Druga kariera
Nedelja, 26. 12. 2021, 18.30
2 leti, 12 mesecev
Druga kariera (242.): Matjaž in Jože Poklukar
Nekoč biatlonska dvojčka, danes karikaturista: Vse, kar znava, sva se naučila sama
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,78
2
Jože (sedi) in Matjaž (stoji) Poklukar sta danes uspešna karikaturista.
Boljši in malce starejši poznavalci biatlona se zagotovo spominjate bratov dvojčkov, Matjaža in Jožeta Poklukarja. Prvi se je zapisal v zgodovino slovenskega biatlona, bil je naš prvi tekmovalec, ki si je priboril stopničke v svetovnem pokalu. Drugi pa je nastopil na dvojnih olimpijskih igrah in drugih v Naganu leta 1998 s štafeto osvojil 12. mesto. Oba pa sta tudi izvrstna karikaturista, in to je dejavnost, kateri dandanes posvečata veliko časa. Pa smučarskemu teku, seveda, od tega sta domala odvisna.
Sta brata dvojčka, ampak en je vendarle starejši. Kdo? "Jaz sem starejši," hitro odgovori Matjaž in doda: "Za deset minut." Brata Matjaž in Jože Poklukar bosta kmalu, konec januarja naslednje leto praznovala 49. rojstni dan, Matjaž deset minut prej kot Jože. Že približno 15 let je minilo od njunih zadnjih resnih biatlonskih tekem, še nekaj več sta jih preživela med lovci na smučeh.
"Nič takšnega, da bi se lahko pretirano hvalila," o svojih biatlonskih rezultatih govorita skromno, bržčas preskromno, saj sta posegala po izidih, kakršnih bi bil vesel marsikateri trenutni slovenski biatlonski reprezentant, še posebej pa izstopa Matjaževo tretje mesto s sprinterske tekme svetovnega pokala v Lahtiju na Finskem leta 1995. To je zgodovinsko, to so bile sploh prve stopničke v svetovnem pokalu za slovenski biatlon.
Zdi se, da je prav skromnost precej izrazita značajska lastnost biatlonskih dvojčkov, pa tudi sramežljivost. Ne želita se izpostavljati v javnosti, uživata svojem v miru – nenazadnje je tudi risanje, ki mu posvečata ogromno časa, samotna dejavnost –, zato je bilo za to, da ju izprašamo za Drugo kariero, potrebnega nekaj prigovarjanja. Ko smo se v nekaj telefonskih pogovorih z duhovitim Jožetom le prebili skozi zadržke "midva pa res nisva zanimiva", "veliko drugih si bolj zasluži", "saj nimava kaj pametnega za povedati", "a ni to bolj za lepe in mlade", "moram vprašati brata, on najbrž ne bo za", je prišel odgovor: "Ne boste verjeli, sva eden drugega prepričala. Zakaj pa ne, pa dajmo."
Ko sta pristala na intervju, sta pristala zares, se je pošalil Jože. "Je brat rekel, da se morava enako obleči, da bo 'fajn' izgledalo na fotografijah," nas je v Šenčurju pozdravil Matjaž. In sta se sproščeno razgovorila. Naša vprašanja so bila bolj kot ne le iztočnice.
Kaj torej Matjaž in Jože Poklukar počneta danes? Kako preživljata čas po biatlonu?
Matjaž: Delavno, delavno, vmes pa veliko rekreacije. Je treba izkoristiti čas. Tečeva pogosto v Ratečah ali pa turno na malce drugačnih tekaških smučeh. Imava izzive. Delava dolge vzpone, gor se malo potrudiš, potem pa obrneš in spust v dolino. Drugače pa delo.
Jože: Drživa se enega mota, zdaj že kakšnih 15 let (smeh, op. p.)
Matjaž: (smeh, op. p.) Ja, od leta 2006, nehala sva 2006 in 2008.
Jože: Drživa se mota Jožefa Školča, ki je rekel: "Zmerno jesti, zmerno piti in se veliko gibati (smeh, op. p.)." Tega se drživa. Veliko se ukvarjava z rekreacijo, jaz mogoče malo več, ker imam malo več prostega časa, medtem ko mora Mato, ki se ukvarja samo z risanjem več delati. Grem pa z ženo Karmen, ki je bivša judoistka večkrat na kolo ali kakšno turo.
O biatlonskih letih: "To je bil najlepši čas življenja, čeprav nismo imeli nič, ko smo nehali."
Matjaž: Ukvarjam se domala samo s karikaturami, včasih narišem kakšen logotip, kakšno malenkost, večinoma pa oba riševa karikature za razne obletnice, ohceti, upokojitve. Skozi leto imam s tem kar nekaj dela. Od tega se da živeti, nisem pa milijonar. Je pa to enkratno delo. Sam si svoj direktor, pa tudi svoja čistilka, tajnik … Sam si odrejam, kdaj grem lahko "laufat". Risanje je užitek, obenem pa tudi obveznost. Ni tako kot v biatlonu, ko so ti vse "zrihtali" in si imel dneve načrtovane vnaprej, kaj boš delal, kje, kdaj je trening, kje boš spal …
Jože: Tudi plače smo imeli takrat, vsi smo bili zaposleni v vojski. Bila je res minimalna, ampak je bil reden dohodek. To je bil najlepši čas življenja, čeprav nismo imeli nič, ko smo nehali.
Matjaž: Malo je takšnih, ki lahko s športno kariero zaslužijo za življenje. Moraš biti dovolj uspešen, pri nas je to zgolj Jakov Fak.
Jože: Pa Andreja Grašič, se mi zdi. Ostali nič. Ampak ni vse v uspehu in v materialnem, najpomembnejše je na koncu zdravje.
Matjaž: Točno, ja, ob tem pomislim na Tadejo Brankovič, ogledal sem si njen pogovor pri Zvezdani in moram reči, da se je popolnoma spremenila. Povsem drugače gleda na svet kot takrat, ko je tekmovala. Takrat se je držala bolj zase, nenormalno veliko je delala za biatlon. Škoda je je, želiva ji najboljše.
Jože: Ja, dokler imaš zdravje, pa kakšno urico prostega časa za rekreacijo vsak dan, da narediš kakšno turo … Kaj več si sploh še lahko želiš?
Matjaž: Tako je, midva greva na turno smučanje, prilezeva gor, odpreva eno pivo …
Jože: Brezalkoholno, seveda ...
Matjaž: Se razume. No, pa se spustiva v dolino in domov. To je to. Pa imaš dan rešen.
Matjaž Poklukar o bratski tekmovalnosti: "Jaz sem bil toliko boljši, da ni mogel priti zraven."
Je med vama kaj bratske tekmovalnosti? Vaju je morda ta gnala tudi skozi športno kariero?
Matjaž: Ne, ne, tega ni bilo, jaz sem bil toliko boljši, da ni mogel priti zraven.
Jože: Res je, s tem sem se sprijaznil. Če je na tekmi hudo zafrknil, da sem bil lahko jaz boljši od njega, sem se prepričeval, da sem tudi jaz dober (smeh, op. p.).
Matjaž: No, zdaj je pa obratno.
Jože: Zdaj pa je on deset kil težji od mene in me na rekreaciji ne more držati.
Matjaž: On ima nekaj več časa kot jaz. Je pa smučarski tek res en lep šport, vse ti deluje, od glave do pet. Zdaj sva si zadala izzive na poletnih tekih, imava rolke, pa tečeva gor v kakšne klance, na Pokljuko, Krvavec, Grossglockner (Veliki Klek), pa kakšne klance v Italiji. Gor tečeva, dol se spustiva peš. On je imel lansko leto 55 takšnih vzponov.
Jože: Ja, med korono. Jaz sem sicer hodil v službo, ampak sem naredil 59 vzponov, 50 tisoč "višincev". To je za naju nekaj normalnega, kot drugi hodijo s kolesi. Midva greva z rolkami.
Matjaž: No, pohvali se malo, ni tako enostavno priti gor.
Jože: Tako hitro, kot greva midva, je enostavno (smeh, op. p.).
Matjaž: Ja, za kakšnih deset, 20 minut me v klanec prehiti, zato me mora potem malo zbadati. V umetnosti pa sva čista prijatelja, sodelavca. Pomagava si. Narišeš, denimo, obraz, pa si malo v dvomih glede kakšnih potez – če je lepa ženska, denimo, jo težje karikiraš kot nekoga z bolj izrazitimi potezami. No, takrat sliko dam njemu v oceno, pa reče, da je v redu, da ni v redu, to popravi. In obratno. Pa grem iskat okvirje in jih vzamem še zanj in obratno.
Jože: Pa med korono, ko se je vse skupaj zaprlo in so naročila upadla, sem jaz svoja naročila prepuščal njemu. Takrat je on vse delal. Tako si malo pomagava.
Jože Poklukar: "Ni vsak za alpsko smučanje ali za plezarijo. Nekaj talenta moraš imeti za to in pri risanju je enako."
Je bilo zaprtje države za vas velik udarec?
Matjaž: Ja, mene je kar prizadelo. Ampak ko se je življenje potem po tistih treh mesecih odprlo, so se naročila spet kar usula. Ko pa je bil drugi jesenski "lockdown", pa ni bilo takega osipa, ljudje so do takrat ugotovili, da to le niso črne koze, in se malo sprostili. Žurke so očitno bile, po kleteh pa bogsigavedi kje še, in ni bilo takšnih težav. Odtlej vse poteka normalno.
Tek ste omenili kot krasen šport. Sta bila prvotno torej tekača?
Jože: Ja, kdaj sva že začela? V petem razredu osnovne šole, mislim, da pa sva v drugem letniku srednje šole prvič poskusila z biatlonom. Približno štiri, pet fantov nas je bilo, ki smo bi dobri. Že boljši tudi od tri leta starejših tekmovalcev. Spomnim se, da bi morali enkrat iti na neke tekme, pa nas niso poslali, ker smo bili premladi. V tistem trenutku pa je prišel Janez Vodičar, nam obljubil, da gremo takoj na priprave, dobimo puške, superge, trenirke, pa smo rekli, gremo. Štirje fantje iz Gorij smo šli v biatlon, midva, pa še Žemva (Tomaž, op. p.) in Larisi (Miha, op. p.). Takoj smo šli na priprave v Bolgarijo, pa Belorusijo.
Takrat je bil že trener biatlonske reprezentance Vladimir Korolkevič?
Matjaž: Ja, takrat je ravno prišel.
Jože: Bil je precej strog, ampak toliko, kot je treba.
Matjaž: Ja, moral je biti. Tiste 18-letnike s puško v rokah je bilo treba malo ukrotiti. Veliko nam je dal. Jaz sem to vztrajnost, ki jo imam zdaj, odnesel iz športa. Dojemanje, da če hočeš nekaj imeti, moraš v to nekaj vložiti. In disciplino. Kot sem moral v biatlonu vsak dan trenirati, moram zdaj vsak dan malo risati, da ohranjam kondicijo.
"Pilila sva tehnike, deset let sva preizkušala raznorazne barvice, papirje, kombinacije, kaj izgleda boljše, primerjala in risala. Ne gre z danes na jutri."
V tem pogledu je najbrž risanje podobno športu, veščino je treba negovati?
Jože: V športu je tako, da se tudi malo rodiš za to. Ni vsak za alpsko smučanje ali za plezanje. Nekaj talenta moraš imeti za to in pri risanju je enako. Nekaj tega verjetno že prineseš na svet. Tudi najini sorodniki so nadarjeni, bratranec je magister likovnih umetnosti, stric je tudi risal. Nekaj sva torej prinesla, potem je pa tako, da moraš delati, delati in delati. Ni druge. Pilila sva tehnike, deset let sva preizkušala raznorazne barvice, papirje, kombinacije, kaj izgleda boljše, primerjala in risala. Ne gre z danes na jutri.
Matjaž: To je tudi branža, v kateri moraš sam najti svoj slog, ne moreš se iti nekam učit. Lahko se učiš tehnike, kako se meša barvo in podobno, najti slog pa je povsem tvoja naloga.
Formalno se v likovni umetnosti nista nikoli izobraževala?
Matjaž: Ne. Kot mlada sva šla v šport, spraševala sva se, kaj bi bilo bolje, iti v umetnost ali šport. Če bi izbrala prvo, bi bila danes verjetno narkomana (smeh, op. p.).
Jože: Jaz sem enkrat šel na tečaj k eni slikarki v Radovljico, da vidim, kako je, saj midva niti osnov nimava. Vse, kar znava, sva se naučila sama. No, tisti tečaj sem zapustil po desetih minutah, izkazalo se je, da niti svinčnika ne znam pravilno držati (smeh, op. p.).
"Kot mlada sva šla v šport, spraševala sva se, kaj bi bilo bolje, iti v umetnost ali šport."
Izvorno sta iz Gorij kot Miha Dovžan in Nika Vindišar?
Jože: Ja, malo višje od Dovžanovih je najina rodna hiša, kakšnih 500 metrov. Nas je kar nekaj od tam, Larisijeva, brat in sestra (Lucija, op. p.), pa Žemva, še prej Kobilica (Pavel, op. p.). Njega je treba omeniti, on je bil namreč najin prvi trener. On nas je prvi dan – takrat se ni dogajalo to, kar se zdaj, ko mulca pripeljejo v klub, ga takoj odpeljejo na Pokljuko, kjer mora delati intervale – peljal na en hrib in smo se morali naučiti smučati. Se pravi, skakati, voziti slalom in veleslalom na tekaških smučeh. To je bila osnova, on nas je tega naučil. Na Viševnik nas je vozil. Bistvo tega je bilo, da smo mi znali smučati. Tudi kasneje sva počela raznorazne neumnosti, ker sva znala smučati. Kot 22-letnika, v letih, ko ne razmišljaš, sva hodila na Begunjščico in Zelenico, s tekaškimi smučami na greben. Gor peš – tam je bilo tako ledeno, da sva morala tolči za oprijem – in sva se potem dol spuščala s tekaškimi smučmi.
Matjaž: Mene je enkrat odneslo.
"Dovolj je bilo tistih 20 let športa. Potem imaš izbiro: ali se umakneš ali pa ostaneš zraven. Midva sva se umaknila."
Jože: Dandanes tja ne greš brez derez, cepina in čelade. Jaz sem šel nekajkrat celo sam in enkrat sem imel neverjetno srečo. Če tam gor ne bi naletel na turnega smučarja, me danes ne bi bilo več. Po enem grebenu sem šel običajno gor, po enem plazu pa dol. Enkrat pa je bila takšna megla, da tudi dva metra pred sabo nisi videl, razmišljal pa sem, da je tam desno še en plaz. Pa sem se spustil, kakšna dva metra sem naredil, ko mi je nekdo z vrha zakričal: "Kam pa ti greš?!" Še dobro, da sem ga slišal, ustavil sem se in rekel mi je: "Prepad imaš tamle dol!" Potem sem dal smuči dol, se nekako splazil nazaj na vrh in se spustil po običajni poti.
Matjaž: Jaz sem imel takrat že majhnega otroka, to je bilo popolnoma neodgovorno. Zdaj sva bolj odgovorna, imamo pa danes tudi boljšo opremo. Včasih je bilo slabše okovje, kot je danes, pa čevlji tudi niso bili tako dobri, ampak je šlo.
Jože: Turne tekaške smuči imajo robnike, "back country", super stvar. So centimeter širše kot običajne tekaške, dolge približno 180 centimetrov, malo so krajše kot tekaške, imajo robnike pri strani kot alpske smuči, pa spodaj so malo narebrene, da gre lažje v klanec in se lahko smuča navzdol. Je pa seveda fino, če znaš.
Pa sta kdaj razmišljala, da bi delala kot trenerja, morda učitelja smučarskega teka, inštruktorja?
Jože: Samo enkrat sem kolegico učil, pa sem po petih minutah izgubil živce, ona pa tudi. Nimam tega pedagoškega pristopa in potrpljenja. Če bi mi plačala, bi mogoče vztrajal, tako pa sem s tem hitro prenehal. Dovolj je bilo tistih 20 let športa, potem imaš izbiro: ali se umakneš ali pa ostaneš zraven. Midva sva se umaknila.
Matjaž: Lahko bi bila samo še pomožna ekipa, pomožna ekipa Jakovu, ampak si tudi v tej vlogi prav toliko od doma, kot si kot tekmovalec. Midva nisva za to, malo sva umetnika po duši in imava rajši življenje brez tega. Uživava v svojem ritmu.
Jože: Saj spremljava tekme, ampak nisva več čustveno vpeta v to.
Matjaž: Pogledava več ali manj vse tekme.
"Pomanjkanje fokusa je bila kar težava. Bili smo sami, šel si na vse tekme, znotraj reprezentance ni bilo neke hude konkurence."
Jože: Me pa ena stvar moti, če lahko povem čisto odkrito. Ko smo tekmovali mi, biatlon ni bil tako popularen, kot je danes, po televiziji ga ni bilo toliko. Ampak ravno tako kot danes nas je bilo sto ali 115 na startu, pa je bil en naš na koncu 12., drug 22., pa drug 31., 42. in 47., recimo. Pa je bilo vse narobe. Pa smo imeli krizni sestanek. Pa so bile takrat točke samo do 15. mesta, ko sva šele zaključevala do 25. Zdaj so točke do 40. mesta, pa je en naš 41., in se reče: "Super, skoraj je točke dobil!" No, to se zdaj dogaja in to meni ni jasno.
Matjaž: Pa konkurenca je bila takrat ravno tako huda, kot je danes. So bili Nemci, Rusi, Italijani, Francozi, pa seveda Norvežani.
Jože: In v takšni konkurenci je bil Matjaž pa kar tretji! Za moje pojme je to eden lepših rezultatov v biatlonu.
Matjaž: Ja, Fischer je bil takrat drugi, zmagal pa je Belorus Oleg Riženkov. Ja, en talent sva vendarle imela v nogah, priznam. Ampak jaz sem že zelo zgodaj dobil otroke, pa potem nimaš doma časa, da bi se primerno spočil, pa nisi zbran, ni fokusa.
Jože: Ja, pomanjkanje fokusa je bila kar težava. Bili smo sami, šel si na vse tekme, znotraj reprezentance ni bilo neke hude konkurence.
Bi bilo kaj drugače, če bi tekmovala danes?
Jože: Absolutno! Zagotovo bi veliko drugače počel stvari.
Matjaž: Jaz na to gledam z moje vzporedne poti očeta. Otroka sem dobil pri 23 letih, bil sem popoln mulec. Ko danes gledam kot moški, vidim, da sem bil čustveno popolnoma nezrel. Danes sem malce bolj zrel, imam drugačen pogled na vse. V teku je isto. Morda bi moral tudi malo prej prestopiti v biatlon.
Jože: Ja, zdajšnje generacije biatloncev začnejo zgodaj, pri 12, 13 letih dobijo zračno puško, spoznajo osnove streljanja, pri 15, 16 letih dobijo malokalibrsko puško. Narejeno imajo strelsko osnovo, česar mi nismo imeli. Mi smo dobili puške, doma si se usedel na kolo in šel h kolegu na parcelo v gmajno in smo "nažigali". Dobili smo deset tisoč nabojev in vadili streljanje. Ampak nismo imeli osnove, to je bila težava.
Pa vendarle ste Matjaž tiste stopničke v Lahtiju osvojil s strelsko ničlo. Torej ste se v gmajni le dovolj dobro naučili?
Jože: Ah, tisto je bila sreča.
Matjaž: Nič ni bila sreča! Na preostalih 18 tekmah sem imel smolo (smeh, op. p.). Ampak jaz sem kar znal streljati, večkrat sem zadel ničlo. Na dvajsetkilometrski dirki na Pokljuki, štiri ničle, v Franciji isto … Imel sem nekaj strelskega občutka.
Jože: Jaz pa ne, zanašal sem se na srečo. Če je bila.
Umetniške duše in orožje. Gre to sploh skupaj?
Matjaž: Pa saj streljanje v biatlonu je umetnost. Pri 180 srčnega utripa se umiriti in zadeti tisto majhno piko. To je umetnost.
Jože: Instant umetnost, to moraš narediti v desetih sekundah. Ni enostavno, čeprav mogoče na televiziji izgleda tako. Ni enostavno. Klasičen primer tega je Bauer (Klemen, op. p.), prva dva strela stoje naredi krasno, potem pa začne tolči po puški. Ti pa moraš biti s puško nežen kot s svinčnikom.
Vi, Jože, ste bili na dvojnih olimpijskih igrah, najprej na tistih zadnjih romantičnih, kot rečejo, leta 1994 v Lillehammerju. Kako se jih spominjate?
Jože: Jaz sem bil takrat najmlajši med našimi biatlonci, moram pa povedati, da je bil splet okoliščin tak, da sem šel.
Matjaž: Ja, jaz sem bil več ali manj boljši tisto leto, bil sem približno 50., 55., on pa 70.
Jože: Tik pred olimpijado sva bila 30. in 31., ampak on je takrat nekaj zafrknil. Ne bova povedala, kaj, ampak je razjezil trenerja, ta pa je potem na Norveško poslal mene. Priznati moram, da sem šel na te igre neupravičeno.
Matjaž: Pa treba je reči tudi, da takrat nisem bil nič kriv. Korolkevič me je pustil doma.
Jože: Ja. Ruska šola, malo se je zameril in je bila stvar hitro kritična. Še dobro, da nisem prinesel medalje, potem bi bil šele hudič. Še dobro, da sem bil zanič (smeh, op. p.).
Matjaž: Mi je bilo pa res zelo hudo. Veste, kako hudo.
Vi, Matjaž, pa ste nato v Torinu 2006 vendarle tudi sami okusili olimpijske igre.
Matjaž: Bil sem že v Salt Lake Cityju leta 2002, ampak sem šel kot šesti član reprezentance in nisem tekmoval. Pomagal sem pripravljati smuči, vozil sem tekmovalce. Ampak sem izkusil olimpijado. No, nekega olimpijskega duha niti ni bilo. Amerika je ogromna, mi smo bili precej odmaknjeni od olimpijske vasi, pravega vzdušja niti ni bilo.
V Lillehammerju pa je bilo, kajne?
"Rekel bi, da sem v tej drugi karieri veliko bolj uspešen."
Jože: To pa je bilo. V olimpijski vasi smo bili načeloma vsi, razen "alpincev", ki so imeli tekme drugje, ampak večina nas je bila tam. Zraven vasi je bila hokejska dvorana, za vasjo pa skakalnice, pa grbine, še malo višje gor biatlon in tek … Načeloma so bila domala vsa tekmovališča znotraj olimpijske vasi in dnevno so se tja valile trume ljudi po 200, 300 tisoč, vsi v modrih uniformah. Pa ni bilo avtobusnih prevozov, vsi so prišli peš. Tudi na tekmah, krog je bil dolg 2,5 ali tri kilometre, je bil okoli proge 30 metrov širok pas ljudi. Nenormalno! Škoda, da nimam fotografij, to je bila neverjetna izkušnja. Vsaj kar se tega in olimpijskega vzdušja tiče, saj rezultatov ni bilo, vsaj pri meni ne. Ožbolt (Janez, op. p.) je bil takrat osmi. Je bil pa hud mraz. Spominjam se, da smo bili tam 14 dni, ves čas je bilo minus 15, minus 18. Trenirati na takem mrazu je bilo malo zoprno, na tekmi je bilo malo bolje. Ampak jaz sem bil neizkušen, prvi krog sem šel kot burja, kot Jakov Fak, potem pa … Potem pa me je začelo zebsti (smeh, op. p.). No, to sem doživel, bilo je lepo, ostali so mi spomini.
Matjaž: Jaz sem potem dolgo upal, da se mi uspe uvrstiti na olimpijske igre, 2006 pa je tudi meni uspelo. Veste, rezultati so enkrat boljši, drugič slabši, eno leto sem bil še v reprezentanci B, pa sem se moral prebiti nazaj v A. Skratka, dolgo sem se boril za tisto olimpijsko normo in v Östersundu tik pred Torinom mi je z 18. mestom uspelo. Pa dobiš potem tisto posebno olimpijsko opremo in greš. Saj jaz sem šel, da bi se izkazal, ampak sem se dal pod tak pritisk, da nisem mogel dobro teči. Streljal sem še, v teku sem bil pa šibek. Pa precej visoko je bilo, na 1.700 metrih nadmorske višine. Izkušnja je bila, ampak to je pa to. Ne morem se ravno hvaliti s tem, da sem bil na olimpijadi, je pa del moje kariere.
Na kaj pa ste najbolj ponosni, na kateri dosežek?
"Rezultatsko gledano, niti nimam nekih dosežkov, na katere bi lahko bil posebej ponosen."
Matjaž: Na te dosežke niti ne gledam preveč nostalgično, ampak to tretje mesto pač najbolj izstopa. Bil sem še dvakrat med prvimi desetimi, parkrat med dvajsetimi, pa enkrat tretji ekipno, takrat smo tudi prvič stali na stopničkah, to je pa to. Bi rekel, da sem v tej drugi karieri veliko bolj uspešen.
Jože: Ponosen? Rezultatsko gledano, niti nimam nekih dosežkov, na katere bi lahko bil posebej ponosen. Pravzaprav na ta biatlon ne gledam kot na neko kariero, jaz sploh nisem imel biatlonske kariere, naredil sem tri lepe rezultate. Na olimpijskih igrah sem bil 16., en strel sem na sprintu zgrešil, baje za tri milimetre. Če bi ga zadel, bi bil četrti. Dobro sem tekel, dobro sem ustrelil za svoje znanje, 16. mesto je bilo kar super. Pa enkrat sem bil drugi na evropskem prvenstvu, dvakrat državni prvak, v svetovnem pokalu enkrat šesti, pa cel kup nekih uvrstitev med dvajset. No, največji športni dosežek je bil dejansko to, da sem iz Begunjščice prišel živ (smeh, op. p.).
Je pa hec s temi rezultati, spomnim se recimo Rajka Lotriča, zame legende smučarskih skokov. Leta 1988 je v Planici zmagal Primož Ulaga, on pa je bil drugi. Ulaga velja za legendo v Sloveniji, skupaj je petkrat zmagal, za Lotriča pa ne ve nihče. Kot za Mitjo Kunca v Lillehammerju. Na slalomu je bil četrti, za osem stotink ga je premagal Jure Košir. To je ta razlika, če si tretji ali četrti. Si legenda za celo življenje ali pa te nihče ne pozna. Žal je tako.
Matjaž: Tako to je, žal. Vseeno je, ali v judu, v košarki, kjerkoli, zapomnimo si samo izstopajoče rezultate.
Jože: Šport ti da neko spoštovanje, disciplino, delavnost. Midva, ko sva prišla iz tega športa, sva šla delati še eno šolo, ker nisva vedela, kako bo. Izučila sva se za kamnoseka. Da imava nekaj. Nameravala sva biti kamnoseka, potem pa so nama ponudili, da ostaneva v vojski kot neka administratorja. Plača je bila boljša kot v kamnoseštvu in sva ostala.
"S puško moraš biti nežen kot s svinčnikom."
Matjaž: Jaz sem ostal eno leto in pol, potem sem vojsko zapustil. Bil sem tajnik v vojaški šoli v Poljčah, bila je muka. Res je, da nikoli nisem bil utrujen po tistih osmih urah službe, ampak nisem imel kaj delati. Osemkrat na dan sem šel v klet na kavico. To ni zame, brezdelje me je ubijalo. Bilo je krajše obdobje leta 2008, ko je Slovenija prvič predsedovala Svetu EU, pa je bilo malce več dela, tudi kaj zanimivega protokolarnega, na splošno pa to res ni bilo zame. Tudi v vojski so malce drugačni ljudje, veste. Na vsaki kavici so bile debate le o činih, službah, kdo bo kam šel, o plačah in orožju. Jaz pa nisem tak.
Jože: Tudi jaz sem se težko privadil, zaposlil sem se v Ljubljani, z danes na jutri so me kot športnika premestili v pisarno in že na prvem sestanku mi je načelnik povedal: "Jaz športnikov ne maram (smeh, op. p.)." No, bil sem tajnik, bil sem priden, izkazalo pa se je tudi, da je bil načelnik dober šef. Dve leti sem imel vsako jutro namen napisati odpoved, pa ne zato, ker ne bi bilo zanimivo ali ne bi bilo dela, ampak ker je bila to tako dramatična sprememba v mojem življenju. No, takrat sva potem začela vse več risati, s spletno stranjo so se začele stvari malo obračati, pa tudi službovati sem začel na Pokljuki, kjer sem zdaj že 15 let. Lepo je tam, se je pa med korono večkrat zgodilo, da ni bilo veliko dela. Takrat sem se zatekel k risanju in rekreaciji.
"Varnosti v samostojnem delu ni in včasih sem že utrujen od nenehnega dela."
Matjaž: Vseeno je to stabilna služba. Jaz sem moral iti ven in začeti delati zase, vojsko sem zapustil pri 33 letih, zdaj pa vidim, ko so otroci že malo odrasli in so šli na svoje, da moram ves čas delati, da lahko preživim. Varnosti v samostojnem delu ni in včasih sem že utrujen od nenehnega dela. Včasih bi si rad kakšen dan malo oddahnil, pa s tem ne bi žrtvoval dohodka, a ne gre. Tudi moja pokojnina bo bolj mizerna, vplačujem si namreč "minimalca".
Jože: Je pa risanje karikatur posel, ki je v Sloveniji precej neznan. Zelo malo se nas ukvarja s tem, v tujini je to veliko bolj cenjeno. "Mato" mora narisati kar precej karikatur, da lahko normalno preživi. Imava postavljeno ceno, ampak če bi jo dvignila, Slovenec tega ne bi več kupoval. Lahko še tako dobro rišeš, pa smo redki, ni nas veliko, Matjaž se mi zdi, da daleč najlepše riše, pa gre na knap.
Matjaž: No, saj ne gre na knap, saj se da normalno živeti.
Jože: Kaj, da ne? Osemnajst let star avto voziš, pa podnajemnik si.
Matjaž: Dobro, to je splet okoliščin, sem ločen, ves denar sem dal za tisto družinsko hišo, ki sem jo moral potem zapustiti. Nekje sem moral živeti in sem pač v najemu. Lahko imam trikrat večjo plačo, kot bi jo imel v vojski, ampak je treba ves čas delati. Saj ni težko imeti dober avto, vzameš ga na "lizing" in odplačuješ 300 evrov na mesec, ampak tega nočem. S tem denarjem raje odplačujem otroke, imam dve hčerki, 20 in 23 let sta stari, obe študirata, to pa ni poceni. Treba jima je tudi dati še kaj za zraven. Ni enostavno, ampak to je moja odgovornost, to je dejstvo.
Kakšen je bil biatlon v vajinih časih in kakšen je danes? Je sploh kakšna večja razlika?
Matjaž: Nič kaj dosti drugače ni, kot je bilo včasih, samo malo hitreje se strelja. To je glavna razlika. Ravno tako se teče, kot se je včasih, ravno tako ima vsak pet, šest parov smuči, maže so mogoče malo boljše, kot so bile včasih, večjih razlik pa jaz ne vidim. Serviserji imajo več dela.
Pa ravno glede maž se zadnje čase govori, da je napredek najbolj izrazit in tudi razlike med bogatimi in revnimi reprezentancami največje.
Jože: Mislim, da se to preveč poudarja, maže so bolj ali manj iste. Verjamem, da naš glavni serviser Anže Globevnik ve, za kaj gre. Pridejo dnevi, ko se pri mazanju "zafrkne", ampak to se zgodi vsem, tudi Francozom. Glavna težava je prepoved maž na bazi fluora. Obstajala je formula, ki je zdaj prepovedana. V servisnih hišicah se pojavljajo kontrolorji, inšpektorji in testirajo te maže. Dejstvo pa je, da serviserji znajo skriti prepovedane maže in uidejo nadzoru. To se zdaj dogaja, vsi goljufajo s starimi mažami. Sistem za preverjanje pa še ne obstaja.
Matjaž: Ko je maža enkrat na smučeh, težko zaznaš fluor.
Jože: To je tipična ekološka kaprica. Nekdo se je v to zapičil. Na Norveškem v Oslu so menda odkrili ogromno fluora v odpadnih vodah in prišli do zaključka, da je to zaradi tekaških smuči. Ampak bodimo realni, saj veste, kako se smučka namaže, mažo naneseš gor in jo zgladiš z likalnikom, pa nato skrtačiš. Na smučki ostane manj kot en odstotek maže, vse ostalo gre v smeti, v za to namenjene zabojnike. Če nekdo trdi, da gre iz teh smuči nato fluor v zemljo in odpadne vode, mislim, da pretirava. Več fluora spusti v okolje gospodinja, ko pomije posodo in opere dve "žehti", kot ga deset smučarjev skozi celo sezono. Ampak zdaj se zagovarja to zeleno, bio, eko in se včasih tudi pretirava.
Matjaž: Je pa danes čisto drug svet, včasih smo mulci šli v šport, pa je bilo seveda fino, če si bil dober in poznan, najprej pri sorodnikih, nato pa si mogoče po letih trdega dela dobil kratko objavo v Delu, pa je bil to uspeh. Danes mladina naredi objavo na družbenih omrežjih, dobi nekaj všečkov in je to zanje uspeh. Svet se je spremenil. V tem pogledu ne nujno na boljše.
Jože: Dokler so socialna omrežja takšna, kot so, nam ne kaže najbolje. Če bi prenehala delovati, bi se ljudje mogoče spet začeli pogovarjati osebno. Zdaj pa je tako, kot je, in ni dobro. Hvala bogu, da v Lillehammerju ni bilo mobilnih telefonov, imam le spomine. Še dobro, takrat smo imeli čudne tekaške tehnike, krivili smo se, kot bi bili bolani (smeh, op. p.), danes vsi lepo tečejo. To je napredovalo.
Matjaž: Včasih je bil Nemec Nemec, s čisto svojim slogom teka, Rus Rus, Norvežani spet nekaj posebnega.
Jože: Norvežani so pravzaprav uvedli ta moderen slog, Bjorndalen (Ole Einar, op. p.). Malce več obratov in lahkotnejši tek. Nemci so šli več ali manj na moč, dolge palice in ogromne mišice.
Preberite še:
2