SiolNET. Sportal Zimski športi
4,43

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (29.) – KATJUŠA PUŠNIK

"Oprostite, ste vi tista Puška?"

4,43

termometer

"Kot bi imela povsem novo življenje," pravi koroška olimpijka Katjuša Pušnik, ki je bila most med zadnjo jugoslovansko in prvo slovensko smučarsko reprezentanco.

Katjuša Pušnik Foto: Vid Ponikvar

Ko je 16. decembra 1988 na slalomu v Atlenmarktu zaostala le za izjemno Vreni Schneider, je tedaj komaj 19-letna Katjuša Pušnik po Mateji Svet, Katri Zajc in Veroniki Šarec postala šele četrta slovenska smučarka z uvrstitvijo na oder za zmagovalke v svetovnem pokalu. Danes je v tem 'klubu' že 15 deklet. Puška, kot so (vele)slalomistko iz Črne na Koroškem klicali v 'belem cirkusu', je bila sicer vrsto let članica jugoslovanske in nato slovenske smučarske reprezentance. Tekmovalne smuči je v kot postavila leta 1992, kmalu po nastopu na zgodovinskih olimpijskih igrah v Albertvillu. In danes? "Živim povsem drugačno, pravzaprav novo življenje," pravi 48-letna zobozdravstvena tehnica, ki je s smučanjem povezana le še kot partnerica Dejana Poljanška, nekdanjega trenerja slovenske reprezentance, ki zdaj že osem let deluje v ruskem taboru.


Katjuša Pušnik je danes zobozdravstvena tehnica. Katjuša Pušnik je danes zobozdravstvena tehnica. Foto: Vid Ponikvar Katjuša Pušnik, 25 let pozneje.
Na kratko - mama dveh otrok, 21-letnega Naceta in 19-letne Ajde, službeno pa kot asistentka delam v zobni ordinaciji dr. Mojce Vran.

Kako pogosto še stopite na smuči?
Za svoje zdravje in kondicijo skrbim predvsem z rednimi treningi v društvu Evolucija, kjer se ukvarjam z atletiko, dvigovanjem uteži, pohodništvom … Smučanje? Zelo redko. Ko sta bila otroka še majhna, sem bila z njima skoraj vsak zimski konec tedna v domači Črni, kjer smo bili veliko na snegu. Z leti je bilo tega vse manj. Tako sem bila v pretekli zimi le trikrat na snegu. Z družino smo bili na Osojščici. Zanimivo, prvič smo kot družina vsi štirje smučali skupaj.

Goste rubrike Druga kariera pogosto sprašujemo o načinu prehoda v novo življenje. Za številne je konec kariere velik šok. Je tudi vaša zgodba podobna?
Niti ne. Po eni strani zaradi tega, ker sem bila sita stalnih selitev, ki jih je v karieri tekmovalnega alpskega smučanja res veliko. Po olimpijski sezoni 1991/92 sem se sicer udeležila prvega treninga pred novo zimo, a hitro ugotovila, da je čas za umik. Zato mi je kar malce odleglo. Za nameček pa sem sprva ostala povezana s smučanjem prek ponudnika športne opreme Mizuno. Kar štiri zime sem še smučala in se fotografirala za kataloge. To je bila zanimiva izkušnja, ki me je, tako kot Matejo Svet in Roka Petroviča, večkrat popeljala tudi na Japonsko.

Pred 30 leti: Katjuša (levo) v družbi Veronike Šarec, Katje Lesjak, Katre Zajc in Mateje Svet. Pred 30 leti: Katjuša (levo) v družbi Veronike Šarec, Katje Lesjak, Katre Zajc in Mateje Svet. Foto: Osebni arhiv

Kako pa ste nato pristali v zobozdravstvenih vodah?
Zanimivo je, da sem že kot osnovnošolka govorila, da bom zobozdravnica. Ta otroška napoved se sicer ni povsem uresničila. No, sem pa blizu … Sprva sicer ni kazalo, da bo tako. Po končani gimnaziji na Ravnah sem se vpisala na pravno fakulteto, a po opravljenem prvem letniku videla, da to ni smer, ki bi me osrečevala. Pozneje sem zaključila zobotehnično šolo, a sem dala prednost družini. Ko sta šla otroka v šolo, sem se dogovorila za sodelovanje z enim od predstavništev za zobozdravstveno opremo. Skoraj istočasno pa sem dobila tudi priložnost za službo v zobni ordinaciji. Tako je to postal moj poklic.

Lahko ob tem z druge strani potrdite skoraj pregovorni strah ljudi pred zobozdravniki?
Vsekakor. Ženske pravijo, da gredo raje še enkrat rodit kot pa k zobozdravniku. Haha …

Pa ob tem v vas še kdo vidi smučarko, za katero je pred leti stiskal pesti?
Da. Predvsem starejši. Včasih se zgodi, da kdo prav plaho vpraša: "Ste vi tista Puška?" To me vedno malce preseneti. Kot aktivna tekmovalka sem bila namreč premlada, da bi se zavedala odmevnosti smučarskih dosežkov v Sloveniji.

 "Šport mi je dal delovne navade in vztrajnost." "Šport mi je dal delovne navade in vztrajnost." Foto: Vid Ponikvar

Kako podrobno pa vi spremljate smučanje?
Če sem zelo iskrena, moram priznati, da zelo površno. Ko ga, pa sem tudi kar kritična. Opazim predvsem veliko razliko v načinu smučanja med moškimi in ženskami. Vem, najlažje je pametovati, ko si udobno nameščen v naslanjaču.

Tudi evforija okoli sokrajanke Tine Maze vas ni prevzela?
Seveda sem jo spremljala in navijala zanjo. Izjemni rezultati, nedvomno. A ponavljam, nisem neka strastna navijačica, ki bi hodila na tekme.

Kaj pa vaša smučarska generacija? Ste v stiku z nekdanjimi sotekmovalkami?
Ko smučaš, si s sotekmovalkami skupaj skoraj 340 dni na leto. Ko se umakneš, greš svojo pot. Ustvariš si svoj krog prijateljev in družino, obenem pa se posvetiš novim izzivom. Poti smučarjev se razidejo. Rednih druženj tako nimamo. Se pa občasno vidim z Matejo Svet, saj sva v Ljubljani sosedi.

Kakšna pa je bila Svetova kot sotekmovalka?
Povsem običajna. Bila je odlična smučarka, okoli katere se je marsikaj vrtelo. A do preostalih v ekipi se je vedla povsem normalno. Tudi kakšnega posebnega statusa ni zahtevala. Midve sva bili še nekoliko bolj povezani, saj sva si na potovanjih ob treningih in tekmah večinoma delili sobo. Mateja je bila zame Mateja. Zelo preprosto.

Jugoslovanska reprezentanca 1991: trenerji Marko Jurjec, Jože Drobnič in Igor Urshic, Katjuša Pušnik, Urška Hrovat in direktor Tone Vogrinec; spodnja vrsta – Veronika Šarec, Nataša Bokal in Narcisa Šehovič. Jugoslovanska reprezentanca 1991: trenerji Marko Jurjec, Jože Drobnič in Igor Urshic, Katjuša Pušnik, Urška Hrovat in direktor Tone Vogrinec; spodnja vrsta – Veronika Šarec, Nataša Bokal in Narcisa Šehovič. Foto: Osebni arhiv

Kaj pa njeno slovo?
To je bil šok za vse. Ne le za javnost. Tudi za nas se je zgodilo čez noč. Nobena sotekmovalka ni vedela ničesar o tem, kaj namerava. Kot rečeno, tudi jaz kot njena dolgoletna 'cimra' do njene uradne objave nisem vedela ničesar. 

So vaši spomini na smučarsko kariero sicer lepi ali je v njih tudi kaj grenkobe?
Zelo lepi. Smučanje mi je dalo veliko, v prvi vrsti delovne navade in vztrajnost, kar sem znala prenesti v novo življenjsko obdobje. Poleg tega sem imela odlično družbo. Tudi kar nekaj sveta sem lahko videla na račun smučarskih potovanj. Rezultati, predvsem tista uvrstitev na stopničke, so bili pika na i. Prav zato se v spominih rada vrnem v tiste čase. A ko gledam nazaj, imam občutek, da sem živela v času, ko je bil to šport v pravem pomenu besede. Danes je vse skupaj predvsem posel.

Letos je minilo tudi 25 let od prvega slovenskega samostojnega nastopa na olimpijskih igrah. Bili ste del tiste reprezentance v Albertvillu. Ste čutili zgodovinsko razsežnost trenutka?
V spominu imam predvsem otvoritveno slovesnost, ki me je navdala s ponosom in navdušenjem. Sicer pa so bile olimpijske igre zame velikansko razočaranje. Pri tem niti ne mislim na rezultate. Razlog za razočaranje je predvsem velika razlika med pričakovanji in realnimi občutki. Imela sem velike oči. Pričakovala sem neverjeten dogodek. Nato pa so Francozi smučarje in skakalce 'vrgli' v neko luknjo. Nastanjeni smo bili v povsem običajnem bloku, daleč od olimpijskega vrveža. Evforija se je sprevrgla v veliko razočaranje. Nisem čutila pravega vzdušja in olimpijskega duha.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 181
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin