Peking 2022
Sobotni intervju
Sobota, 11. 12. 2021, 4.35
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Žan Košir
Mojster za olimpijske tekme se ubada z enakimi vprašanji kot večina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,15
Najuspešnejši slovenski deskar Žan Košir je pri 37 letih najstarejši v slovenski reprezentanci zimskih športnikov, kar pa v ničemer ne zmanjšuje njegovih ambicij.
"Dejstvo je, da vsak športnik enkrat konča kariero, prej ali slej, in tudi jaz jo bom nekoč," pravi najuspešnejši slovenski deskar Žan Košir. A ne še letos, niti kmalu, če bo vse tako, kot si sam želi. V torek, 8. februarja prihodnje leto, ko bomo v Sloveniji zaradi kulturnega dne imeli dela prost dan, bi si želel, da ga uradni napovedovalec spet pokliče na oder za zmagovalce.
Žan Košir bo z današnjim nastopom v paralelnem veleslalomu v Banoju v Rusiji (8. mesto, kar je njegov najboljši dosežek na tem prizorišču) odprl svojo 18. sezono v svetovnem pokalu.
S 37 leti je najstarejši v slovenski reprezentanci zimskih športnikov, kar pa v ničemer ne zmanjšuje njegovih ambicij. 8. februarja 2022, ko bo na olimpijskih igrah v Pekingu na sporedu paralelni veleslalom deskarjev, bo zadovoljen le, če bo uradni napovedovalec med vabljenjem na zmagovalni oder poklical njegovo ime. Košir je s tremi olimpijskimi medaljami skupaj s Shaunom Whiteom, deskarjem prostega sloga, najuspešnejši olimpijec med deskarji. Vrhunski športnik iz Pristave nedaleč od Tržiča se v Pekingu ne bi branil še ene časti, nošenja slovenske zastave na slovesnosti ob odprtju.
Vstopate v svojo 18. sezono v svetovnem pokalu. Še vedno čutite nervozo, strah, pričakovanje pred novim začetkom ali je glede na vso kilometrino in izkušnje zdaj vse precej bolj umirjeno?
"Občutki pred začetkom sezone so še vedno mešani, je pa najbolj zanimivo to, da tudi po toliko sezonah ni čisto nič lažje."
Občutki so še vedno mešani, je pa najbolj zanimivo to, da tudi po toliko sezonah ni čisto nič lažje.
Med sezonami je tekmovalni premor tako dolg, da spet čutim nekaj napetosti. Ni enako biti doma in trenirati na ledenikih kot to, da veš, da te čaka tekma. Verjetno zato, ker vem, da je nekaj pozornosti usmerjene tudi v to, kaj se z mano dogaja.
To je logično, tudi mene je za vsakega slovenskega zimskega športnika, ki je že začel sezono, zanimalo, v kakšni formi je in kako dobro je začel sezono.
Uvodne tekme sezone vedno lahko ponudijo trenutek, ki te pomiri, hkrati pa še ni zagotovilo, da bo tudi v nadaljevanju sezone vse tako, kot si želiš, ali obratno, prvi rezultat te hitro lahko postavi na realna tla.
Seveda pa komaj čakam, da se sezona začne. Ko se pogovarjava, sem na letališču, kjer se zbiramo deskarji z vseh koncev. Čuti se, da se vse skupaj začenja na novo.
Že na prvi pogled se vsi začnemo predalčkati in zavedam se, da se vsi ubadamo z enakimi vprašanji. S tem, kako dobro je kdo pripravljen. Tekmeci se zavedajo, da sem še vedno dober nasprotnik, zato moram tak vtis ustvarjati tudi navzven (smeh, op. p.).
Po drugi strani pa je za vami že toliko različnih sezon, različnih scenarijev, da veste, da se v sekundi lahko vse spremeni. Lani ste bili na istem prizorišču, na Rogli, na tekmi svetovnega prvenstva precej skromni (19. mesto), nato pa čez nekaj dni zmagali na tekmi svetovnega pokala.
Košir je letos treniral tudi s Čehinjo Ester Ledecko, deskarsko šampionko, ki navdušuje tudi na alpskih smučeh.
Da, ta del se nanaša na psihološko pripravo. Sam v vseh sezonah, ki so že za mano, te pomoči še nisem imel. In res, toliko scenarijev se mi je že zgodilo, da poskušam vse obrniti tako, da bo delovalo čim bolj pozitivno.
Zakaj nikoli niste z nikomer sodelovali na področju psihološke priprave?
Ne vem, osebno takega človeka nisem intenzivno iskal, niti se moja pot ni z nikomer takim križala.
Ne vem, to se mi zdi podobno, kot bi mojo staro mamo nekdo vprašal, zakaj si ne želi imeti pametnega telefona. Ona ima pač občutek, da ta trenutek lahko živi tudi brez tega. Če ji je šlo do zdaj dobro s starim telefonom, zakaj ji ne bi šlo dobro še naprej? No, zdaj sicer vidimo, da s starim telefonom še spletne banke ne boš mogel uporabljati, niti se dokopati do covidnega potrdila, pa vendar ...
Ne bom rekel, da s psihologom ne bom nikoli sodeloval, spadam pa še med tiste, ki so začeli kariero v obdobju, ko je bilo takšno sodelovanje bolj redkost oziroma so se za pomoč psihologa odločali le tisti, ki so imeli resne težave, na primer so ekstremno nihali med treningom in tekmo.
Sam takih nihanj nikoli nisem imel, niti nisem videl, da bi zaradi psihološke podpore kdo ekstremno napredoval. Vsaj znotraj naše reprezentance ne.
Verjamem pa, da je, če s psihologom sodeluješ že od mladih nog, te ves čas spremlja in si tega vajen, to super, medtem ko bi si sam, če bi na primer pred olimpijsko sezono s kom začel sodelovati, od tega ogromno obetal in ogromno pričakoval. Če izboljšave ne bi bilo, pa bi bil zelo razočaran, ker sem s tem izgubljal določen čas.
Sam večje vprašanje vidim v tem, kako takrat, ko na tekmi zmagaš, ta zmagoviti val ponesti naprej. To je zelo težko.
Takrat ko zmagaš, sebi in drugim dokažeš, da zmoreš, je pa lahko težava v tem, da se s tem zadovoljiš in posledično preveč sprostiš, pozabiš na detajle, nisi več toliko natančen na treningih, češ, saj se da tudi brez tega.
Pred prvo tekmo sezone se bom v glavi poskusil prepričati, da je bila zadnja veleslalomska tekma lanske zime, na kateri sem zmagal, na koledarju pred dvema tednoma in da zdaj samo nadaljujem, kjer sem ostal (smeh). To je zdaj moja miselnost. Če pa padem nižje, bom preprosto spet napadal najvišja mesta.
"Pred prvo tekmo sezone se bom v glavi poskusil prepričati, da je bila zadnja veleslalomska tekma lanske zime, na kateri sem zmagal, na koledarju pred dvema tednoma in da zdaj samo nadaljujem, kjer sem ostal."
Si v svoj mobilni telefon še zapisujete detajle s treningov, zaznamke, ki so vam v pomoč v nadaljevanju sezone?
Letos si jih še nisem, imam pa analizo vseh treningov, kar zadeva opremo. Imam Excellovo tabelo, ki mi daje orientacijo, kakšna oprema se najbolje obnese na določenem tipu snega in terena, kar mi pomaga pri odločitvi o izbiri opreme.
Ko naročam novo opremo in sporočam proizvajalcem, kaj želim, informacije črpam iz teh podatkov.
Nisem si pa še začel pripravljati opomb, na kaj moram biti še posebej pozoren.
Več stvari ko bo šlo na tekmah narobe, bolj bodo moji zapiski pogosti in obsežni.
Bi rekli, da imate tako kakovostno opremo, kot si jo zaslužite?
Če bi na to vprašanje odgovarjala konkurenca, bi zagotovo rekli, da jo imam in da sem mogoče celo privilegiran. Če pa pogledam s svojega zornega kota, bom rekel, da ne.
Z mano se namreč opremljevalci ukvarjajo takrat, ko jim težim, sicer pa vsi, ki me opremljajo, skrbijo predvsem za to, da se njihovi izdelki čim bolj prodajajo in njihovo podjetje čim več zasluži.
Vsi proizvajalci, katerih opremo uporabljam, so prek mene ali zasloveli ali izboljšali rezultate, tako da sem razočaran nad vsemi, in to vedno. Če jih jaz ne kličem in ne težim, kar malo pozabijo name.
Po eni strani jih ne razumem, po drugi pa vem, da tako pač je v podjetništvu. Zaslužka ni nikoli dovolj in vedno bo imel prednost tisti, ki opremo kupuje, pred tistim, ki opremo dobi. V našem športu še vedno 50 odstotkov tekmovalcev opremo kupuje in je treba najprej poskrbeti zanje.
Na predstavitvi slovenske reprezentance alpskih deskarjev: glavni trener Izidor Šušteršič, Gloria Kotnik, Sara Goltes, Žan Košir in Jernej Glavan.
Kdo vas spremlja v letošnji sezoni?
V letošnji sezoni je dogovorjeno, da sta trener (Izidor Šušteršič, op. p.) in fizioterapevt oz. kondicijski trener Matic Tratnik vedno zraven, medtem ko je serviser Dare Centrih prisoten na vseh tekmah in 20 dni na pripravljalnih delih.
Tisto, kar je zagotovila smučarska zveza, smo izkoristili, nekaj pa sem plačal iz svojega žepa. Dare me najbolj pozna, že dolgo sodelujeva in zdi se mi pomembno, da za mojo opremo skrbi ista oseba.
Letošnja sezona bo spet olimpijska. Kakšne olimpijske igre pričakujete? Nekatere države zaradi kršenja človekovih pravic na Kitajskem napovedujejo diplomatski bojkot, že zdaj je znano, da bodo prisotni zgolj domači navijači, tudi epidemija bo najbrž vzdušje krojila po svoje.
Pravzaprav mi je glede tega vseeno. Zame so olimpijske igre enosmerni promet. Gibljem se na relaciji: letališče-olimpijska vas-prizorišče tekme. Že od nekdaj je bilo tako, da smo se lahko gibali zgolj z akreditacijo, in zdaj ne bo nič drugače. Edino, kar bo zdaj drugače, je to, da bomo nosili maske.
Košir je odpeljal štiri olimpijske tekme in osvojil tri olimpijske medalje, dve bronasti in eno srebrno.
Kar zadeva gledalce, so na olimpijskih igrah običajno vedno večinoma domačini. V Pjongčangu so bili to Korejci, tukaj bo 99 odstotkov Kitajcev.
Upam, da bodo lahko prisotni vsaj domači gledalci, pa tudi če nikogar izmed njih ne poznam. Včasih je to še lažje, ker se ne obremenjujem. Sem pa na olimpijskih igrah vedno tekmoval pred domačini, ki so vedno navijali za moje tekmece … Jih pa rad utišam, če že drugega ne.
Edina stvar, ki si jo želim, je, da organizatorji poskrbijo za čim boljšo, za odlično progo, da lahko vožnje odpeljem tako, kot si želim, in da imamo vsi tekmovalci čim bolj enake možnosti, kar pa je odvisno tudi od vremena. Glede na to, da je podnebje v Pekingu podobno, kot je bilo v Pjongčangu, precej suho in zelo hladno, s tem ne bi smeli imeti težav.
Olimpijske igre bodo na sporedu že čez manj kot dva meseca. Vam je ob misli na to prijetno ali bi najraje videli, da bi bilo to nekje v prihodnosti?
Kaj pa vem, iti na olimpijske igre je zame nekaj podobnega, kot da bi šel z učiteljico v osnovni šoli na izlet ali pa da bi te mama povabila na martinovo kosilo. Veš, da bo za vse poskrbljeno, in podobno je na olimpijskih igrah. Vem, da bo vse urejeno, za vse bo poskrbljeno in za nič mi ne bo treba skrbeti.
Vem, da je v Olimpijskem komiteju Slovenije in zvezi dovolj ljudi, ki bodo poskrbeli za vse.
Olimpijske igre so še vedno magnet za vse vpletene. V tistem času res čutim, da nam ob strani stoji več ljudi kot sicer in da so zelo motivirani, da nam pomagajo. S tega stališča se iger res veselim.
Pravzaprav mi je še najlažje iti na olimpijske igre, veliko težje se odpravim na trening in tekme svetovnega pokala. Tam je še vedno dosti stvari prepuščenih samih sebi in moram sam poskrbeti zanje, čeprav je tudi tega vedno manj.
V pogovoru za Dnevnik ste dejali, da bi z veseljem sprejeli vlogo zastavonoše na odprtju olimpijskih iger v Pekingu.
Da, nič ne bi imel proti in na neki način je to tudi ena od stvari, ki mi manjkajo v karieri. Zastavo sem že nosil na zaključni slovesnosti, na odprtju še ne, je pa tudi res, da si tega niti nisem želel, saj smo tekme običajno imeli na koncu iger, tokrat pa je naš program bolj na začetku iger in bil bila zadeva časovno izvedljiva.
Se vam je že kdo oglasil na to temo in vam ponudil to priložnost?
Ne. Če me bo kdo vprašal, ali bi nosil zastavo na odprtju iger, ne bom rekel ne in bom na to vlogo seveda ponosen. To je eden od vrhuncev v športnikovi karieri. Navsezadnje sem s 37 leti tudi najstarejši v slovenski reprezentanci.
Niste pa najstarejši med deskarji, kar nekaj jih je celo starejših od 40 let.
Da, zanimivo, ko pridem na tekme, sploh ne morem jamrati, ker jih je kar nekaj starejših od mene. Seveda pa vsi priznavajo, da so na meji svojih sposobnosti. Kaj naj rečem, vsi se ženemo do skrajnosti.
Nas pa ravno strah pred hudimi padci nekoliko zadržuje. Mi, ki smo starejši, vse počnemo bolj premišljeno, je pa spoznanje, da še vedno lahko vozim tako hitro kot nekdo, ki ima 21 let, pozitivno in mi daje občutek, da sem še vedno mlad.
Ali to pomeni, da olimpijske igre v Pekingu sploh niso nujno vaše zadnje? Na novinarski konferenci pred začetkom sezone ste dejali, da si želite, da bi vas družina nekoč na igrah lahko spremljala v živo. Do zdaj zaradi oddaljenosti prizorišč te možnosti še niso imeli, se pa ponuja idealna priložnost čez štiri leta v Cortini d'Ampezzo v Italiji.
Da, to je možnost. Kot rečeno, ne počutim se starega, bolj so me omejevale poškodbe. Je pa trenutno stanje precej boljše, zato ne razmišljam o tem, da bi moral končati kariero.
Kaj pa bi bil znak, da morate vendarle potegniti črto pod športno kariero? Slabi rezultati, poškodbe ali kaj drugega?
Predvsem to, da bi se tik pred treningom ali tekmo vprašal, ali bi sploh šel. Da bi dobil čisti odpor do deskanja. Občasno se mi to zgodi, predvsem zato, ker preveč treniram in mi zaradi utrujenosti na treningih ne gre prav dobro. Potem raje sploh ne grem na trening. Nikakor. A po dveh dneh to mine in spet dobim zagon.
Ko bo ta občutek vztrajal dalj časa in bom čutil odpor, bo to znak, da se telo upira. Takrat bom vedel, da je to to. Ampak kot rečeno, nismo še tako daleč.
V ozadju je verjetno tudi veliko vprašanje, kaj boste počeli po koncu športne kariere.
Dejstvo je, da je najlažje nadaljevati, saj ti potem ni treba razmišljati o prihodnosti. Zato je morda nervoze pred začetkom sezone zadnja leta celo več, kot je je bila pred leti.
Rezultati bodo zelo pomembni. Tudi če se mi deskanje in vse, kar je povezano z njim, ne zameri, se lahko zgodi, da se zaradi morebitnih slabših rezultatov znajdem v finančnih težavah, da mi sponzorji ne bodo več želeli omogočati tega, kar počnem.
Ko imaš družino, moraš zaslužiti toliko, da preživiš njih in sebe, manj od tega ne gre.
Je pa v športu žal tako, da nobena pogodba ni daljša od enega leta. Ne pogodba o zaposlitvi ne sponzorska, prav tako so pogodbe sestavljene tako, da več kot 50 odstotkov denarja dobiš na podlagi uspešnosti, sicer pa ne.
Dejstvo je, da vsak športnik enkrat konča kariero, prej ali slej, in tudi jaz jo bom nekoč.
Zavedam se, da smo zelo privilegirani in da je alpsko deskanje šport, v katerem proge v svetovnem pokalu niso tako zahtevne, da v teh letih na njih ne bi mogel dosegati vrhunskih rezultatov. Na isti progi v istem času tekmujemo moški in ženske.
Kateri del procesa v športu vam je najljubši? Trening najbrž ne.
Pravzaprav rad treniram, ker je to od vsega še najmanj stresno.
Najljubši del športa? Ko te napovedovalec na razglasitvi pokliče na zmagovalni oder. Takrat je tako, kot bi te nekdo pohvalil. Vse preostalo pa … Lagal bi, če bi rekel, da je dan pred tekmo lepo. Nervoza je vedno prisotna, in če ne bi bila, bi bilo nekaj res čudno.
Je pa prednost tekmovanj ta, da so proge tam vedno boljše pripravljene, več ljudi se trudi za to. Tekmovati je lepo zato, ker je tekma preprosto tvoj oder. V življenju nikoli nisem rad nastopal, je bilo pa velikokrat lepo, če mi je šlo dobro.
To je tisto, kar me vleče naprej. Želja po tem, da bi mi uspelo.
Javno ste že večkrat povedali, da vas na olimpijskih igrah zanima samo medalja.
Seveda, to so moji cilji. Merim na to, da se čim večkrat znajdem v tem položaju. To me motivira, in če se to ne uresniči, je moja motivacija vedno slabša in vse bolj se sprašujem, ali ima vse to še sploh kakšen smisel.
Ampak glede na lansko sezono je to vprašanje še nepotrebno, kajne? Na koncu lanske sezone ste bili celo v igri za veliki kristalni globus skupnega zmagovalca svetovnega pokala, kar vam je že uspelo v sezoni 2014/2015, ko ste povsem dominirali v paralelnih disciplinah.
Lanska sezona je bila idealna. Sam sezono vedno delim na tri obdobja in idealno je, če imaš v vsakem delu vsaj en odličen rezultat.
Lani sem bil na začetku sezone v Carezzi tretji, sredi sezone v Moskvi drugi in na koncu sem na Rogli zmagal. Pri tekmovalcu, kot sem sam, ne gre pričakovati, da bo vsako tekmo v vrhu, saj je konkurenca danes precej bolj izenačena kot pred leti. Že nekaj sezon ni deskarja, ki bi dominiral, ampak na skoraj vsaki tekmi zmaga nekdo drug. Ni jih veliko, ki bi imeli več kot eno zmago.
Seveda pa se vsako sezono najde nekdo, ki preseneti. Lani na primer Aaron March. Zadnjih šest sezon se je res trudil, pa mu ni šlo, potem pa je zamenjal opremljevalca, presedlal na mojega in nazadnje celo zmagal v skupnem seštevku. To se pogosto dogaja. Veliko tekmovalcev, ki jim ne gre, začne obupavati, potem pa zamenjajo opremo in se jim odpre.
Lani je bil v Carezzi tretji v paralelnem veleslalomu.
Lani ste po 3. mestu v Carezzi rekli, da vam je uspeh ogromno pomenil zato, ker je vaš sin prvič videl, da ste osvojili medaljo. Kako danes spremlja vse, kar se dogaja? Verjetno je tudi za vašo družino to, da se je sezona začela, pomembno?
Da, tudi to je precej drugače. Ko sem se vrnil z olimpijskih iger v Pjongčangu, še nisem imel otroka, zdaj, ko odhajam v novo sezono, imam že dva, kar je seveda precej drugače.
Sina trenutno zanima predvsem to, kje bo naslednje prizorišče, kam bom potoval, je to v smeri Rogle.
Veliko vprašanj ima in lepo je biti oče v tem starostnem obdobju otroka, ko še znaš odgovarjati na vsa njegova vprašanja. Seveda je težko razložiti, kdo sta Miklavž in Božiček in zakaj kdo umre, to poskušam pojasniti tako, da povem, kar vem, in dodam, da ne vemo čisto točno.
Sicer pa mislim, da bodo doma veseli v vsakem primeru, če bom uspešen ali ne. Ponavadi se je bilo lepo vrniti z medaljo ali drugim uspehom, ker je bilo lažje poklicati kolege in jih povabiti na pivo, zdaj pa me doma čaka družina, ki je vesela že mojega prihoda in ponosna name ne glede na uspeh.
Bo tudi sin deskal ali ga boste postavili tudi na alpske smuči?
Poskusil bo tudi smučati. Sam menim, da je treba poznati vse športe. Trenutno deska bolj zato, ker doma opremo že imamo. Čutim, da moram biti zgled preostalim staršem, da otroke navdušijo za šport. Če jaz svojega otroka ne bom naučil deskati, ne vem, zakaj bi jih potem preostali. Hočem, da to zna.
