Skrbel za milijone na NZS, zdaj se najraje potepa po džunglah

Nogomet, ekonomija, marketing, družina, potovanja, živali. Zgodba, ki opisuje življenjske radosti in izzive Uroša Stanića, se je, kar zadeva večjo medijsko pojavnost, začela leta 1993. Takrat je Slovenija že korenito vstopila v obdobje državne samostojnosti, naš sogovornik pa se je pri 22 letih začel dokazovati na prvoligaških zelenicah. Sežansko okolje je prerasel in oblekel dres Primorja, s katerim je nanizal nekaj odmevnih uspehov.

Najbolj je občudoval Fegica in Lučića

"Takrat je bila slovenska liga zelo kakovostna, zlasti zaradi vojne na Balkanu, ko je k nam prišlo veliko dobrih tujcev. Ker so že imeli družine, jim je bilo težje najti azil ali pa službo v zahodni Evropi, zato so se raje ustavili v Sloveniji. Tako smo bili dobili določene igralce, ki jih trenutno 1. SNL ne premore," se 50-letni Kraševec, ki se je nad žogobrcem navdušil v rojstni Sežani, rad spominja obdobja, ko si je v Ajdovščini delil slačilnico s številnimi mojstri nogometa.

Uroš Stanić (četrti iz leve v spodnji vrsti) je večino prvoligaške kariere prebil v dresu Primorja iz Ajdovščine, pri katerem si je delil slačilnico tudi z Borivojem Lučićem (šesti iz leve v zgornji vrsti) in Adrianom Fegicem (sedmi iz desne v zgornji vrsti). Foto: Osebni arhiv

Izpostavil je Adriana Fegica, ki je bogato kariero sklenil pri matičnem Primorju, ter Borivoja Lučića, ki ga je vojna v BiH pregnala v Slovenijo. "On je bil igralec tipa 'stani i gledaj' (stoj in občuduj, p. p.)," je doživeto delil navdušenje nad vrlinami nekdanjega soigralca, poznejšega uspešnega trenerja.

To so bili časi, ko sta Olimpija in Maribor v njegovih očeh bolj delovali kot institucija kot pa zdaj, ko se mu zdi, da je kakovost 1. SNL padla. "Odprl se je evropski trg, najboljši slovenski igralci hitro zapustijo ligo, kakovostnih tujcev pa ni veliko. V zadnjem času, še posebej, če slovensko ligo primerjam s hrvaško, v kateri že vrsto let delujem, je opaziti velik razkorak," je podal primerjavo z južnimi sosedi, pri katerih si že kar nekaj časa služi kruh. A o tem malce pozneje …

V manjšem okolju se lažje uveljaviš

Uroš Stanić je v dresih Primorja in Tabora v prvi slovenski nogometni ligi zbral 142 nastopov. Dosegel je 26 zadetkov. Foto: Bojan Puhek Ko je igral prvoligaški nogomet, je v Ajdovščini našel vse, kar je želel. "Takratni gradbeni magnati, ne le Primorje, so bili v slovenskem nogometu velika opora klubom, skupnosti, mestom. V sezoni 1996/97 smo imeli ekipo za vrh, a je bil to morda prevelik zalogaj za tisto dolino. Na koncu smo bili drugi," je nekdanji napadalec izpostavil velik uspeh Primorja. Z rdeče-črnimi je zaigral tudi v Evropi.

Nogometne ambicije ga niso silile višje. O tem, da bi skušal kdaj potrkati na vrata Olimpije oziroma Maribora ali pa temu primerno opozoriti nase, ni razmišljal, še manj sanjaril. "Kaj pa vem, če sem realen, se nisem imel ravno za vrhunskega, ampak za zelo korektnega prvoligaškega igralca. Olimpija in Maribor sta bila vendarle višja raven, Primorje pa primeren klub zame. V manjšem okolju se lažje uveljaviš. Ko se je nekaj starejših igralcev poslovilo, sem dobil še več priložnosti, tudi zabijal zadetke in se nato v matično Sežano vrnil z nekim statusom. To je bil moj domet, ampak seveda ob študiju. To je treba poudariti," je imel realno predstavo o tem, kam ga lahko pripelje nogomet, zato se je kot redni študent univerze v Trstu vestno posvečal študiju. Dodiplomski študij ekonomije je tako končal v Italiji, podiplomskega pa v Ljubljani.

Zjutraj predavanja v Trstu, popoldan trening v Ajdovščini

V Trstu je študiral ekonomijo v italijanskem jeziku, kar mu kot Sežančanu ni povzročalo težav. "Takrat Slovenija še ni bila članica evropske skupnosti, tako da so nas v Trstu obravnavali kot državljane tretjega sveta. Zaradi tega je bilo lažje glede stroškov, ki so bili v Italiji vendarle višji, naša valuta pa nekonvertibilna. Imeli smo neke subvencije, ki so mi pomagale," se spominja študentskih let v bližnjem italijanskem pristaniškem mestu takoj čez mejo. Razlog za študij v Trst je bil tudi nogomet. "Zaradi bližine Trsta in Ajdovščine sem ga lahko še igral. Zjutraj sem imel predavanja, popoldan pa trening."

Najljubši zadetki v njegovi karieri:

V tržaškem študentskem domu je bil nastanjen pol leta. Namenoma. Hotel je imeti mir, se v začetku študija dobro pripraviti na najtežje predmete, zlasti matematiko, potem pa se je vrnil v domovino. Tako pravega študentskega življenja v Italiji niti ni občutil. Študijsko-nogometna idila pa ni trajala vekomaj. "Ko je postal nogomet tudi v Primorju bolj profesionaliziran, je šel moj študij v nos trenerjem, saj so me hoteli na treningih dvakrat na dan. A se nisem dal. Združil sem obe stvari, kot se je pač dalo."

Bil je velik navijač reprezentance

Ko se je Slovenija uvrstila na Euro 2000, se je s prijatelji odpravil na Nizozemsko in stiskal pesti za Katančeve junake s tribun. Foto: Bojan Puhek Že takrat je čutil, da je nogomet več kot le igra. "Ko sem končeval kariero pri Taboru, sem začel dobivati te obrise tudi v naših krajih. Nogomet je velik posel. Takrat sem začel sodelovati z NZS, na nogomet pa še danes gledam z ekonomsko-marketinškega vidika."

Ko se je Slovenija pod vodstvom Srečka Katanca prvič uvrstila na veliko tekmovanje (evropsko prvenstvo 2000), še ni sodeloval z NZS, ampak še igral nogomet v 1. SNL. Takrat je igral za Tabor, ki se je prvič uvrstil v prvo ligo, sam pa je v uvodnih treh krogih dosegel kar štiri zadetke. "Takrat sem bil velik navijač reprezentance. Po uspehu v Kijevu sem šel pozdravit reprezentante na Brnik, z družbo pa smo nato odšli v Amsterdam na Euro in navijali. Pozneje mi je bilo v veliko čast, da sem aktivno lahko bil del tega. V mojih očeh so bili res nekaj posebnega," je z navdušenjem po koncu sezone 2000/01, ko je končal nogometno kariero, zaplul v drugačne vode in se pridružil NZS.

Najbolj ponosen na donosno pogodbo iz leta 2007

Veliko navijaških artiklov Slovenije je bilo v času SP 2002 prodanih tudi v azijskih deželah. Foto: Reuters Sprva je pri zvezi skrbel za vodenje uradne trgovine Trigi Shop, tudi na spletu. Bili so časi evforije, nogometne pravljice, saj se je Katančeva zlata generacija uvrstila na SP 2002, zato je bil takšen prodajni prostor v središču Ljubljane zadetek v polno.

"To smo dobro unovčili. Veliko smo prodajali tudi na Japonsko in v Južno Korejo. V Aziji je 'merchandising' zelo priljubljena reč. Pozneje sem začutil, da lahko uspešen marketing postavi dobre temelje za športne uspehe ne le v klubskem nogometu, kjer je to očitno, ampak tudi na reprezentančni ravni," je vse skupaj podkrepil s primerom uspešne prodaje medijskih pravic leta 2007, s katerim so postavili ekonomske temelje in prispevali svoj delež k poznejši južnoafriški uspešnici.

To je dosežek, na katerega je, kar zadeva opravljeno delo na NZS, kot strokovnjak za marketing najbolj ponosen: prodaja medijskih pravic v letu 2007.

Slovenija je na SP v Južni Afriki dočakala zgodovinsko prvo zmago. Z zadetkom kapetana Roberta Korena je premagala Alžirijo, nato remizirala z ZDA in tesno izgubila proti Angliji ter za las ostala brez preboja med 16 najboljših. Foto: Vid Ponikvar "Da smo si na jasnem. To je bilo obdobje, ko še ni bilo centraliziranega trženja Evropske nogometne zveze (Uefa). Zdaj ni treba nič narediti, zdaj dobiš določen odstotek, takrat pa smo morali vse storiti sami. Pred to famozno pogodbo iz leta 2007, ko smo televizijske pravice za prenose tekem članske reprezentance za štiriletni ciklus prodali za osem milijonov evro in ustvarili ekonomske temelje za poznejše delovanje zveze, si bil odvisen od žreba. Prej si moral prodajati vsako tekmo posebej in pri žrebih upati, da bi dobil Anglijo, Nemčijo in podobne velikane. Teh nikoli nismo dobili, tako da smo se eno leto zadovoljili z Italijo, ki je bila v tem pogledu solidna, drugi žrebi pa nam niso šli na roke. Leta 2008, ko smo dobili kvalifikacijsko skupino za SP 2010 s Poljsko, Slovaško in Češko, bi bilo vse skupaj zelo slabo. Zveza bi težko izpeljala kvalifikacijski ciklus, ker ni imela velike tekme. Ker pa smo na srečo prodali pravice že prej v pavšalu, ne glede na nasprotnike, smo imeli potem dobro osnovo za delovanje," je najbolj ponosen na sklenjeno pogodbo iz leta 2007, ki je napolnila blagajno krovne zveze in predstavljala dobro izhodišče za uresničevanje športnih ciljev članske reprezentance.

"To si iz marketinško-ekonomskega vidika štejem za največji dosežek, seveda v sodelovanju z ekipo, prvenstveno s takratnim generalnim sekretarjem Danetom Joštom, ki je bil dober ekonomist. Zelo sposoben in pošten."

Predsednik NZS jim je skrival, kdo bo novi selektor

Njegova "šefa" na Nogometni zvezi Slovenije sta bila tako Rudi Zavrl kot Ivan Simič. Foto: Vid Ponikvar Čeprav se je kot ekonomist vedno počutil bolj kot človek, ki spada na področje marketinga, je na krovni zvezi kar nekaj časa opravljal dvojno vlogo, tako da je bil tudi predstavnik za stike z javnostjo.

"Moja zadnja novinarska konferenca je bila takrat, ko smo kot razmeroma neznanega kandidata za selektorja ustoličili Matjaža Keka. Bilo je v začetku leta 2007 v prostorih Pivovarne Union. Spominjam se, kako nam je to tedanji predsednik Rudi Zavrl dobro skrival. Še mi na zvezi nismo vedeli, kdo je novi selektor. No, ko pa se je v dvorani pojavil Matjaž, mi je bilo hitro vse jasno," se je nasmejal Stanić in dodal, da je imel predsednik dobro roko pri izbiri. "Kot nogometni človek je vedel, kaj počne. To niso bila naključja. Ne Srečko (Srečko Katanec, op. p.) ne Matjaž (Matjaž Kek, op. p.)."

Ko je Branko Oblak kot selektor leta 2004 načrtno pomladil reprezentanco, ni bilo lahko delati v marketinškem oddelku NZS. "V nekem obdobju, od štirih do šestih let, ni bilo uspehov. Ni bilo zaupanja v reprezentanco, ali ji bo še kdaj uspel kakšen velik dosežek. A smo bili uspešni. Celotna NZS je verjela v to, po prihodu Matjaža so reprezentanti naredili še eno pravo zgodbo. Žal pa od takrat, od SP 2010, že šest ciklusov ni nič. Nič dobrega ne kaže za naprej," ga zadnji kvalifikacijski ciklusi, v katerih je Slovenija osvajala zgolj četrta mesta, ne navdajajo z optimizmom.

Vedel je, da brez Slovenije ne more biti albuma

Takratni slovenski predsednik Danilo Türk je dvoboj SP 2010 med Slovenijo in ZDA v Johannesburgu spremljal na častni tribuni stadiona Ellis Park v eminentni družbi. Foto: Vid Ponikvar Veliko raje se spominja zadnjih uspehov, recimo nepozabnega nastopa na SP 2010, ko je Slovenijo od preboja v osmino finala delilo le nekaj minut. Takrat ga je doletelo veliko delovnih nalog, na katerih so se sklepali pomembni dogovori. "Ko sem odpotoval na žreb v Capetown, da bi se kot zadnja, 32. udeleženka prvenstva pogodil s Paninijem za tisti znani album s samolepilnimi sličicami, sem dobil občutek, da nas hočejo prinesti okrog. Ker pa sem vedel, da brez nas albuma ne more biti, sem šel na jug Afrike iztržit malce boljšo številko. To so bile zelo pomembne stvari," se je s črne celine v domovino vrnil z zadovoljnim obrazom.

Ko je prišel na žreb v Južno Afriko, je zagledal nekaj nenavadnega. Letaki so bili namreč v ruščini. V jeziku države, ki ji je Slovenija zaprla vrata prvenstva. "Takrat smo še enkrat več začutili, kako veliko stvar smo naredili. Na SP 2010 smo se najlepše počutili po prvem polčasu z ZDA, ko smo bili kar naenkrat že v osmini finala (Slovenija je vodila z 2:0, pred tem pa premagala Alžirijo z 1:0, op. p.). Ko sem spremljal tekmo na častni tribuni, se spominjam, kako nas je predsednik Danilo Türk opozarjal, da malce umirimo evforijo, ker je še daleč do konca. Kot da bi slutil, kaj se lahko zgodi. Bil je pravi diplomat." In res, ZDA so izenačile na 2:2, Slovenija pa je lahko bila še hvaležna sodniku, da je Američanom razveljavil še en zadetek.

Vsi članki iz rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

"Kravatarji" se ne obogatijo

Pred SP 2010 so se lomila kopja o tem, kolikšen delež premij naj bi prejeli igralci. Stanić ima o tem svoje mnenje. "Nisem eden od tistih, ki bi zagovarjal, da se igralcem namenja tako velik delež od nagrad. Igranje za reprezentanco je že samo po sebi velik motiv. Ne bi smelo biti usmerjeno iz ekonomskih vidikov. Je pa tako, da dobijo velik delež, polovico ali še več, potem pa v manjših državah ostane manj denarja za razvoj nogometa. Ta bi pa v Sloveniji potreboval veliko spodbude. A tako pač je, tega se ne da spremeniti."

''Nogomet se je v Sloveniji v obdobju največjih reprezentančnih uspehov profiliral kot vrhunski šport. Slovenski šport ima pač smučarsko tradicijo, kar se deloma še vedno pozna pri javnem financiranju, a smo se pri NZS marketinško in komercialno dovolj dobro postavili, da tega nismo čutili. Nogomet ima status, ki mu pripada,'' je kmalu po tem, ko je začel sodelovati z NZS, Uroš Stanić začutil veliko prisotnost nogometa v slovenskih športnih srcih. Foto: Vid Ponikvar

Nekateri si mislijo svoje in pri tem, ko prebirajo o večmilijonskih nagradah krovnih mednarodnih organizacij za udeležbo na velikih tekmovanjih, pomislijo, kako del tega denarja konča pri "kravatarjih". "Ne, to ne drži. Ne dobijo nič. Nagrade za zaposlene niso bile omembe vredne, morda v okvirjih ene plače. NZS svoj denar, ki ga prejme bodisi iz ekonomskih virov bodisi iz vidika nagrad, vedno v večini namenjen za razvoj nogometa."

Predsednik ni bil najbolj prepričan, da je treba v Maribor

''Najine poti so se pogosto prepletale. Najprej z reprezentanco, pozneje pa z Rijeko. Njegovi uspehi so moji najlepši spomini, ki jih imam na nogomet,'' je ponosen, da je lahko v poslovni karieri sodeloval tudi z Matjažem Kekom. Tako v izbrani vrsti kot tudi klubu. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Po koncu SP 2010 se je že malce začutila zasičenost z delom zveze, a je za nov ščepec sveže energije poskrbel projekt novega stadiona v Ljubljani. "V marketingu smo se mučili na tekmah za Bežigradom, z njegovo neustrezno infrastrukturo, potem s tekmami v Celju, kjer je bil stadion boljši, a ni dihal z reprezentanco tako kot v Ljubljani ali Mariboru. Zato je bila leta 2008 zelo pomembna odločitev, da začne reprezentanca igrati v Ljudskem vrtu. Ni bila samoumevna, bilo je kar nekaj pomislekov na NZS, predvsem tedanji predsednik Rudi Zavrl se z mariborskimi navijači ni najbolje razumel. Ni bil najbolj prepričan, da je treba iti tja, preostali pa smo vedeli, da bo treba," se spominja selitve v Maribor, ki je postregla tudi z znamenito povratno tekmo dodatnih kvalifikacij za SP 2010, ko je v mestu ob Dravi padla prepotentna Rusija, na tribunah pa so se stiskala zveneča ruskega imena, tudi nekateri opevani milijarderji.

"Takrat smo vse to dobro iztržili. Resda smo improvizirali, postavljali šotore za VIP-prostore, a so bili Rusi zelo dobri plačniki," se je takrat NZS smejalo dvojno. Zaradi preboja Kekove čete na SP 2010 in dobrega zaslužka z ruskimi gosti.

Izkoristil znanja, pridobljena na Uefi

Na položaju predstavnika za stike z javnostjo pri NZS je predal štafeto Matjažu Krajniku, ki to vlogo opravlja še danes. Foto: Vid Ponikvar Stanićev zadnji ciklus na NZS so tako predstavljale kvalifikacije za EP 2012, nato pa je s prihodom novega vodstva končal delo na zvezi. "Imam lepe spomine na desetletno obdobje. Bilo je ravno pravšnje, da sem zamenjal zgodbo. Začutil sem notranji glas, da je napočil čas za odhod, malce pospeška sem dobil tudi od zunaj. Saj veste, novi ljudje, nove garniture," se je nasmehnil.

Med delovanjem na NZS je končal podiplomski študij in magisterij, to obdobje pa tudi izkoristil za vrsto specializiranih izobraževanj, ki jih je organizirala Uefa. Od bližje je spoznaval medijski cirkus, izvajanje sponzorskih aktivnosti in to smelo izkoristil. Po tem, ko je zapustil NZS, je dve leti delal kot zunanji sodelavec Uefe na tekmah lige prvakov. Največ opravka je imel s turškim velikanom Galatasaray.

Vodja marketinga NK Rijeka v obdobju največjih uspehov

''Matjaža se v zadnjem času v medijih omenja kot kandidata za novega trenerja zagrebškega Dinama. To je zelo čudno, saj je navijač Rijeke in jo ima zelo rad. Je pa nogomet kot tak posel in te profesionalna pota lahko odvedejo drugam. Zdi se mi, da Matjaž še ni končal z Rijeko. Mu pa na Reki ne bi zamerili, če bi postal nov trener Dinama. Zelo ga spoštujejo, kmalu so začutili, da je izjemen strokovnjak. Mogoče bi le težje sprejeli, če bi prevzel Hajduk, saj obstaja velika tekmovalnost med severnim in južnim Jadranom,'' pojasnjuje Stanić. Foto: Grega Valančič/Sportida Po dveh letih se je vrnil bližje domu. Na Hrvaško. Začel je sodelovati z Rijeko. Ko je njen predsednik Damir Mišković, poslovnež, ki veliko sodeluje z Afriko, celotno marketinško ekipo v klubu preselil na črno celino, kjer so jih čakala druga poslovna področja, je Stanić prek kolega izvedel, da reški klub potrebuje marketinško pomoč. Sklenili so dogovor, ravno v obdobju, ko je Matjaž Kek že ustvarjal čudeže z reškim klubom.

"Nekaj let sem delal kot vodja marketinga NK Rijeka. Na Hrvaškem sem bil tri dni na teden, veliko sodeloval s Kekom. Imel sem srečo, da je bilo to najboljše obdobje v zgodovini kluba. Leta 2017 je Rijeka postala hrvaški prvak. Všeč mi je, da sem bil zraven," še danes dobi mravljince po koži, ko se spominja proslav dvojne hrvaške krone iz leta 2017.

"Hrvaški klubski nogomet se je v zadnjih letih odlepil od slovenskega. To nenazadnje dokazujejo tudi visoke zmage na prijateljskih tekmah (Rijeka je pred meseci na Kantridi nadigrala ljubljansko Olimpijo s 6:1, op. p.), rezultati so kar zgovorni. Na Hrvaškem je vedno boljša infrastruktura, nogomet ima svetlo prihodnost. V pripravi je tudi realizacija medijske pogodbe, ki bi vse skupaj še izboljšala,'' je prepričan, da gre hrvaški klubski nogomet v pravo smer. Želi si, da bi bilo podobno še s slovenskim. Foto: Bojan Puhek

Njegovo delo pri Rijeki zajema številna področja. Na Reki je na noge postavil sponzorsko strukturo, da so lahko s težo prihodkov vsaj malce razbremenili klub. "Prej je vse slonelo na prodaji igralcev in pomoči tujih lastnikov, potem ko se je Italijan Gabriele Volpi še bolj umaknil, pa je bilo treba vsako leto prodati najboljše igralce. Nato nam je uspelo, da je okrog 20 odstotkov prihodkov slonelo na marketingu, komerciali. Vsaj nekaj. Največ so prispevali sponzorski prihodki, pa vstopnice, zlasti sezonske, in prodaja izdelkov," je zadovoljen, da se tovrsten trend na Reki nadaljuje in gredo na Hrvaškem stvari na bolje.

Rijeka v veliki meri gravitira na Slovenijo

Najlepši spomini ga vežejo na gostovanje v Milanu, ko je Rijeko spremljalo pet tisoč navijačev. ''Na Piazza Duomo je bilo prekrasno. Tako kot tudi v Salzburgu. Navijači Rijeke so res pravi.'' Foto: Urban Urbanc/Sportida Rijeka v svojih vrstah nima le slovenskih reprezentantov, ampak tudi generalnega sponzorja iz Slovenije. Zavarovalnico Savo. "To ni bilo naključje. Sava je že dolgo prisotna na hrvaškem trgu, Rijeka pa je iskala osrednjega sponzorja. Tudi Matjaž (Matjaž Kek, op. p.) kot Mariborčan je zaslužen, saj pozna ljudi v vodstvu. To smo izpeljali. Rijeka je klub, ki v veliki meri gravitira na Slovenijo. Je klub s slovenskimi igralci, trenerji, sponzorji. V Sloveniji ne manjka navijačev Rijeke, veliko jih je zlasti v Ilirski Bistrici."

Predsednik uprave zavarovalnice Sava David Kastelic je od lani tudi član uprave, podpredsednik Rijeke. "Postal je velik navijač kluba, s svojimi marketinško-ekonomskimi znanji pomaga upravi kluba in je dodana vrednost."

"V reškem klubu so še zdaj hvaležni Simonu Rožmanu za vse, kar je naredil v prejšnji sezoni. Osvojil je hrvaški pokal, Rijeka pa je v Evropi izločila Köbenhavn in se uvrstila v skupinski del lige Europa. Kapa dol Simonu, bil je konkurenčen z Real Sociedadom, premagal AZ Alkmaar, skoraj enakopraven proti Napoliju," je bil ponosen tudi na trenerske dosežke Simona Rožmana, ki je trenutno brez delodajalca. Foto: Vid Ponikvar

"Slovenci imamo dober imidž na Hrvaškem. Sploh na Reki. Pa v Zagrebu tudi, da ne bo pomote. Ni težav," z južnimi sosedi uspešno sodeluje že dolga leta. Zadnja tri leta le še kot zunanji sodelavec, saj bi mu sicer zmanjkalo časa za nov projekt, v katerega je aktivno vključena celotna njegova družina. "Zelo rad imam Rijeko, ona pa mene. Seveda še navijam za slovensko reprezentanco, vedno bom, sem pa začel simpatizirati s Hrvaško. Sem velik navijač Rijeke, hodim na tekme, z menoj gresta tudi sinova in navijata za Rijeko. Na splošno simpatiziram z reprezentancami z območja nekdanje Jugoslavije. Veliko bolj me zanimajo tekme Hrvaške ali Srbije kot pa Anglije in Nemčije."

Sodeloval je tudi z Olimpijo

"Slovenija ima velik potencial v svetu turizma. Ko sem se začel resneje ukvarjati s fotografijo, sem spoznal, da je Slovenija fantastična država. Ko ne potujem po tujini, se potepam po Sloveniji. Vsak konec tedna, če je mogoče. Lepo se imamo," z veseljem odkriva lepote domovine. Foto: Bojan Puhek Je, odkar se je poslovil kot marketinški strokovnjak v nogometu, prejel tudi kakšno ponudbo slovenskega kluba? "Z manjšim obžalovanjem moram ugotoviti, da je v naši regiji, kamor uvrščam Slovenijo, Hrvaško in Srbijo, vprašanje, ali sploh lahko kakovostno deluješ kot profesionalec na področju marketinga in komerciale. Trg je majhen, ni najbolj razvit. Na zahodu Evrope je povsem drugače. Kar zadeva Slovenijo, včasih poslovno sodelujem z mojim matičnim klubom iz Sežane, ki spet igra v prvi ligi, v preteklosti sem sodeloval tudi s Koprom in Olimpijo."

Novo vodstvo Olimpije se za zdaj obnaša dokaj skrivnostno in javnosti glede njenega delovanja sporoča bore malo informacij. "Žal je tako, kot je. K sodelovanju z Olimpijo me je povabil gospod Željko Mandarić z Reke. Zdaj so klub predali drugim. Željko je sponzor pri NK Rijeka, v upravi pa ga ni, tam lastništvo pripada družini Mišković."

Z družino v divjino

V nogometu je akumuliral veliko znanj, ki jih z veseljem deli na svetovalni ravni, operativno pa se zdaj raje ukvarja s potovanji. "To mi je izziv, ker lahko pridobljena marketinška znanja apliciram še na neki drugi ravni." Zaživel je njegov turistični projekt Z družino v divjino. Uprizarja uresničene sanje vsakega Slovenca. Z družino potuješ na očarljive destinacije, in to zastonj, pri tem uživaš, hkrati pa še malce zaslužiš.

Katere destinacije bi še rad obiskal z družino?

"To je kar posrečena ideja, pa tudi neke vrste niša, da bi več družin potovalo skupaj. To ponavadi ni bila praksa. Imamo zelo lepe izkušnje. Ko potujemo, povabimo še nekaj drugih družin. Sebi subvencioniramo potovanje, kar je super, v vmesnem času pa skušamo te destinacije, ki jih bolje spoznamo, približati drugim in tistim, ki potujejo samostojno, pomagati s programi, nasveti. Tako sem strast do potovanj, ne le mojo, ampak celotne družine, združil s tem, da lahko od tega kaj iztržim. To me res izpopolnjuje." Če vas zanimajo dogodivščine v naravnih biserih sveta, se torej lahko pridružite Stanićevim.

Otroci obožujejo tropsko morje

Usoda je hotela, da se na začetku novega projekta srečuje z ovirami, na katere bi leta 2019 pomislil le malokdo. Kako kot organizator turističnih dejavnosti pluje v obdobju negotovosti koronakrize, novih pravil in stalnih sprememb? "Leto 2020 je bilo iz tega vidika noro. Imeli smo zaprte meje, prepoved potovanj. Ni bilo lahko zdržati in ostati na trgu. S projektom Z družino v divjino nam je to uspelo. Časi so letos malenkost boljši kot lani, po letu 2022 pa lahko pričakujemo normalizacijo. Ko ne bo več omejitev, bi lahko to bila zadeva, od katere bi lahko živel," se že veseli novih izzivov, ki ga čakajo. In številnih destinacij, ki jih bo obiskal.

Uroš Stanić je obiskal že 55 držav. Najljubša žival, ki jo je spremljal v divjini, je bila kača bornejska jamičarka, najljubša plaža pa Gam (Raja Ampat v Indoneziji). Foto: Arhiv Uroša Stanića

V njih osrednjo vlogo igra divjina. "Vedno se trudimo, da vsaj del potovanja poteka v divjini. Ponavadi je to v džungli. Trudimo se, da imamo vedno vsaj malo tropskega morja. Otroci ga obožujejo. Naš cilj je spremljanje svobodno živečih živali v divjini, zato tudi iščemo takšne destinacije. Kostarika, Tanzanija, Borneo … Tam dandanes še dobiš živali v divjini, kar je motivacija otrokom. Morje, džungla, živali. To je to."

Med večerjo jih je presenetil trop levov v kampu

Z levi se je srečal že med SP 2010, ko je Kekova četa po veliki zmagi nad Alžirijo (1:0) obiskala Levji park v Johannesburgu. Foto: Vid Ponikvar V divjini prebivajo tudi nevarne divje živali, a se družina Stanić s tem ne obremenjuje. "Bolj se divje živali bojijo nas, kot pa obratno," se je nasmejal in na daljšem druženju ob čaju postregel z zgodbo, ob kateri smo se hitro zresnili.

"Lev je žival, ki lahko človeka pokonča za hec, a ... Ko smo bili v Tanzaniji v kampu, zbrani za mizo in večerjali, smo slišali glasno rjovenje. Vedeli smo, da so to levi, njihov prepoznaven glas se sliši do pet kilometrov. No, čez deset minut pa med večerjo zagledamo trop 13 levov. Pet mladičev, sedem levinj, samec pa je prišel pozneje. Umaknili smo se v kuhinjo, se zaklenili in gledali. Levi so šli samo skozi kamp, naslednji dan pa smo isti trop gledali pri lovu na gnuje. Vrhunsko doživetje. Osebno sem čutil premalo strahu do živali. V Kostariki gremo vedno iskat strupene kače. Na razdalji, seveda. Na koncu je tako, da se divje živali bolj bojijo nas."

V džungli so se počutili varneje kot v Sloveniji

Februarja se bo z družino odpravil v Mehiko. Komaj čaka, da bo lahko na čolnu božal mladiče sinjih kitov. Foto: Arhiv Uroša Stanića Ko se odpravljajo v tujino, se pogosto srečujejo tudi s kritikami, zakaj zapuščajo državo v teh nevarnih časih.

"S tem smo bili najbolj soočeni leta 2020. Meje so bile zaprte, vprašanja pa, kam sploh rinete? Med zaprtjem Slovenije smo bili v Kostariki in smo se počutili varneje kot v Sloveniji. Virus je bil manj razširjen, bili smo v toplejših krajih, kjer je manjši prenos. Nismo v hotelih, ampak se držimo sami zase. V divjini, džungli. Tam se počutiš varneje, je pa v tej psihozi razumljivo, da te gledajo postrani. Ko smo bili poleti v Peruju, je bila celo novica, da je v tej državi največja stopnja smrtnosti na svetu. In spet so sledila vprašanja. Kam spet greste? Bili pa smo v državi, ki se je držala ukrepov bolj kot mi. Ljudje so nosili maske na prostem, upoštevali pravila distanciranja. Veliko smo se držali sami zase."

Zaveda se, da je v svetu turizma vse težje dobiti destinacije, ki niso preveč obljudene in skomercializirane. "Korona mi je s tem dala roko, saj je zelo malo turistov. Bili smo skoraj sami v Machu Picchuju,'' se spominja nevsakdanjega razkošja v izgubljenem mestu Inkov, ki ga v obdobju, ko še ni bilo koronavirusa, ne bi mogel niti pod razno občutiti.

Našel svojo dobitno kombinacijo

Letos je na Norveškem občudoval kite ubijalce (orke), najbolj pa ga je očaral naravni pojav polarni (severni) sij. Foto: Arhiv Uroša Stanića Prihodnje leto načrtuje še več atraktivnih potovanj. Predlogov in želja ne manjka. Veliko se posveča blagovni znamki, dobri fotografiji, kar zadeva sanjske destinacije, vredne ogleda, pa jih pri Stanićevih ne manjka.

"V kratkem gremo v Ekvador in na Galapaške otoke, poleti gremo v Madagaskar, zanimajo nas skrajni vzhod Indonezije, koralni grebeni, morda tudi Avstralija, čeprav je malenkost predraga, vleče nas v Brazilijo, kjer bi v Pantanalu gledali jaguarje, pa gorile v Ugandi …" je našteval nekdanji nogometaš, ki je veliko strasti v svojem življenju združil v poslovni svet.

Nogomet in potovanja. To je dobitna kombinacija, s katero želi imeti opravka čim več časa. Upa, da se svet kmalu vrne v okvirje, na kakršne je bil vajen pred pandemijo novega koronavirusa.