SiolNET. Sportal Zimski športi
3,95

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju z Ivico Kostelićem

Hrvaška legenda kritična do sistema: To, kar počnejo, je za smučanje čisti avtogol!

3,95

termometer

Ivica Kostelić
Ivica Kostelić je zadnji smučar, ki je pred vladavino Avstrijca Marcela Hirscherja osvojil veliki kristalni globus. Avstrijec bo čez natanko dva tedna v Söldnu začel pohod na že svojo osmo lovoriko za skupno zmago v seštevku svetovnega pokala, Hrvat pa bo tam v vlogi svetovalca Hrvaške smučarske zveze. Foto: Ana Kovač

"Dokazuješ se sam sebi, ne pa drugim in jaz se sam sebi dokazujem tudi zdaj. Vedno bodo situacije, v katerih bom lahko premagoval samega sebe. Tudi pri 80 letih bom imel svoje cilje in jih skušal uresničiti. Mislim, da mi tudi adrenalina ne bo zmanjkalo," 21 mesecev po zadnjem nastopu na tekmi svetovnega pokala razmišlja nekdanji hrvaški smučar Ivica Kostelić. 38-letni Hrvat je zadnji, ki je pred vladavino Avstrijca Marcela Hirscherja, ta bo čez dva tedna v Söldnu začel pohod na svoj osmi veliki kristalni globus, osvojil prestižni pokal za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Kaj počne danes, s kakšno potezo je osrečil vso družino, kako gleda na smučarski cirkus, kakšnih sprememb si želi in kako bi izkoristil družbo legendarnega Nejca Zaplotnika?


Smučarska abstinenčna kriza? Samo kadar je lep dan in lepa proga, odgovarja 38-letni Kostelić. Smučarska abstinenčna kriza? Samo kadar je lep dan in lepa proga, odgovarja 38-letni Kostelić. Foto: Ana Kovač 38-letni Ivica Kostelić je pred 21 meseci (13. januarja 2017) zadnjič nastopil na tekmi svetovnega pokala. Po Wengnu, enem svojih najljubših prizorišč, je nastopil še na več tekmah nižje ravni in na slalomu svetovnega prvenstva, ki ga je končal na 38. mestu. Za tem se je udeležil še dveh FIS-tekem na domačem Sljemenu (1. in 3. mesto), po tistem pa ga na uradni tekmi v vlogi tekmovalca nismo več videli.

V svoji karieri je nanizal 26 zmag v svetovnem pokalu, osvojil komplet kolajn na svetovnih prvenstvih in štiri olimpijske medalje srebrnega leska. Vse, vključno s šestimi, ki jih je osvojila njegova mlajša sestra Janica Kostelić, so do 20. novembra 2018 na ogled v Muzeju mesta Zagreb, kjer so del razstave ob stoti obletnici smučarskega kluba Zagreb.

Ob obisku razstave (o njej več v nadaljevanju) smo se s Kostelićem pogovarjali o obdobju po koncu smučarske kariere, načrtih in pogledu na prihodnost svetovnega pokala.


Z družino se je pred mesecem dni preselil v kraj Sobočane, ki je 30 kilometrov oddaljen od Zagreba, kjer so živeli prej. "To je bila zelo dobra odločitev," pravi Kostelić. "Tukaj smo zelo srečni." Z družino se je pred mesecem dni preselil v kraj Sobočane, ki je 30 kilometrov oddaljen od Zagreba, kjer so živeli prej. "To je bila zelo dobra odločitev," pravi Kostelić. "Tukaj smo zelo srečni." Foto: Ana Kovač

Ali po treh desetletjih sobivanja s smučarsko karavano pod hrvaško trobojnico čutite odgovornost, da hrvaškemu smučanju prispevate še kaj, bodisi svoj čas, znanje, sredstva, ali je vaš vložek že tako ali tako zadosten? Pred desetimi leti je ob Ski klubu Zagreb, ki letos praznuje stoto obletnico obstoja, začela delovati Akademija Janice in Ivice Kostelića. Koliko ste sami vpleteni v to?

Akademijo Janice in Ivice Kostelića je Ski klub Zagreb ustanovil ob svoji 90. obletnici, midva s sestro sva ji samo posodila svoji imeni. Sicer pa se na neki način čutim odgovornega in v hrvaško smučanje še vedno vlagam kot svetovalec v Hrvaški smučarski zvezi, kar me veseli. Gre za nadaljevanje moje zgodbe.

Tina Maze in Ilka Štuhec Sportal "Ilke Štuhec nismo pustili same, Tino Maze pa …"

Kako širok ali globok je bazen hrvaškega smučanja?

Kot slišim, je otrok manj, kot jih je bilo pred desetimi leti, imamo pa v reprezentanci trenutno tri kakovostne slalomiste, za katere upamo, da se bodo začeli uvrščati med prvih 30. Mislim, da jim to lahko uspe, sčasoma pa se lahko prebijejo tudi višje.

Sicer pa se zavedam, da na Hrvaškem nikoli ne bomo imeli velike baze. Vsakega smučarja moramo narediti, ne bo nam kar padel z neba.

"Zdi se mi čudno, da mojega očeta nihče nič ne vpraša." "Zdi se mi čudno, da mojega očeta nihče nič ne vpraša." Foto: Ana Kovač

So v zvezi z vzgojo novih smučarskih biserov oči še vedno uprte v vašega očeta Anteja Kostelića? (Ante Kostelić je eden od trenerjev v hrvaški smučarski reprezentanci. Skrbi za razvoj bratov Eliasa in Samuela Kolega, sinov Sonje Kolega, ki je pred leti trenirala rokomet, in to prav pod okriljem Kostelića.)

Kje pa, mojega očeta nihče nič ne vpraša. Pri nas na Hrvaškem je zelo simptomatično to, da so vsi zelo pametni in da se nikomur ne ljubi učiti. Po mojem mnenju pa se pameten človek lahko od vsakega nekaj nauči. Moj oče na primer pravi, da se pameten človek lahko uči tudi od bedaka, medtem ko se bedak nikoli ne bo naučil česa pametnega.

80-letni Ante Kostelić, ki je zaslužen za razvoj Janice in Ivice Kostelića, danes skrbi za brata Eliasa in Samuela Kolega. 80-letni Ante Kostelić, ki je zaslužen za razvoj Janice in Ivice Kostelića, danes skrbi za brata Eliasa in Samuela Kolega. Foto: Sportida Čudno se mi zdi, da se mojega očeta, ki še vedno dela kot trener - tak je, tudi pri 80 letih se ne more ustaviti -, ne sprašuje za mnenje. Vsaj ne na Hrvaškem, kar se mi zdi neverjetno.

Če to preslikam nase … Kadar se na primer odpravim na ekspedicijo, od ljudi, ki imajo izkušnje z območij, kamor se odpravljam, skušam izvedeti čim več. Na ta način poskušam pridobiti čim več informacij, ki bi bile lahko zame koristne. Mislim, da bi bilo zelo neumno, če bi to ignoriral.

No, mladi smučarji pa imajo mojega očeta na razpolago 24 ur na dan, ko so na primer nekje v hotelu ali apartmajih, pa ga nihče nič ne vpraša. To se  mi zdi res čudno.

To je zame tako, kot če bi šest ur preživel v avtu s pokojnim Nejcem Zaplotnikom, pa mu ne bi zastavil nobenega vprašanja o plezanju. Če takšne priložnosti ne izkoristiš, res ne moreš biti prav pameten. Škoda.

Oče in sin po vrnitvi z olimpijskih iger v Sočiju, kjer je Ivica Kostelić osvojil še četrto olimpijsko medaljo srebrnega leska. Oče in sin po vrnitvi z olimpijskih iger v Sočiju, kjer je Ivica Kostelić osvojil še četrto olimpijsko medaljo srebrnega leska. Foto: Vid Ponikvar

Kje vidite razlog za to?

Ne vem. Moj oče je zelo poseben človek in ljudje so ga vedno gledali po strani. Pot, ki jo je prehodila naša družina, ni bila ravno običajna. Če želiš premagati velike sisteme, moraš ubrati svojo pot. Ne bo ti pomagalo, če boš stopal po isti pot, kot hodijo oni. Potrebuješ drugačna prijeme in drugačen način dela, ki ga je moj oče imel.

S sestro Janico sta skupaj osvojila kar deset olimpijskih medalj. S sestro Janico sta skupaj osvojila kar deset olimpijskih medalj. Foto: Bojan Puhek Vaš oče z bratoma Kolega najbrž ne dela na enak način, kot je pred leti z vama z Janico?

Ne, ko ju je "prevzel", sta že bila izoblikovani osebnosti in smučarja. Stara sta 19 in 22 let, kar je precej drugače, kot je bilo v najinem primeru. Oče z bratoma Kolega sodeluje šele drugo sezono, znano pa je, da stavi predvsem na delo na dolgi rok.

Kako je vaša funkcija svetovalca videti v praksi?

Tako, da se udeležujem treningov ter se s fanti in dekleti pogovarjam o tehniki in taktiki, medtem ko jim na tekmah svetovnega pokala, na prizoriščih, kjer sem tudi sam tekmoval, lahko dam nasvet iz prve roke. Na primer, kje na progi se da pridobiti čas, kje je dobro tvegati in kje taktizirati. Tega se naučiš z leti, jaz pa mladim to lahko povem že zdaj.

Še danes ju veže tesno prijateljstvo. Še danes ju veže tesno prijateljstvo. Foto: Sportida

Vas samoiniciativno kdaj vprašajo za mnenje?

Trenerji ne, tekmovalci pa.

Kaj pa Mednarodna smučarska zveza? Jo zanima vaše mnenje?

Moje mnenje ni bilo všeč nikomur v svetovnem pokalu. Mislim, da so organizacije, ki vodijo svetovni pokal, podobne večini organizacij, ki so komformistične in bolj kot ne igrajo vlogo "Don't rock the boat" ter v skladu s tem v svoje vrste tudi privabljajo takšne ljudi.

Ivica Kostelić Sportal Ivica Kostelić: Ne bojim se življenja v tretji brzini #intervju #video
Razstava ob 100. obletnici Ski kluba Zagreb #foto

Razstava ob stoti obletnici smučarskega kluba Zagreb, ki velja za najstarejši smučarski klub na Hrvaškem in enega najstarejših v Evropi, je na ogled v Muzeju mesta Zagreb. Obiskovalci se po beli podlagi, ki simbolizira snežno odejo, lahko sprehodijo skozi obdobje od leta 1918 do leta 2018.

1 / 16
2 / 16
3 / 16
4 / 16
5 / 16
6 / 16
7 / 16
8 / 16
9 / 16
10 / 16
11 / 16
12 / 16
13 / 16
14 / 16
15 / 16
16 / 16

V njem imata pomembno vlogo tudi dediščina begunjskega Elana in navezava s Celjem, ki je pogosto gostil hrvaške smučarje. V posebni sobi, ki je rezervirana za zapuščino družine Kostelić, so razstavljene najpomembnejše lovorike Ivice in Janice Kostelić (deset olimpijskih medalj, medalje s svetovnih prvenstev, kristalni globusi, Janičina svetovna športna nagrada laureus ter dnevniški zapiski njunega očeta in trenerja Anteja Kostelića).

V zbirki je tudi pokal iz leta 1992 (4. 2. 1992), ki ga je Ivica Kostelić na Slovaškem osvojil na tekmi World World Ski Interkriterium. Takrat je prvič v zgodovini na športnem tekmovanju zavihrala hrvaška zastava in zaigrala hrvaška himna. Avtor razstave je kustos Boris Mašić, postavitev pa je delo studia Kušan. Nekaj poudarkov si lahko ogledate v fotogaleriji Ane Kovač.

Na kakšen način bi vi zazibali barko Mednarodne smučarske zveze?

Mislim, da bi bilo treba marsikaj spremeniti in da je pri tem treba biti pogumen. Treba je delati z argumenti, s premišljenimi potezami … Mislim pa, da ni interesa, da bi se zgodile spremembe. Škoda, svetovni pokal v alpskem smučanju se bolj kot ne nadaljuje stihijsko, brez posebne vizije.

"V svetovnem pokalu so potrebne spremembe." "V svetovnem pokalu so potrebne spremembe." Foto: Ana Kovač

Lahko izpostavite vsaj eno stvar, ki bi jo želeli spremeniti?

Zagotovo bi spremenil sistem prve trideseterice. Mislim, da je od vseh težav, ki pestijo svetovni pokal, najpomembnejše to, da v smučanje privabimo mlade ljudi.

Skupina prve trideseterice, ki se uvrsti v drugo vožnjo, za smučanje pomeni smrt. Mislim, da bi lahko sklenili kompromis, ki bi ustrezal tudi zagovornikom ideje, da bi se število tekmovalcev v svetovnem pokalu moralo zmanjšati. Meni osebno se to zdi povsem zgrešeno. Če bo na tekmah nastopalo še manj ljudi, se bo v smučanje steklo še manj denarja.

"Svetovni pokal potrebuje svežo kri." "Svetovni pokal potrebuje svežo kri." Foto: Ana Kovač

Kakšen je vaš predlog?

Moj predlog je sistem 20-30-40. To pomeni, da bi se v drugo vožnjo uvrstilo 40 smučarjev, od tega bi jih prvih 20 nastopilo v obratnem vrstnem redu. Točke bi prejelo prvih 30 tekmovalcev, vsega skupaj pa bi jih v drugi vožnji nastopilo 40.

Prvih 20 bi prikazali v neposrednem televizijskem prenosu in tako dobili tudi več medijske pozornosti.

Preostali bi potem smučali zunaj termina, rezerviranega za televizijski prenos. Sponzorji si želijo televizijske izpostavitve. 

Mislim, da je za smučanje pomembna širša slika. Smučanje ni samo tisto, kar je na televiziji. Ogromno smučarjev je kariero končalo zato, ker se niso mogli uvrstiti v prvo trideseterico in s tem dobiti priložnosti za nastop v drugi vožnji. Tudi smučarji, ki se uvrstijo na rep trideseterice, na mesta med 30. in 40., so dobri smučarji in prepričan sem, da bi jih velik odstotek, če bi se jim uspelo uvrstiti v drugi tek, v smučanju vztrajalo. Mislim, da je to tisto, kar svetovni pokal potrebuje, svežo kri.

Fotografija z razstave ob stoti obletnici Ski kluba Zagreb: Ivica, Janica in Ante Kostelić v mlajših letih. Fotografija z razstave ob stoti obletnici Ski kluba Zagreb: Ivica, Janica in Ante Kostelić v mlajših letih. Foto: Ana Kovač

Seveda takšen predlog ne zanima držav, kot sta Švica in Avstrija, kjer bodo vedno imeli širok bazen mladih smučarjev, saj gre za nacionalni šport. Oni tega pravzaprav sploh ne razumejo.

Ne želimo si, da bi svetovni pokal v alpskem smučanju postal prvenstvo alpskih držav. V prvi vrsti je treba pridobiti mlade ljudi iz držav, ki so zelo navezane na smučanje, a nimajo take baze. Sem uvrščam tudi Slovenijo, Nemčijo, Češko, Rusijo … To bi v svetovni pokal pripeljalo novo kri.

To ste že večkrat izpostavili. Se dobili kakšen odziv FIS?

Ne. Težava je v tem, da ne moreš vedno razmišljati samo o tem, kaj je dobro za televizijo, ampak predvsem o tem, kaj je dobro za šport.

Ivica Kostelić Foto: Ana Kovač

In kaj je po vašem mnenju dobro za šport?

Da predstavlja vedno večji izziv. Samo poglejmo najbolj priljubljene športe v ZDA: ameriški nogomet, košarko, hokej, bejzbol. Sestavljeni so iz treh ključnih točk: izziva, spektakla in denarja.

Osnova vsakega športa je izziv za igralce. Ta mora biti čim težji, saj le to privlači ljudi, da si ga ogledajo. V ameriških športih se močno borijo za to, da bi ohranili raven izziva.

Samo poglejmo košarko: meja za izvajanje meta za tri točke se pomika navzven, dviguje se raven zahtevnosti, spreminja se sama igra, medtem ko je pri smučanju ravno obratno. Tam je "trojka" vse bližje, izziv je vedno lažji.

Ivica Kostelić Foto: Sportida

Ljudi pa privlači tisto, kar je zanimivo, kar presega omejitve … Nikomur ni zanimivo nekaj, kar je vsakodnevno, v športu na primer ni ničesar vsakodnevnega. Najprej moraš torej poskrbeti za to, da imaš izziv, da ohranjaš visoko raven tekmovanja. Dirka po Franciji bo vedno imela 21 etap, nogometna tekma pa bo brez sodnikovega podaljška trajala 90 minut. Sodnik se ne more kar tako odločiti, da bo tekmo skrajšal. Imajo raven, pod katero se ne spuščajo.

No, v smučanju pa se počne ravno to. Spušča se raven zahtevnosti. Samo poglejmo smuk v Kitzbühlu, kjer se štartno mesto prestavlja vse nižje. To je brez zveze. To je po mojem mnenju za šport čisti avtogol.

Naslednja ključna stvar v športu je spektakel. To je delo organizatorja. Če imamo zahtevno tekmo, jo moramo samo še predstaviti na najboljši mogoč način. A če nimaš osnove, ne moreš narediti kakovostne reklame, saj promocije ne moreš graditi na ničemer.

Spomnim se lanske kombinacijske tekme v Bormiu. Že zame je bila to res čisto dolgočasna tekma, kaj šele za nekoga, ki poleg smučanja spremlja še pet, šest športov. Kdo bo to gledal? Po tekmi sem pristopil k Markusu Waldnerju (vodji tekmovanj pri FIS, op. a.) in mu rekel, da si PR-služba v Mednarodni smučarski zvezi zasluži vse čestitke. Da so, če so sposobni takšno sranje prodati komurkoli, res čarovniki. Rekel je, da se strinja z mano.

Lindsey Vonn Sportal Lindsey Vonn: Poslavljam se, z rekordom ali brez

V smučanju ne moreš več ničesar prodajati, kar je narobe. Lahko še nekaj let živiš na račun stare slave, ne moreš pa tega početi v nedogled. Potrebujemo osnovo, na kateri bomo gradili PR. Vem, da je danes naloga PR predvsem prodaja sranja namesto zlata, ampak to ni dolgoročna rešitev.

In še tretja sestavina – denar, ki nastane na podlagi prej povedanega, torej izziva in spektakla, ki ga organizator zgradi na izzivu. To je kot piramida. Izziv predstavlja temelj, nadgradnja temelja je spektakel, vrh piramide pa je denar. Brez njega ni nič, a če nimaš izziva, na njem ne moreš zgraditi spektakla in ne moreš zaslužiti. Na koncu je zaslužek enak kakovosti temeljev.

Ivica Kostelić Foto: Ana Kovač

Kaj menite o ekipnih tekmah, ki naj bi zabavale gledalce, precej manj pa zabavajo same tekmovalce?

Meni je vse to zanimivo, se mi pa zdi neverjetno, da so namesto kombinacije na olimpijske igre umestili ekipno tekmo. Leta 2017, ko sem bil še tekmovalec, sem se močno boril proti temu. Zanimalo me je, kaj si o tem mislijo preostali tekmovalci, predlagal sem, da bi na določena prizorišča vrnili klasično kombinacijo, a potem odnehal. Ni bilo interesa, nekateri pač raje gledajo paralelni slalom.

Pred več kot 20 meseci ste zadnjikrat nastopili na smučarski tekmi najvišjega ranga. Čutite smučarsko abstinenčno krizo?

Niti ne, samo kadar je lep dan in lepa proga, bi tudi sam smučal, sicer pa ne. Dobro je, da imam veliko hobijev, ki mi zapolnjujejo čas tudi v obdobju, ki bi ga sicer preživljal na snegu. Čas mi lepo mineva.

Topel sprejem po prihodu iz Sočija Topel sprejem po prihodu iz Sočija Foto: Vid Ponikvar

Kaj pa dokazovanje? Vrhunski športniki se hranijo z dokazovanjem.

Dokazuješ se sam sebi, ne pa drugim in jaz se sam sebi dokazujem tudi zdaj. Seveda bo prišel čas, ko ne bom več mogel biti najboljši na svetu, a vedno bodo situacije, v katerih bom lahko premagoval samega sebe. Tudi pri 80 letih bom imel svoje cilje in jih skušal uresničiti. Mislim, da mi tudi adrenalina ne bo zmanjkalo.

Urnik imate zapolnjen, veliko dni preživite na barki. Ravno danes je na sporedu 50. izvedba Barcolane. Vas bomo videli tam?

Ne, odhajam na neko drugo regato. Nisem ravno ljubitelj kratkih regat, pa tudi prevelika gneča na morju mi ni všeč. Rad sem na morju, kjer ni gneče.

Grenlandija Foto: Miha Podgornik/Facebook

Prej ste omenili ekspedicije in pridobivanje informacij o njih od ljudi, ki so jih doživeli na lastni koži. Za prečkanje Grenlandije ste se na primer obrnili na slovenskega alpinista in pustolovca Staneta Klemenca, podviga ste se, tako kot prečkanja Islandije, lotili skupaj s slovenskim biatlonskim trenerjem Miho Podgornikom. Imata že izoblikovan načrt za tretjo skupno pustolovščino?

Ravnokar zbirava sredstva za odhod na Islandijo, kjer marca načrtujeva smučanje z vrhov, ki še niso bili presmučani. Projekt si želiva izpeljati brez pomoči helikopterja. Tokrat se bomo na odpravo podali štirje člani. Snemalca še iščemo.

anketa maraton Sportal Za Ilko odsvetovano, za Filipa nujno zlo

Pred mesecem dni ste se z ženo in sinovoma iz Zagreba preselili v 30 kilometrov oddaljene Sobočane. Ste dolgo razmišljali o tej potezi ali je šlo za spontan razvoj dogodkov?

Škoda bi bila tukaj živeti samo ob koncu tedna. To je naš družinski vikend in običajno smo se tukaj zadrževali bolj ob koncu tedna. Zdaj, ko smo se sem preselili za stalno, lahko rečem, da je bila to zelo dobra odločitev. 500 metrov od hiše imamo gozd, v bližini so dobre cesta za kolesarjenje, blizu je Moslovačka gora, ki je super za gorsko kolesarjenje … Tukaj smo res zelo srečni.

Šele zdaj vidim, kako stresno je živeti v velikem mestu. Vsakokrat, ko se peljem v Zagreb, sem pod stresom. Gneča je nepopisna, kar mi ne ustreza.

Ivica Kostelić Foto: Ana Kovač

Vaša kariera je bila prepletena s poškodbami. Vas danes še opominjajo na ta leta?

Med smučanjem še vedno čutim bolečine v kolenu, sicer pa sem v redu. Pri teku skorajda ne čutim bolečin, razen ob daljših tekih.

Uradno nikoli niste izjavili, da končujete kariero, ker naj bi bilo to za vas preveč boleče. Vas 639 dni po zadnji tekmi svetovnega pokala to še kdo vpraša ali so vaše slovo zdaj že vsi nekako sprejeli?

Ne, zdaj me tega nihče več ne vpraša (nasmešek, op. p.).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 66
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin