Dežurnemu šaljivcu ob misli na smučarski jutri ni do šal

"Bodite pozorni nanj," je med olimpijskimi igrami v Sočiju dejal Andrea Massi in pokazal na Klemna Kosija. Dobro leto zatem je 24-letni Mariborčan s 53 točkami v svetovnem pokalu in desetim mestom v superveleslalomu svetovnega prvenstva v Beaver Creeku celo najboljši slovenski alpski smučar. Če se je v predhodnih dveh sezonah prehranjeval le s kombinacijskimi točkami, se v novi zimi uveljavlja tudi v obeh hitrih disciplinah. Predvsem v zadnjih dveh mesecih je vidno napredoval in se začel skoraj redno uvrščati vsaj med trideseterico. Pri razmišljanju o nadaljnjem razvoju pa ga najbolj skrbi reprezentančna negotovost.

S kakšnimi mislimi ste v nedeljo zapuščali Saalbach: dobrimi zaradi drugih smukaških točk svetovnega pokala ali slabimi na račun hitrega superveleslalomskega odstopa? Dve tekmi, dve zgodbi. Če pa potegnem črto, je bil to lep in uspešen teden. Začel se je že s treningi v lepem vremenu. Zame je bila smukaška proga nekaj povsem novega. Priznam, ko sem na štartu gledal tekmece, se mi je vse skupaj zdelo preprosto. Ko pa sem nastopil sam, sem videl, da je resnica nekoliko drugačna. Za nameček nam je na dan smukaške tekme delo oteževala tudi slaba vidljivost, svoje pa so storile še številne prekinitve zaradi odstopov. Osebno sem čutil posebno energijo, saj je bilo ob progi veliko gledalcev. Počutil sem se kot nogometaš na štadionu. No, v takšnem ambientu samega sebe nisem želel razočarati. Cilj so bile druge zaporedne smukaške točke v karieri, ki sem jih s 23. mestom tudi dosegel. Žal dosežka nisem nadgradil še z rezultatom v superveleslalomu, ki je postal moja paradna disciplina. Prvič sem nastopil znotraj najboljše trideseterice, zato sem morda želel preveč. Končal sem kmalu. Dirkači formule 1 bi dejali, da že v prvem ovinku.

Ko sva že pri avtomobilizmu … Na ciljni strini so organizatorji poskrbeli za reklamno atrakcijo. Zadnji skok je bil namreč prek umetne police, pod katero je bil nameščen audi. Za gledalce privlačno, za smukače pa … Res ne vem, kaj so mislili organizatorji. Preskakovanje avtomobila? Zakaj? Po nepotrebnem so poskrbeli za veliko nevarnost. Ko sem se na prvem treningu podal v tisti skok, me je v zraku postalo resno strah. Spraševal sem se, ali bom lahko varno pristal. Skok je bil visok in dolg. Menim, da so tovrstni dodatki nepotrebni. No, če pa so se že odločili za to potezo, bi lahko tistemu, ki je skočil najdlje, poklonili ta avtomobil.

Ste bili to vi? Prav gotovo. Postavil sem rekord skakalnice. Poletel sem vsaj 80 metrov daleč. Domov sem se odpeljal tako, kot sem se pripeljal. Tistega audija pa je odpeljal nekdo drug.

S skoki pa je tesno povezano tudi vaše naslednje prizorišče svetovnega pokala – Garmisch-Partenkirchen. Cilj: tretje zaporedne smukaške točke? Po eni strani je moja samozavest iz tekme v tekmo večja. Po drugi pa sem s padcem na smuku svetovnega prvenstva v Beaver Creeku dobil tudi jasno opozorilo, da moram proge še naprej maksimalno spoštovati. Tekme v Garmisch-Partenkirchnu se veselim, čeprav vem, da bo to povsem novo poglavje. Na štartu me ne bo nihče vprašal, ali sem v Kitzbühlu in Saalbachu prišel do točk. Vedno znova se je treba dokazovati. Morda mi bo tokrat lažje, ker tisto progo dobro poznam. Na njej sem že večkrat tekmoval. Tudi kraj dobro poznam. Hm, morda bi lahko v Garmisch-Partnekrichnu opravili kakšen trening na skakalnici. Kaj mislite? No, šalo na stran …

Je smukaški cilj do konca sezone uvrstitev med najboljšo trideseterico in zagotovitev dobrega izhodišča pred novo sezono? Že pred sezono je bil moj tihi cilj uvrstitev med trideseterico v eni od hitrih disciplin. Bojim se, da mi bo v superveleslalomu zmanjkalo tekem, saj je pred finalom na sporedu le še ena. Smuka sta dva. Nič ni nemogoče … Izkoristil bom sleherno priložnost, ki se mi bo ponudila.

Verjetno pa se strinjate, da bo sezona 2014/15 za vas v vsakem primeru uspešna? Ukradli ste mi misel. To je že danes moja najboljša sezona v karieri. Čutim veliko olajšanje. Doslej so name vsi gledali kot na specialista za kombinacijo. Živeti za dve tekmi na leto ni lepo. Vedno sem želel postati vsestranski smučar. Zdaj spoznavam, da trud, ki ga vlagam v to, ni zaman.

Če ste bili še lani kombinatorec, zdaj ste dežurni šaljivec. Vaši javni nastopi so prežeti z iskanjem šaljivih izjav. Zgolj javna podoba ali tudi v zasebnem življenju stalno iščete dovtipe? Ko sem se prvič znašel pred mikrofoni, sem bil popolnoma neizkušen. Bil sem zelo zadržan. Zdaj sem bolj sproščen. Ko se pogovarjam z novinarji, poskušam biti pravi Klemen Kosi. Takšen sem tudi v zasebnem življenju. Mar ni lepše biti zabaven kot enoličen?

So morda šale odgovor na novinarsko enoličnost? Ne, ne … Morda pa sem izziv za vas, novinarje. Vi se trudite z dobrimi vprašanji, jaz z zanimivimi odgovori.

Vrag pa je odnesel šalo, ko gre za Smučarsko zvezo Slovenije. Kako tekmovalci gledate na dejstvo, da boste po večtedenskem zategovanju pasu v kratkem ostali brez trenerjev in serviserjev? Morda prav zaradi teh razmer v tem pogovoru nisem upravičil slovesa smučarja, ki rad zbija šale. Ko pomislim na stanje, v katerem smo, mi res ni do smeha. Vse skupaj me žalosti. Največjo težavo vidim v tem, da vsi skupaj nismo osredotočeni zgolj na smučanje. Poleti smo dobro delali. Viden je tudi rezultatski napredek. Zdaj, ko bi morali storiti še korak naprej, pa se ne ve, kaj prinaša jutrišnji dan. Bojim se, da na Smučarski zvezi Slovenije nimajo posluha za naše rezultate in naše delo. V naši ekipi smo si trenerji in tekmovalci zastavili dolgoročne cilje, zato je pomembno, da ostanemo skupaj in nadaljujemo po začrtani poti.

Se kot nekdo, ki je v svoj razvoj in tudi v letošnje priprave vložil kar nekaj svojega denarja, čutite oškodovanega ob dejstvu, da boste najpozneje ob koncu marca ostali brez trenerjev in serviserjev? Najbolj me skrbi dejstvo, da imamo slovenski tekmovalci nekonkurenčne pogoje za delo. Že dejstvo, da smo morali pred sezono plačevati za priprave, je dovolj kruto. Kljub vsemu smo se poskušali med sezono kar najbolj posvečati svojemu delu. Menim, da smo ga dobro opravili. Zdaj pa se v nas naseljuje velika negotovost.

Kako si pravzaprav predstavljate svoje delo po zadnji tekmi svetovnega pokala, ko je zelo pomembno, da izkoristite ugodne snežne razmere za treninge ali pa za tekme nižje ravni za izboljševanje štartnega položaja? Če bom res ostal brez vsega, se mi to, žal, ne bo pripetilo prvič. Že v preteklosti sem na zadnje tekme potoval v lastni režiji in ob podpori klubskega trenerja Dušana Javnika. Kako bo letos, ne vem. Bom znova prosjačil trenerje za spremstvo in se s svojim avtomobilom vozil po evropskih tekmah? To za tekmovalca, ki bi se moral osredotočati na smučanje, ni prav spodbudno.