Kje so danes junaki planinskega čaja?

Ob koncu tedna se bo na tirolskem ledeniku Rettenbach nad Söldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Tudi s Tino Maze, najboljšo slovensko alpsko smučarko, lastnico velikega kristalnega globusa in dveh zlatih olimpijskih kolajn. Njen opus še ni končan, a jo že zdaj uvršča med večne junake slovenskega alpskega smučanja. Le to je svojevrstno renesanso doživljalo v osemdesetih letih minulega stoletja. Prav iz tistega obdobja izhaja tudi glavnina slovenskih smučarskih legend …

"Nič nas ni strah ..."

"Smučajmo vsi, Bojan in mi," in "Nič nas ni strah, če so smučarji z nami," sta bila v 80. letih preteklega stoletja ob priljubljeni akciji Podarim-dobim napeva, ki sta pogosto spremljala smučarsko evforijo, za katero so še pod jugoslovansko zastavo tedaj skrbeli junaki planinskega čaja, kakor je močno slovensko smučarsko generacijo v svoji Beli simfoniji šaljivo označil Zoran Predin. To so bili časi, ko so se Slovenci, bržčas tudi zaradi dejstva, da so imeli v osrednjih kolektivnih športih glavno besedo predvsem tekmovalci iz preostalih republik nekdanje skupne države, poistovetili z alpskimi smučarji. Zaradi njih so se, kot pravi že kar ponarodela krilatica, ustavljalni stroji v tovarnah in prekinjale učne ure v šolah.

Bojan Križaj, Mateja Svet, Jure Franko, Rok Petrovič in drugi slovenski junaki belega cirkusa so se v zlatih časih smehljali s številnih naslovnic časnikov in revij ter igrali osrednjo vlogo v različnih oglasih ali na javnih prireditvah. Športni zanesenjaki so imeli občutek, da o svojih junakih vedo (skoraj) vse. Kaj pa danes? Kje vse je razpršena druščina, ki je pred približno tremi desetletji pisala športno zgodovino in se prek medijev naseljevala v slovenskih domovih?

Od spominov se ne da živeti

Čeprav so imeli status nacionalnih herojev in športnih ikon, pa po odlaganju tekmovalnih smuči v kot spanje na lovorikah in življenje na račun slave ni bilo dovoljeno nikomur. Mnogi so sicer skušali unovčiti med smučarsko kariero stkane vezi, tistim najbolj izpostavljenim pa je ugajal predvsem umik iz javnega življenja. Tako recimo srebrni veleslalomist iz olimpijskega Sarajeva Jure Franko še 30 let po uspehu kariere zelo nerad stopi pred novinarski mikrofon. Po nomadskem življenju v ZDA in na Japonskem se je pred leti z ženo Simono Vodopivec ustalil v Radovljici, kjer vodita podjetje Prospot, ki se ukvarja z gledališko in glasbeno produkcijo ter organizacijo kulturnih prireditev.

Javne nastope skuša omejiti tudi Bojan Križaj, najbolj prepoznaven obraz ali kar pionir generacije. Zmagovalec osmih tekem svetovnega pokala, lastnik srebra s svetovnega prvenstva in malega kristalnega globusa je sicer v različnih vlogah nekaj časa še vztrajal v smučarskih krogih in nazadnje deloval kot poslovni direktor alpskih disciplin pri Smučarski zvezi Slovenije, danes pa je poslovnež, ki se predvsem v republikah nekdanje skupne države ukvarja z zeleno energijo. Pravi, da se v smučarski svet aktivno ne namerava vrniti.

Mateja Svet v svojem svetu

Za še večji odmik od javnega življenja pa se je odločila nekdanja svetovna prvakinja Mateja Svet, do razcveta Tine Maze nesporna prva dama slovenskega alpskega smučanja. Okrog njenega nenadnega slovesa iz tekmovalnih aren pri komaj enaindvajsetih letih bo, kot vse kaže, vselej ovita tančica skrivnosti, v zadnjih letih pa se je povsem posvetila svoji novi življenjski poti. Po dokončanem študiju deluje kot delovna terapevtka, ki se na Centru za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana veliko ukvarja z metodo psihodrame.

Od fakultete do servisa

Tudi Matejine sopotnice, predhodnice znamenitega rodu vražjih Slovenk, so se v dobršni meri umaknile iz smučarskega sveta in se podale na različne poti. Korošica Katjuša Pušnik denimo deluje kot zdravstveni tehnik, Katarina Zajc je izredna profesorica na katedri za pravnoekonomske znanosti na ljubljanski pravni fakulteti, njuna dolgoletna reprezentančna sotekmovalka Veronika Šarec pa je v ZDA zaplavala v računalniške vode, nato pa se vrnila v domovino.

Na zelo raznolikih področjih delujejo tudi smučarke iz predhodne generacije. Anja Zavadlav že vrsto let službuje na področju očesne optike. Metka Jerman, poročena Šenica, je predavateljica v pedagoški enoti za šport na ljubljanski filozofski fakulteti. Bojana Dornig, sicer mama enega najboljših slovenskih teniških igralcev Blaža Kavčiča, se ukvarja z zavarovalniškim posredništvom. Nuša Tome vodi avtomehanično delavnico Babnik v ljubljanskem Tomačevem, stik s športom pa ohranja v funkcionarskih vrstah. Med drugim je recimo članica sveta Fundacije za šport in izvršnega odbora Smučarsko skakalnega kluba Ilirija.

Še bolj tesno je v športni ustroj vpeta Andreja Leskovšek, poročena McQuarrie, ki ima sicer v Komendi svetovalno podjetje, že dobro desetletje pa tesno sodeluje z organizacijskimi odbori olimpijskih iger. Nazadnje je februarja v Sočiju delovala kot zunanja svetovalka.

Malo smučarskega kruha …

Pregled poslovnih aktivnosti zlatega rodu slovenskega smučanja sicer kaže, da so ključni protagonisti v večini primerov svojo poklicno pot tlakovali zunaj smučarskega sveta. Kot trenerji na primer delujejo predvsem tisti, ki so bili v najuspešnejših letih v senci največjih zvezdnikov.

Tako recimo Robert Žan, nekdanji mladinski svetovni prvak, ki ima v svoji smučarski biografiji kot najboljši rezultat v svetovnem pokalu zapisano četrto mesto s slaloma v Bad Kleinkircheimu, že vrsto let deluje kot trener v slovenski reprezentanci. V novi sezoni je odgovorni trener ženske ekipe evropskega pokala. V slovenski izbrani vrsti po letih finskega in ruskega zdomstva kot odgovorni trener moške ekipe svetovnega pokala znova deluje tudi Klemen Bergant, sicer most med generacijama Bojana Križaja in Jureta Koširja. V trenerskih vrstah, natančneje v ruski reprezentanci, pa si smučarski kruh služi Urban Planinšek.

Vsaj delen stik s tekmovalnim smučanjem vzdržujeta presenetljivi dobitnik bronaste superveleslalomske kolajne s svetovnega prvenstva 1989 v Vailu Tomaž Čižman in nekdanji slalomski prvokategornik ter zmagovalec sarajevske tekme svetovnega pokala Grega Benedik. Prvi se skupaj z življenjsko sopotnico Simono Šturm, sicer nekdanjo vrhunsko rokometašico, ukvarja s prodajo obutve in očal, a občasno na tekmah opravlja še vlogo delegata Mednarodne smučarske zveze FIS. Benedik, ki se preživlja s turizmom, pa je predsednik ASK Kranjska Gora in v tej vlogi tudi eden od soorganizatorjev tradicionalnega pokala Vitranc.

… veliko črnih zastav

Veliko bolj strašljiv pa je seznam tistih asov, od katerih so se dolgoletni sotekmovalci morali posloviti. Marca je minilo leto od smrti Borisa Strela, prvega dobitnika kolajne na velikem tekmovanju in še do danes edinega zmagovalca veleslalomske tekme svetovnega pokala. Tri leta pred tem je bila zastava pred sedežem Smučarske zveze Slovenije na pol droga spuščena zaradi smrti nekdanjega mladinskega slalomskega svetovnega podprvaka Saša Robiča.

Poleti bo minilo enajst let, odkar je med dopustovanjem na hrvaškem otoku Hvar srce zastalo olimpijcu Tomažu Cerkovniku. Na sosednjem dalmatinskem otoku, Korčula, pa je leta 1993 med potapljanjem življenje izgubil serijski slalomski zmagovalec in prvi slovenski dobitnik malega kristalnega globusa Rok Petrovič.

Smrt je sicer med smučarji zlate generacije kosila tudi v obdobju največje evforije. Marca 1986 je namreč v prometni nesreči v sosednji Avstriji umrl dvakratni udeleženec olimpijskih iger Jože Kuralt.