Zaradi neznanja se je znašel pod plazom: "S tem se ne hvalimo" #video

"Tudi smučanje prostega sloga se je pri nas spremenilo. Tega, kar smo mi naredili, ne bo več. Takrat so bili začetki. Borili smo se, spreminjali stvari. Za širše občinstvo je bilo zanimivo, ker je bilo novo. Zdaj tega, žal, ni več. Tudi mladih ni veliko. Težko je, ker si zadnjih deset let nekaj dajal in tega ni več. Generacijo za mano, ki je štiri leta mlajša, smo spravili, da še rada smuča, kar mi je tudi najbolj pomembno. Pri nas se nismo toliko obremenjevali. Če si imel denar, si šel na tekmo, sicer ne. Tekem je bilo trinajst na leto, šli pa smo na dve. Tam smo upali, da ne bomo padli," se je zasmejal Bine Žalohar, potem ko se je spomnil, kako je v Sloveniji pomagal orati ledino v smučanju prostega sloga.

Pohvali se lahko, da je bil sedemkratni državni prvak v disciplinah slopestyle, big air, snežni žleb in freeride. Tekmovati je nehal, ker so ga tekme omejevale, raje se osredotočil na snemanje promocijskih videov in filmskih vsebin, saj ima pri tem svobodo in možnost ustvarjanja. Smučanje je zapisano v njegovem srcu in mu v tem trenutku pomeni največ. Zelo zgodaj se je prelevil tudi v učitelja smučanja in delal na različnih celinah. Japonska, kjer je bil zadnji dve leti, je bila zanj prav posebna izkušnja. Ne predstavlja si, kaj bi se zgodilo, če bi mu nekdo vse to vzel - v štirih mesecih in pol dela na Japonskem je imel na primer le osem nesmučarskih dni.

Kot freeride smučar veliko smuča zunaj urejenih prog. Ko se je vpeljeval v te vode, se je zaradi pomanjkanja izkušenj znašel tudi v težavah. Zasul ga je celo plaz, nato pa se je na tem področju začel pospešeno izobraževati. Z glavo ne rine skozi zid in se raje obrne, če vidi, da ni varno. Prav tako je sodeloval s pokojnim Davom Karničarjem, s katerim sta imela načrte za prihodnost.  

Poglejte, kakšne vragolije na smučeh počne Bine Žalohar.

V zadnjem času se je sprožilo kar nekaj plazov, ki so pod seboj na žalost pokopali ljudi. Tudi sami ste se nekoč znašli pod njim. Ali lahko delite to izkušnjo?
V plazu sem bil leta 2008 na Kaprunu. K sreči so me izkopali ven. Leta 2009 me je plaz na Kaninu nesel (spodaj si poglejte posnetek, op. a.). Iz tega sem odsmučal, iz tistega nisem. Od takrat sem doživel le še kakšen manjši plaz. Pred tremi leti je bil na Obertauernu. V gozdu, ko sem mislil, da sem že varen. Načeloma to, da si ujet v plazu, pomeni, da nekaj narobe delaš. To, da me je zasul plaz, ni za hvalo. Mi se s tem ne hvalimo. Stvar se zgodi, če si preveč pogumen, ne upoštevaš določenih stvari ali pa imaš premalo znanja. Pri meni je bilo na začetku zagotovo zadnje. Znanja ni bilo. V ekipo sem prišel in bil najmlajši. Preprosto nisem vedel.

Kaj ste pod plazom sploh razmišljali? Narediti ne moreš nič, ker si nepremičen. Ali se vam je morda zavrtel film vašega življenja?
Tako zelo sem bil v šoku, da nisem nič razmišljal. Strah me je bilo. Kolega, ki je bil spodaj, je rekel, da bi se mu pred očmi zavrtelo vse življenje. Meni se ni. Spomnim se, da sem bil z glavo obrnjen navzdol. Očala sem imel tako, da sem z enim očesom videl, da je svetlo. Slišal pa sem vse, čeprav sem bil 70 centimetrov pod vrhom.

Kaj se je dogajalo, ko ste bili pod snegom? Koliko časa ste bili sploh ujeti?
Od pet do deset minut., nato so me izkopali. Takoj sem jih slišal. Enkrat sem se poskušal zadreti. Ko te zasuje plaz, pride šok. Prej si bil fizično aktiven, potem te potegne notri in zadržiš sapo, ker ne veš, kaj je. Ko si spodaj, se šele začne dogajati. Nič nisem mislil. Niti enkrat nisem pomislil na družino, na to, kaj bo. Samo slišal sem ljudi. Morda mi je bilo zaradi tega lažje, ker sem vedel, da se nekaj dogaja. Brez žolne me ne bi bilo več.

Poglejte si, kako se je na Kaninu rešil, ko se je sprožil plaz.

In ko so vas rešili?
Tresel sem se. Po tem smo se začeli izobraževati, hoditi na delavnice. Vsako leto se izobražuješ, vsako leto veš več in vsako leto te je bolj strah (smeh, op. a.). Mislim, bolj neprijetno je.

Ali to pride zaradi starosti ali je razlog v čem drugem?
Ne, zato, ker veš, kaj vse se je posameznikom že zgodilo. Na kakšen način so odšli. Toliko imaš v glavi in ne "upaš" si več smučati. Vse scenarije imaš v glavi.

Ravno za takšne vrste ljudi, kot ste vi, ki turno smučate in izvajate vse vrste akrobacij, velja prepričanje, da so neustrašni. Verjetno v resnici ni tako.
Strah je vedno dobrodošel. Človek pozna sebe, ve, do kje lahko ob strahu funkcionira. Tudi za to obstaja trening. Prav zaradi tega zunaj zimske sezone deskam, kolesarim, da me je nenehno malce strah. Da si navajen, ko se zgodijo določene situacije. Strahu nikoli ne obvladaš povsem. Nisem doživel dneva, ko bi rekel, da me ni strah. So pa ljudi, ki niso tako čustveni in čutijo manj strahu ter ne razmišljajo o tem.

Na Japonskem je skakal čez pregrade, kar sicer ni dovoljeno. Foto: Juan Txbiri

Kako ste se sploh odločili za to, da boste izvajali vragolije na smučkah, ob katerih nam vsem zastane dih?
Mami mi ni hotela kupiti deske za smučanje. Za darilo ob maturi sem dobil smuči, prej sem vse življenje deskal. Spomnim se, da sva šla v Videm. Desko sem že izbral, ker sem imel prej eno zelo staro. Vse sem že nabral, kupil še eno stvar, prišel nazaj, ona pa je bila na blagajni s smučkami. Moji prijatelji so bili vsi na deska, nato smo začeli na Voglu skakati.

Očitno je vedela, kaj potrebujete.
Ni vedela, želela je, da bi bil klasični smučar. Ona je imela to rada. Prav tako ni hotela, da se ukvarjam z gorskim kolesarjenjem in da skejtam. Nič. Ona je hotela, da hodim v šolo.

Vas je pa zaznamovalo, ker ste zdaj na smučkah.
Potem je šlo v povsem drugo smer. Tako trmasti smo bili z deskarji, da sem se prek njih naučil smučanja prostega sloga. 

Novice Tragedija pri naših sosedih: snežni plaz pokopal žensko in dva otroka

Ste se trikov sami učili?
Vse sam. Iz ZDA smo naročali filme na kasetah, gledali in se učili.

Kdaj ste torej začeli smučati?
Leta 2006 je bila moja prva alpska sezona. Leto pozneje sem začel skakati na Voglu. Naslednje leto sem si že prvič poškodoval koleno. Leta 2009 smo na Kaninu naredili največjo skakalnico do zdaj. Na Rambota smo ponosni, ker je bilo deset dni dela, Jože je uničil dva teptalnika (smeh, op. a.). Sicer pa sem od sedmega razreda osnovne šole do drugega letnika fakultete kolesaril z gorskim kolesom.

Ali ste se kdaj ukvarjali s kakšnim športom, ki ni bil adrenalinski?
Enajst let sem igral nogomet za Triglav. Moj sosed je bil Josip Iličić. On je bil tisti mulec, ki je vsak dan za blokom brcal in imel žogo na nogi. Po šoli je bil vedno prvi za blokom. Pri nas je bila to nuja. Košarke za našim blokom nismo toliko igral. Pri nas so bile tri ulice. Na prvem igrišču je bila bolj kriminalna scena. Povezava je bila z luknjo – Zlatim poljem. Tja nismo smeli (smeh, op. a.). Potem je bilo eno igrišče nogometno in drugo košarkarsko.

Služba, ki jo ima, mu prinaša tudi užitek. Ljudi uči smučati, hkrati pa snema reklame in prizore za filme. Pred njim je projekt za National Geographic. Foto: Sandi Bertoncelj Kako zdaj gledate na Josipa Iličića, ki je ob Janu Oblaku prvo ime slovenske nogometne reprezentance in odlično igra za Atalanto?
Letos sem ga spet videl. S sosedi smo se dogovorili, da gremo igrat mali nogomet, in prišel je z mercedesom G. Iz srca mu privoščim. Če se prav spomnim, jih je sedem živelo v 60 ali 65 kvadratnih metrov velikem stanovanju. Dedek, babica, sestra, brat, oče, mama in on. Veste, kako malo prostora je to? In potem si rečeš, naj zasluži milijone. Zasluži si jih.

Potem še spremljate nogomet?
Po resnici povedano sem toliko zunaj pogona in ne spremljam. Nič drugače ni s spustom z gorskim kolesom, ki sem ga tekmoval. Ko so svetovna prvenstva, gledam, sicer ne. Tudi smučanje prostega sloga se je pri nas spremenilo. Tega, kar smo mi naredili, ne bo več. Takrat so bili začetki. Borili smo se, spreminjali stvari. Za širše občinstvo je bilo zanimivo, ker je bilo novo. Zdaj tega, žal, ni več. Tudi mladih ni več veliko. Težko je, ker si zadnjih deset let nekaj dajal in tega ni več. Generacijo za mano, ki je štiri leta mlajša, smo spravili, da še rada smuča, kar mi je tudi najbolj pomembno. Pri nas je bilo vse tako ... Če si imel denar, si šel na tekmo, sicer ne. Tekem je bilo trinajst na leto, šli pa smo na dve. Tam smo upali, da ne bomo padli.

Kolikor mi je znano, ste tekmovali tudi s Filipom Flisarjem?
On je začel kasneje. On in Adi sta prišla iz alpskega smučanja. Flisar je bil vedno dovolj "utrgan". Bolj je bilo pomembno, da se je zvečer po treningu še kaj neumnega naredilo. Videl je priložnost v smučanju prostega sloga, ker mu v alpskem smučanju ni uspelo. Prišel je k nam. Na big airu ni bil nikoli dober. Šel je visoko in daleč, ni pa se mogel vrteti. V half pipu sva bila še skupaj v svetovnem pokalu. Takrat smo skupaj z njim in Adijem tekmovali, nato pa sta šla oba v smučarski kros.

"Ne, Mount Everest me ni nikoli zanimal. Me pa vse preostalo. Ogledano imam Kangri Garpo. To je najbolj ohranjen del himalajskega ledenika. Najbolj zasnežen del Himalaje, vendar je v Tibetu. Ena ekspedicija je bila leta 1986 ali 1987, nato še ena, vendar so bili takrat znanstveniki. Potem so to območje zaradi vere zaprli." Foto: Sandi Bertoncelj Vas ta disciplina ni posrkala, glede na to, da ste z gorskim kolesom že dirkali po klancih navzdol?
Toliko sem že prekolesaril in tekmoval tudi za mladinsko reprezentanco – tako kot pri smučarskem krosu, samo da vzporedno tekmujejo štirje s kolesi. Takšen način smučanja mi ni bil zanimiv. Bolj so mi bile ljube vragolije pri skakanju in stil. Še zdaj mi je stil zelo pomemben, pa sem bolj v alpinizmu.

Torej potrebujete adrenalin. Kaj bi se zgodilo, če bi vam vse to vzeli? Si sploh predstavljate življenje brez tega?
Ne. Ravno zato se končajo vse moje zveze. Za zdaj mi je to še tako pomembno, da nisem pripravljen odstopiti. Za nekaj odstotkov že, vendar ne za vso sezono. Dokler bom lahko, bom. Šele zdaj sem začel uživati v tem, ker vodim, smučam, se učim. In vse se dopolnjuje. Dobivam projekte. Enega sem dobil za prihodnje leto za Advanture Slovenija za National Geographic. Osem terminov bomo delali za Alpe Adria trail. Spoznavam ljudi in to mi je dobro. Tega, da bi mi to zdaj vzeli in bi šel, na primer, v šolo učit, ker sem učitelj, si ne predstavljam. Pa bi imel več časa zase in za družino, vendar se mi zdaj nenehno nekaj dogaja. V tem uživam. Delo mora biti zame dinamično.

Ali vas mika, da bi šli kdaj smučat z Mount Everesta, kot je to storil Davo Karničar?
Ne, nikoli me ni. Me pa vse preostalo. Ogledano imam Kangri Garpo. To je najbolj ohranjen del himalajskega ledenika. Najbolj zasnežen del Himalaje, vendar je v Tibetu. Ena ekspedicija je bila leta 1986 ali 1987, nato še ena, vendar so bili takrat znanstveniki. Potem so to območje zaradi vere zaprli. Če bi se dalo priti tja, so KG 16, KG 14, KG 22 hribi, ki so nepreplezani. Ti hribi niso visoki, kar je super. Do 6200 metrov nadmorske višine. Ledenik je visok od 4500 do 5000 metrov, nato so vrhovi, visoki od 5800 do 6200 metrov. 1200 višinskih metrov se mi zdi osebno realna številka, ki bi jo človek zmogel v enem poskusu. Če imaš ABC-kamp na ledeniku, bi načeloma to šlo.

Ali ste kdaj s Karničarjem sodelovali?
Nekajkrat sva skupaj smučala. Z njim sem opravil eno izmed svojih najbolj izpostavljenih smeri. Severni steber Skute in še nekaj drugih. Imela sva načrte za naprej. Ko sem bil na Japonskem, sva bila nenehno v stiku glede tega, kako bo spomladi. Ko sem prvo sezono prišel iz Japonske, je bilo prepozno. Lani je bil nato poškodovan. Tisti projekt se ni uresničil. Rad je pomagal. Želel sem si še smučati z njim. Nam je bilo pomembno, da smo smučali. On je bil na drugi ravni, kot bom jaz kadarkoli. Tudi nimam takšnih apetitov, kot jih je imel. Njega je zanimal Mount Everest, najvišji hribi, jaz gledam maksimalno do 6000 metrov nadmorske višine. Tam lahko tehnično bolj zahtevne smeri hitreje odsmučaš. Raje imam 15 centimetrov svežega snega čez in normalno smučam.

Turno smučanje je zanj velik užitek. Foto: Matevž Maček Koliko vas je potem presenetila njegova smrt?
Vsaka smrt preseneti. Bolj sem pomirjen zato, ker se to ni zgodilo na K2. Zakaj? Ne zaradi njega, ampak zato, ker bi ves narod opravljal, kot so pri Tomažu Humarju. Kaj mu je bilo treba riniti tja, zakaj davkoplačevalci plačujemo za takšne ljudi, čeprav imamo veliko srčnih bolnikov, in podobno so govorili. Pa tudi zaradi njegove družine. Kaj bi se zgodilo z njegovo družino v smislu odobravanja? Še vedno mislim, da bi se on smejal, če bi vedel, kaj se je zgodilo. Zagotovo bi si rekel, da je bil bedak. Zanj je bila namreč varnost vedno na prvem mestu. Ko smo šli skupaj, je najprej gledal na varnost.

Na Elbrusu sva se ravno zaradi tega zelo sprla. Naša skupina je prišla na vrh malce pozneje, on pa je že sestopal z bratom in sinom, ki je bil takrat še zelo mlad. Sin se je slabše počutil, ker je bilo ledeno. Ni se jim zdelo pametno, da bi en del smučali, zato so sestopili z derezami. Mi štirje tega nismo slišali. Klicali smo se, a ni bilo povezave. Odločili smo se, da odsmučamo. Spodaj smo se zelo sprli. Zakaj se zadnji dan izpostavljava, je spraševal Davo. Nam se je sicer mudilo, ker smo morali do druge ure sestopiti, biti ob treh v kombiju, nato nas je čakala še pot do letala. Karkoli bi se zgodilo, ne bi bil odgovorno do ekipe, kar je res. Po drugi strani pa sva midva tudi že nekaj odsmučala. Morda je vplivalo to, da se je pripravljal za K2. Vse, kar se je pojavilo na internetu, je moralo biti 100-odstotno dobro. On bi brez težav smučal, vendar ni želel zaradi sina in brata. Vendarle je že marsikaj presmučal.

Ali ste se kdaj v življenju ustavili na kakšnem delu in si rekli, da naprej ne greste?
Dostikrat.

Glava potem dela razumno?
Pri nas je prednost, ker smo iz smučanja prostega sloga. Ni nam tako pomembno, da pridemo do vrha, ampak to, kako smučamo. In da bomo dobili fotomaterial, ki ga potrebujejo podjetja. Saj vrh je super, ampak te bo vedno počakal. Če vidiš vse rdeče zastave, kar zadeva razmere, boš obrnil. Včasih nimaš dosti motivacije ali volje, da bi šel gor, in si najdeš tisoč in en izgovor, da ne boš šel. Sam imam dve vrsti dni. Take, ko res ne verjamem, da je varno, in druge, ko sebe prepričujem, da je nevarno. To je velika razlika in čista resnica. Ne moreš goljufati. Vedno pa se lahko zgodi nesreča. Ne moreš predvideti.

Foto: Katja Pokorn Kako pa, ko se spustite po nezavarovanem smučišču in pred seboj zagledate priložnost za skok, veste, kateri trik lahko izvedete in da je varno?
Občutek je tisti. Izkušnje imam. Tolikokrat sem se, po domače povedano, "nategnil". Imam že kilometrino, da imam občutek. Drugače je, če greš skakat na klife. Takrat greš prej pogledat in vržeš kepo. Vržeš jo pod kotom in približno vidiš. Velikokrat smo imeli srečo, včasih pa je bilo povsem drugače in je šlo predaleč.

Ste velikokrat padli?
Dostikrat.

Verjetno so bile temu primerne tudi poškodbe. Kaj vse se vam je že zgodilo?
Imel sem 23 pretresov možganov, vključno od takrat, ko sem vozil z gorskim kolesom. Zadnjih pet let ga nisem imel. Imel sem poškodbo kolena in vratu. 1. aprila leta 2014 sem na Voglu padel na vrat in se mi je vretence premaknilo, drugo je počilo. Od takrat hujše poškodbe nisem imel, je bila pa zato bolezen. Od leta 2012 imam chronovo bolezen, avtoimuno bolezen, ki udari sluznico in debelo črevo. To ti propada. Shujšal sem, na sklepe ti udari kot revma. Včasih zelo boli. V najslabšem primeru ti morajo črevo odrezati. Jemljem zdravila in imam intervale. Od avgusta sem veliko shujšal. Vse, kar fizično pridobiš, ti ta bolezen nato požre, kar je zoprno.

Ali se vam stanje lahko izboljša?
Ne, to je dedna bolezen. V DNK je in je neozdravljiva.

Kateri padec v svoji kolesarki in smučarski karieri bi najbolj izpostavili?
Na kolesu zagotovo na Joštu, na domačem terenu. Tekma je bila. Na zgornjih koreninah sem že padel. Nič se ne spomnim, a sem se do cilja pripeljal. Tam sem nato bruhal in moral v bolnišnico. Na kolesu ni bilo toliko zlomov - ključnica, rama, prst, sicer pa ne toliko. Zaradi smučanja sem imel tri operacije kolena. Strgane sprednja, zadnja in stranska vez, prav tako meniskus. Hrustanec in kost sta bila poškodovana. To je bilo samo zaradi enega udarca.

Na predavanju, ki ste ga imeli v Elanovem muzeju, ste govorili o Japonski, kjer ste učili tujce smučati. Kje vse ste že delali?
V Avstraliji sem bil trikrat, na Japonskem dvakrat, v Chamonixu je zdaj prva sezona. Prej sem delal veliko tudi v Avstriji in Švici. Prav tako v Sloveniji. Na začetku sem največ živel pod Voglom. Delal sem kot smučarski učitelj in treniral v parku.

Kdaj ste šli prvič v Avstralijo?
Zelo zgodaj, ko sem bil star 23 let.

Tako zgodaj? Kaj je rekla mama?
To me je še najbolj presenetilo. Z mami sva imela sicer zelo slab odnos. V srednji šoli sem dve leti živel v dijaškem domu, ki je bil pet minut od doma. Avstralija je bila zame pobeg od doma. Nisem mogel tukaj živeti. Iskal sem, kje bom. Čez zimo sem bil na Voglu, poleti sem želel čim dlje od doma. Šel sem v Avstralijo, a je dobro sprejela. Vedno je bila za to, da potujem in vidim svet. Da najdem priložnost, ker mi ni mogla dati tega. Na svoj način je bila za to.

Kako, da ravno Avstralija?
Licenco smo imeli in tam poznanstva. Slovenci so bili tam in poleti je edino tam sneg. Lahko greš še v Čile, kjer je slabo plačano. Če ne znaš španskega jezika, tam sicer nimaš kaj početi.

Vsaka smuka po takšnih terenih mu je v velik užitek. Foto: Dejan Labes

Kakšno je plačilo v tujini v primerjavi s Slovenijo?
Plačilo kjerkoli na svetu je boljše kot pri nas. Povsod te imajo za polprofesionalca ali profesionalca. Zaposlijo te in ni tako kot pri nas, kjer ti rečejo, da boš delal kot študent. Ko delaš prek študentske napotnice, imaš sedem evrov na uro. In potem rečejo, da ti dajo 8, 9 evrov na uro, ker si z njimi dalj časa. Če si malce boljši učitelj, imaš 11, 12 evrov na uro. A je to sploh pošteno? Delaš šest ur in dobiš 60 evrov, od tega jih 40 zapraviš, ker greš jest in daš za bencin. Povsod drugje se to obravnava kot služba in te zaposlijo. Avstralija je bila dvainpolkrat bolj plačana kot tukaj, Japonska trikrat bolj. Francija je petkrat bolj plačana, a potrebuješ posebno licenco. 

Na takratnem predavanju ste govorili tudi o dogodivščinah iz Japonske in omenili prav posebno izkušnjo s policijo. Bi jo delili še zdaj?
Smučali smo tik ob morju, ker smo želeli dobiti fotografijo nad morjem. Pri morju ni veliko snega. Smučali smo do ceste, nato je tako snežilo, da smo se porivali do avta. Nekdo nas je gledal in poklical policijo. Japonci so zelo zavestni. Če je nekaj malenkost zunaj njihovega reda, takoj pomislijo, da je nekaj narobe. Zaradi varnosti je nekdo mislil, da je nekaj narobe. Policisti so prišli. Sicer ne bi bilo nobene težave, ker so nas prišli le opozorit, a se je zapletlo, ker s seboj nismo imeli osebnih dokumentov. Prav tako ne njihovih vozniških dovoljenj.

V dnevniku iz Japonske tudi o tem, kako so jih ustavili policisti.

Ni jim bilo jasno, kako imamo lahko dva avta in le eno vozniško dovoljenje. Prav tako ne, kako nas je lahko osem, imamo pa le en potni list. Odpeljali so nas na policijsko postajo. Vsak je bil v svoji sobi dve uri in pol in potem še vsi skupaj uro in pol. O vsem so nas izprašali. Točno sem moral povedati, kje imam potni list. Policist je šel v naš apartma preverit, če je res tam. Ko smo prišli domov, se je prišel policist opravičit, ker je bil v našem stanovanju.

Tam nič ne rešiš v pol ure. Vse v sedmih, osmih urah, je pa vse zastonj (smeh, op. a.). Nobene kazni nismo dobili. Peljali so nas celo dve uri in pol stran, ker smo morali izposojeni avto pustiti tam. Podjetje, pri katerem smo si ga izposodili, namreč ni imelo dobro urejenega zavarovanja. Nato je moralo to podjetje priti po avto, nas pa so zastonj peljali do našega doma. Celo ustavili so nam v neki trgovini, ker smo bili lačni (smeh, op. a.).

Kakšni pa so vaši cilji v smučanju, ki bi jih radi v življenju še dosegli?
V Himalaji bi rad smučal. Zadnja štiri leta je to glavni cilj. Mikrolokacijo bom moral najti. Laila je hrib v Pakistanu in je bila presmučana. Obstaja, vendar potrebujem še nekaj treninga. Zato sem tudi Chamonixu. Odvisno, kakšno linijo izbereš. Ne potrebujem tega, da bi ljudje rekli, po kakšni strmini je šlo dol. Včasih je dovolj, da narediš dva zavoja in da gre hitro. Ko bom star 50 let, pa bi rad skočil 720, torej dva obrata. Moj rekord sicer znaša tri obrate in pol.

Novice Snežna plazova v Avstriji in Švici zasula več ljudi