Prednost domačega "igrišča"? V biatlonu je ni

Po prvih tekmah sezone v Östersundu na Švedskem, ko je le Teja Gregorin zabeležila nekaj spodobnih izidov, je marsikaterega poznavalca biatlona zaskrbelo, da so bila pričakovanja ambicioznih slovenskih reprezentantk in reprezentantov, predvsem seveda prvega aduta Jakova Faka, nekoliko preveč optimistična. A že na drugi postaji svetovnega pokala v avstrijskem Hochfilznu so dvomljivci dobili odločen odgovor. Jakov Fak je dosegel svojo prvo zmago v svetovnem pokalu, Teja Gregorin pa je zasledovalno tekmo končala tik pod stopničkami.

Slab začetek, dober konec?

"Na prvo prizorišče smo se odpravili z zavedanjem, da v pripravljalnem obdobju nismo imeli tudi pravih pripravljalnih tekem. Vseeno smo upali, da smo dobro pripravljeni in bomo to pokazali na kasnejših dirkah. Tako se je tudi zgodilo in dobili smo dokaz, da je bilo načrtovanje pravilno. Forma se lahko na domačem prizorišču še dvigne, saj je bilo načrtovano, da bo prvi vrhunec sezone tukaj na Pokljuki," je o slabem östersundskem štartu povedal reprezentančni trener Tomaš Kos, njegov gostobesedni kolega Uroš Velepec pa ga je dopolnil: "Eno leto smo naredili veliko napako. To je bilo leto po olimpijadi, ko smo tempirali formo in si želeli dobre rezultate že takoj na začetku sezone. Pripravljali smo se za tisti Östersund, tam zablesteli, potem pa od sezone ni bilo nič. Sicer smo imeli nekaj solidnih uvrstitev na svetovnem prvenstvu, drugače pa smo povsem pogoreli. Tako mislim, da je treba včasih kakšno stvar tudi žrtvovati, da na je koncu izplen večji. Pri ogromno ekipah se že zdaj vidi, da padajo iz tekme v tekmo, celotne ekipe tečejo vse slabše in slabše, mi pa se dvigamo. Ne gre niti za to, da bi bili slabi v Östersundu, s takšnim streljanjem smo bili povprečni, tek je bil soliden, a v svetovnem pokalu v biatlonu z dvema napakama, ki jih narediš, nisi slabši za dve mesti ampak za 40 mest. Glede na to, da je 90 tekmovalcev sposobnih priti v točke, 30 na stopničke, se pozna prav vsaka napaka. In tam smo delali napake na več nivojih, zato je normalno, da so bili rezultati slabi."

Hochfilzen poskrbel za boljše razpoloženje

Hochfilzen pa je bil povsem druga zgodba. So bili slabi izidi iz Östersunda morda tudi dodatna spodbuda in motiv za reprezentanco? "Ne, mislim, da sploh ne," odgovarja Velepec: "Ekipa je ostala mirna, mislim, da je to zaupanje po vseh teh medaljah vame in v Tomaša, da veva, kaj delava. Hochfilzen je pač postregel s snegom, ki ga obvladamo. Malo počasnejši sneg, na kakršnem smo tudi trenirali, obenem pa težke razmere. Pokazalo se je, da so nekateri že zraven, nekateri še vedno ne. Rezerve vlečemo še iz ostalih tekmovalcev, za katere upam, da se bodo zbudili prav tu na Pokljuki." Eden od dolžnikov tudi po tekmah na Tirolskem ostaja Klemen Bauer, ki se je po tekmovalnih razočaranjih že spraševal, če je biatlon sploh primeren šport zanj, a se dvomov v bolj optimističnem pričakovanju domačih tekem tudi hitro otresel. "Lahko rečem, da je na treningih naredil velik korak naprej, narediti mora le še ta zadnji korak in to znanje prenesti tudi na tekme. Če mu bo to uspelo, ne vidim nobenega razloga, da ne bi zadeval vseh tarč," ocenjuje Kos, ki zaupanja u Bauerja seveda ni izgubil in prav tako kot vsi ostali potrpežljivo čaka na trenutek, ko se bo 26-letnemu Ihancu vendarle odprlo in bo izkoristil potencial: "Verjamem, da točno ve, kaj mora narediti. Ne sme se obremenjevati z drugimi stvarmi, osredotočiti se mora na streljanje in prepričan sem, da mu bo prej ali slej uspelo. Ima še čas. Je pa že na šprintu v Hochfilznu pokazal, da zna. Zaradi tega je mogoče že mislil, da bo šlo naprej enostavno in se mu bo dokončno odprlo, pa je potem malo 'zabluzil' v streljanju stoje." Idealno bi bilo, če bi se Bauerju odprlo prav na Pokljuki.

Domača Pokljuka pozimi ni tako zelo domača

In če pri marsikaterem drugem športu lahko govorimo o prednostih domačega terena, pa pri biatlonu, vsaj kar se tiče slovenske reprezentance, dobro poznavanje Pokljuke praktično ne prinaša nobene prednosti. "Žal na Pokljuki ni boljše rolkarske steze, ki bi pokrivala večji del proge na kateri tekmujemo pozimi," pojasnjuje Velepec: "Progo smo preizkusili šele v torek, takrat kot vsi tujci. Kar se proge toče torej nimamo nobene prednosti. Prednost imamo ker tukaj preživimo 100 dni na leto in poznamo vsako smreko, prednosti poznavanja domače proge pa žal ne, saj tečemo ravno tako le enkrat na leto, na svetovnem pokalu. Dobro pa imajo tekmovalci naštudirani samo strelišče in veter, ki se na njem pojavlja. Vedo za vsak premik sonca, koliko premakniti 'grupo', vedo kako na streljanje vpliva veter. Veter na Pokljuki nikoli ne piha s strani, ampak vedno nekoliko od zadaj. Te stvari so zagotovo prednost, treba pa je vedeti, da je strelišče zdaj trideset centimetrov višje kot poleti. To pomeni, da stojiš zaradi snežne podlage 30 cm višje in vsi bodo morali korigirati položaje, spustiti puške nekoliko nižje. Vadili smo prav to, kot vsi ostali. Za nas bodo glavna prednost navijači na tribunah. Upam, da bodo dovolj glasni."