Smučarka iz zlate dobe, ki je danes pravna profesorica

Foto: Bojan Puhek

Po Mateji Svet je bila šele druga slovenska alpska smučarka, ki se je zavihtela na stopničke svetovnega pokala. Leta 1986 je bila  tretja na veleslalomu v kanadskem smučarskem središču Sunshine. To je bil tudi največji uspeh v karieri Katre oziroma Katarine Zajc, članice zlatega rodu slovenskega in tedaj jugoslovanskega smučanja. Od "junakov planinskega čaja" se je poslovila leta 1989 ter se zakopala v študijske knjige. Po diplomi na pravni fakulteti je svojo izobrazbo v ZDA nadgradila z magisterijem na univerzi Yale in doktoratom iz ekonomije na univerzi George Mason. Danes je prof. dr. Katarina Zajc predstojnica Katedre za pravnoekonomske znanosti na Pravni fakulteti v Ljubljani.

Na vrata trkajo zimske olimpijske igre v Pjongčangu, ob tem pa od vašega olimpijskega nastopa v Calgaryju mineva 30 let. So spomini že dodobra zbledeli?
Kdor je nastopil na olimpijskih igrah, se tega rad spominja. Ne gre za vsakodnevno premlevanje dogodkov, vsake toliko časa pa se v misli prikrade kakšen utrinek. Tega je malce več zaradi sinovih vprašanj.

Kakšno pa je bilo vaše ravnovesje med napadom na rezultat in golim navdušenjem nad olimpijskimi igrami?
Uspeh na olimpijskih igrah so sanje vsakega športnika, zato skušaš biti osredotočen na nastop. Je pa dejstvo, da te olimpijski vrvež prevzame. Osebno se najbolj spominjam slovesnosti ob odprtju, na kateri se zaveš odmevnosti dogodka. Tudi sprehod po olimpijski vasi je nekaj posebnega. Spominjam se, da sem se sprehajala in v živo videla nemško umetnostno drsalko Katarino Witt, kar me je tedaj zelo navdušilo. Ker smo prihajali iz Jugoslavije, smo bili navdušeni tudi nad jedilnico, v kateri so bili raznoliki obroki na voljo 24 ur na dan. Recimo jagode februarja so bile za nas tedaj nekaj nepredstavljivega.

Spomin na zlate čase: Katarina Zajc in Mateja Svet v oglasu za Fructal. Foto: Osebni arhiv

V reprezentanci ste bili v prvem zlatem obdobju in verjetno v letih največje evforije. Se vas je to dotaknilo? Je bil to privilegij?
Vsekakor! Morda sem se tega sicer zavedala šele po koncu kariere, toda vsekakor smo bili privilegirani. Veliko smo potovali in videli veliko sveta. Navsezadnje sem bila že kot zelo mlada v ZDA, na Japonskem in v Argentini. Poleg tega so bili to še časi, ko si z vstopom v reprezentanco svoje stroške preložil na ramena smučarske zveze. Tudi status med vrstniki ni bil zanemarljiv. Vsi so pripovedovali o tem, kako so pred malimi ekrani stiskali pesti ali kako so se prekinjale šolske ure.

A bili ste v senci največjih zvezd, predvsem Bojana Križaja, Mateje Svet in Roka Petroviča …
Jasno mi je bilo, da so bili boljši od mene in posledično bolj medijsko izpostavljeni. Tudi trenerji so jim namenjali več pozornosti. A nikoli nisem čutila zapostavljenosti. Bila sem del ekipe. Tam večjih razlik med nami večinoma ni bilo.

Večina sogovornikov iz te zlate dobe na vprašanje, ali ohranjate medsebojne stike, priznava, da so srečanja zelo redka. Je tako tudi v vašem primeru?
Občasno sem v stiku z Veroniko Šarec, z drugimi pravzaprav ne. A to je razumljivo. Za smučanje se človek ne odloči zaradi prijateljev in druženja z njimi, temveč zaradi ljubezni do tega športa. V ekipi se tako znajdejo zelo različne osebe. Skupni imenovalec je pogosto predvsem šport. Nato pa si dneve in dneve znotraj tega kroga ljudi. Predvsem ob koncu sezone je bil včasih že pogled dovolj velik povod za velik spor. No, po drugi strani pa se mi je dogajalo, da sem po enem tednu počitka želela v kino. Ob razmišljanju, koga poklicati za družbo, so mi na misel prišli zgolj  člani ekipe. Danes pa … Interesi so različni, vsak je odšel svojo pot in ima svoje življenje.

30 let po olimpijskih igrah v Calgaryju ... Foto: Bojan Puhek Verjetno vam je bilo že v času kariere jasno, da si s smučanjem življenjske eksistence ne boste mogli zagotoviti …
Seveda. Verjamem, da so res najboljši zaslužili nekaj za novo življenje, preostali zanesljivo ne. Priznam pa, da me ni nikoli vleklo, da bi tudi po koncu kariere ostala v športu. Jasno mi je bilo, da bom, ko bom smuči postavila v kot, delovala na povsem drugem področju. Vedela sem tudi, da me čaka dolgoletni študij. V tem pogledu je bila zame prelomna huda poškodba kolena leta 1988. Takrat sem imela več časa, zato sem se odločneje posvetila študiju prava. No, po letu in pol sem se sicer skušala vrniti, a me je koleno še vedno zelo bolelo. "Ima vse skupaj smisel?" sem se spraševala in kmalu našla odgovor. Tudi zaradi tega je bil moj prehod iz smučanja v novo življenje bolj mehak. Poslušam zgodbe številnih športnikov, za katere je konec kariere velikanski šok. Seveda sem imela tudi jaz težave. Konkretno, nisem znala pisati dopisov ali izpolnjevati položnic. Toda na novo življenje sem se privajala že v letu in pol rehabilitacije. Nisem se spopadala s krizo, v kateri športnik ne ve, kaj bi v življenju sploh počel.

Študij prava … Vpliv očeta Janeza Zajca, nekdanjega sodnika in odvetnika?
Deloma prav gotovo. Predvsem pa me je pravo pritegnilo. Zanimivo pa je, da sem že v zadnjem delu študija čutila, da mi samo pravo ne zadostuje, zato sem se nato odločila še za doktorat iz ekonomije. Na ta način sem marsikaj lažje razumela, obenem pa sem prepričana, da ekonomija lahko marsikaj doprinese k pravu.

Študirali ste tudi v ZDA …
Odlična izkušnja. Tamkajšnje delo mi je bilo zelo všeč. Tudi njihove vrednote so se pokrile z mojimi.

Kako pa so vas po opravljenem doktoratu nato sprejeli v Sloveniji?
To je bila zame žal zelo negativna izkušnja. Ob iskanju nove službe sem naletela tudi na sogovornike, ki so bili navdušeni nad nekom, ki ima znanje iz tujine, večinoma pa so bili odzivi zelo slabi. Vsi so bili zelo zadržani in polni predsodkov. Ko sem le omenila ameriški študij, sem bila v očeh marsikaterega sogovornika arogantna. Toda to je bilo pred 20 leti. Danes smo Slovenci vendarle nekoliko bolj odprti.

Delovali ste v NLB, a stalno vas je vleko v akademske vode?
Res je. Prepričana pa sem o tem, da so mi leta v realnem gospodarstvu dala tudi širino pri mojem delu na fakulteti. Zato sem tudi dolgo sodelovala z očetovo odvetniško pisarno. Menim namreč, da predavatelj ne sme biti zgolj predavatelj, temveč mora biti v stiku s področjem. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da govori o določenih problemih, ki so v praksi brezpredmetni.

Pred 30 leti: Katjuša (levo) v družbi Veronike Šarec, Katje Lesjak, Katre Zajc in Mateje Svet. Foto: Osebni arhiv

Kako blizu pa vam je danes alpsko smučanje?
Kakšnih pet let po koncu kariere res nisem želela stopiti na smuči. Danes na snegu neizmerno uživam. Moje pravilo je le, da smučam zgolj v lepem vremenu. Pred kratkim sem smučala na progi, ki jo je pred tem prevozil teptalni stroj. Najraje bi vriskala, tako lepo je bilo. Ob tem pa je zanimivo tudi to, da skorajda vsak dan, ko stopim iz hiše in povoham ozračje, pomislim na to, kakšen bi bil v tem vremenu sneg. To je ostalo v meni.

Bi se torej strinjali, da je smučanje v vaše življenje prineslo veliko lepega?
Vsekakor. Prav nič ne obžalujem. Jasno je, da sem se morala kot smučarka marsičemu odreči, a mi je pod drugi strani ukvarjanje s športom tudi ogromno dalo. Ko me je tako pred leti sin vprašal, ali bi mu dovolila, da bi se podal po moji poti, sem mu seveda odgovorila pritrdilno. Vseeno pa je on bolj poletni tip. Pritegnil ga je tenis in ne smučanje.