Poslovil se je legendarni Boris Strel

Slovensko smučanje je izgubilo novega moža, ki si je s svojim prispevkom prislužil nesporno oznako legenda. V štiriinpetdesetem letu starosti je namreč prenehalo biti srce Borisa Strela, v zadnjih letih podjetnika, ki se je ukvarjal s servisom smuči in smučarsko šolo, v preteklem stoletju pa vrhunskim alpskim smučarjem. V zgodovino slovenskega alpskega smučanja bo za vselej zapisan kot prvi smučarski dobitnik kolajne na velikih tekmovanjih in prvi (za zdaj tudi edini) zmagovalec moške veleslalomske preizkušnje svetovnega pokala. Prav pred dobrim letom je praznoval trideseto obletnico obeh podvigov, ki ju je dosegel še pod jugoslovansko zastavo, slabih sedem mesecev pred dopolnjenim štiriinpetdesetim letom pa se je njegovo srce za vselej ustavilo.

Nepozabna Cortina in Schladming

Kot smučar je Strel, sopotnik nepozabne generacije, v kateri je imel glavno besedo Tone Vogrinec, največje uspehe pa je beležil Bojan Križaj, veljal predvsem za izrazitega veleslalomista. V bazični disciplini alpskega smučanja, ki od tekmovalcev terja največjo paleto znanja, ga je odlikovala tehnična naprednost. Šest let je bil zasidran v prvi jakostni skupini, svoja največja uspeha pa je zabeležil v razmiku 50 dni. Petnajstega decembra leta 1981 je namreč v Cortini d'Ampezzo v velikem slogu ugnal vso veleslalomsko konkurenco in se veselil svoje prve in edine zmage v svetovnem pokalu. Do danes je to edina slovenska moška zmaga v veleslalomu. V isti sezoni, natančneje tretjega februarja 1982, pa je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu prišel do veleslalomskega brona, prve jugoslovanske in slovenske kolajne na največjih tekmovanjih. Ugnala sta ga le Američan Steve Mahre in Šved Ingemar Stenmark. Tedaj je pri lovljenju prve kolajne prehitel celo Bojana Križaja, ki je do svojega velikega trenutka, srebrne slalomske kolajne, prišel štiri dni zatem. Še dobri dve leti pa je bilo nato treba čakati na prvo olimpijsko kolajno v režiji Jureta Franka.

"Uspehi v zraku …"

Ko smo ob trideseti obletnici omenjenih uspehov Strela povprašali o spominih, je priznal, da so še kako sveži. "Takšnih dogodkov človek pač nikoli ne pozabi. V zraku je bilo vseskozi pričakovanje, posebna energija, prepričanje o tem, da sem zmožen … No, nato se je le vse poklopilo," je o zmagi v italijanskih Dolomitih razmišljal Strel, ob spominu na zgodovinsko odličje na avstrijskem Štajerskem pa je dejal: "Za skorajda vsako tekmo, na kateri sem nastopil, bi verjetno našel kakšen trenutek, ki se mi je utrnil v spomin. Schladming pa je tekma ali pa trenutek, ki ga stalno nosim v sebi. Vselej ga bom. Kot tekmovalec tedaj niti nisem zmogel dojemati vsega, kar se je dogajalo. To je bil del življenja, ki smo ga morali prevzeti in z njim živeti. Včasih je bilo prijetno, včasih malo manj. Miru ali zasebnega življenja smo imeli bolj malo. Te pa evforija postavi pred poseben preizkus. Če ji nisi kos, se lahko znajdeš v velikih težavah."

Čas torej teče, a spomini ostajajo. Tako bo ostalo tudi po tragični novici o koncu življenjske poti velikega športnika.