampič, op. p.) se mi zdi, da je imela celo tri in je imela še večje težave. Skoraj mesec dni je bila v bolnišnici. Pri meni je bila smola, da se mi je to zgodilo sredi sezone in da sem morala dvakrat iti na operacijo. Tista sezona je bila izgubljena. Ko so mi zdravniki povedali, kakšna je diagnoza, sem jih vprašala, ali lahko to naredimo po sezoni. Doktor Janez Pokljukar mi je takrat dejal, da ne smem iti več na nobeno tekmo. Ko to slišiš, potem vidiš, da ni več šale. S tem sem se hitro sprijaznila. Da sem izpustila tisto sezono, se mi je poznalo pozneje, v naslednji sezoni.

Ampak nositi slovensko zastavo na olimpijskih igrah … Malo je takšnih, ki doživijo to čast.

Vaša generacija je bila močna. Večkrat smo lahko videli, da sta bili dve Slovenki v finalu. Dejali ste, da ste si včasih med seboj Slovenke premalokrat pomagale. Ste bile preveč tekmovalne, premalo izkušene ali je bila to posledica slabših odnosov v ekipi?
Tudi na olimpijskih igrah se je zgodilo, da smo bile tri Slovenke v četrtfinalu. Saj smo poskušali, a se ni izšlo, kakor smo si želeli. Če sta bili dve Slovenki v finalu, potem se je težko karkoli dogovarjati. V četrtfinalu in polfinalu je to nekako še mogoče … Bilo je rečeno v smislu, da smo si premalo pomagale, da bi nas bilo več višje uvrščenih. Če se zgodijo kontakti, bolj gledaš na kolegico iz reprezentance. Prej boš zaprl drugo tekmovalko kot kolegico iz reprezentance. Se mi je pa dogajalo, da smo si bile Slovenke v napoto. Kakšna tekmovalka, ki se ne znajde v skupini, ti vozi po smučeh. To ti gre na koncu že res na živce. Nekatere tekmovalke imajo malo več tega občutka, druge pa občutka v skupini enostavno nimajo. Včasih se to zgodi tudi nehote.

"To, da so bili rezultati slabši, ni posledica tega, da ne bi bila dobro pripravljena ali da je bila izbira ekipe za trening slaba." "To, da so bili rezultati slabši, ni posledica tega, da ne bi bila dobro pripravljena ali da je bila izbira ekipe za trening slaba." Foto: Grega Valančič/Sportida V zadnjih letih ste trenirali ločeno od prve ekipe. S smučarsko zvezo Slovenije v nekem obdobju niste našli skupnega jezika. Še danes menite, da je bila pravilna odločitev, da ste ločili od prve ekipe?
Moram povedati, da smo imeli kakšne skupne treninge. Če pogledam nazaj … Kljub vsemu, kaj vse se je dogajalo, bi se odločila enako. Ne bom se spreminjala in ne bom dopustila, da kdo s svojim mnenjem vpliva name. Da nekdo drug ve, kaj je dobro zame. Mislim na ljudi, ki niso toliko v tem športu in niso bili toliko zraven. Meni se je zdelo prav, da naredim tako, kot se zdi meni prav. Dejstvo je, da sem imela rezultate. Če ne bi imela rezultatov, bi morda prej nekoga poslušala, sprejela nasvet. Ker sem do takrat imela uspešno pot in verjela v ta način dela, se mi je zdelo smiselno, da nadaljujem. Ko se jaz za nekaj odločim, za tem stojim. Če bi vedela, kaj vse me čaka in kaj vse se bo dogajalo, bi bilo morda bolje, da bi že takrat sklenila kariero. To, da so bili rezultati slabši, ni posledica tega, da jaz ne bi bila dobro pripravljena ali da je bila izbira ekipe za trening slaba. Bilo je toliko drugih stvari, ki so vplivale na to, da se je na koncu zgodilo, da sem imela težave z mišicami in živčnim sistemom. Ves ta stres to povzroči in to ostane v podzavesti.

Če bi danes Vesna Fabjan imela pravo podporo in ne bi imeli vseh teh težav, ki ste jih omenili, bi morda lahko nastopili na svetovnem prvenstvu v Planici leta 2023?
Ne, zagotovo ne (smeh, op. p.). Če bi Planica prej dobila kandidaturo, torej da bi bilo svetovno prvenstvo leta 2021, in če bi bilo vse v redu, bi bil to velik izziv. A težava je, ker nikoli ne veš, kaj te čaka. Pri meni motiv nikoli ni bil težava.

Vesna Fabjan Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste kdaj dobili občutek, da se uspehi športnikov prehitro pozabijo in jih po svoje odpišejo?
V Sloveniji smo uspešni v veliko športih. Ne, da se jih pozabi … Medalja na olimpijskih igrah je vseeno stvar, ki se je ne pozabi. Sicer gledajo, da si toliko uspešen, kolikor je dober tvoj rezultat. V večini športov je tako. A pride naslednji konec tedna, naslednja tekma. Rezultati ves čas nihajo. Če nisi na večini tekem v vrhu, potem nekdo meni, da nisi uspešen. Vsakdo ne more biti vso sezono v vrhu. Ni vsak Tina Maze, ni vsak Peter Prevc. Tudi takšni športniki imajo sezono, ko jim ne gre. In takrat se mi zdi krivično, da se jih hitro začne kritizirati. Priti do tako visoke ravni, ko ti uspe zares odmeven rezultat, je spoštovanja vredno. Četudi je to četrto mesto, ne govorim samo o medaljah. Če si enkrat med desetimi najboljšimi na svetu, je to res velik rezultat.

Vesna Fabjan Foto: Grega Valančič/Sportida

Dobili ste veliko priznanje, ko ste postali ambasadorka Nordijskega centra Planica. To vas je kar ganilo, kajne?
Bila sem presenečena in ganjena, da sem postala ambasadorka Planice. Kariero sem si začela končati v Planici glede na to, da je bil to zadnja leta moj drugi dom. Tam sem bila skoraj več kot doma. Že okolica je lepa. Za trening so dobri pogoji. Po drugi strani pa so me tamkajšnji zaposleni vzeli za svojo in to mi je bilo res v veliko čast.

Videti je, da nimate nobenega predaha. Že takoj po končani karieri ste se vključili v program razvoja kadra v športu in pomagate mlajšim tekmovalcem v smučarskih tekih.
Povsem po naključju se je ponudila ta priložnost. Videla sem nov izziv. Vseeno je to drugače. Biti vrhunski v svetovnem pokalu … Če bi mi kdo danes rekel, da bom delala v A-reprezentanci ali kot trener v svetovnem pokalu, tega ne bi zmogla. Bilo bi preveč, rekla bi, da potrebujem počitek. V tem primeru, ko gre za mladinsko ekipo, je tega manj. Pri mladincih je drugače, ker so njihove tekme omejene na srednjo Evropo. Ne nazadnje ne delujem kot trener, ampak kot pomočnik. Ne delujem samostojno, ampak bolj pomagam in svetujem. Ni takšne odgovornosti, kot jo ima glavni trener. To vidim kot mehki prehod od vrhunskega tekmovalca v drugo fazo življenja. Torej, da se mi ni zgodilo, da bi se po koncu kariere vprašala: kaj pa zdaj? To je nekakšno prehodno obdobje. Zdaj si lahko privoščim dopust, ki si ga pred tem nisem mogla.

Vasilij Žbogar Sportal Vasilij Žbogar: Če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi se odločil drugače #video Vesna Fabjan Sportal Poslovila se je v najljubšem dresu in napovedala, kaj bo počela Dino Skender Sportal Hrvat, ki se je v Olimpijo zaljubil že kot otrok #intervju

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 8
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin