SiolNET. Sportal Zimski športi
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Žan Košir

Če ne bi (še enkrat) poskusil, bi vse življenje obžaloval

10

termometer

Žan Košir Brnik
Foto: STA

Danes minevata natanko dva tedna od dneva, ko je slovenski deskar Žan Košir v Južni Koreji osvojil svojo tretjo olimpijsko medaljo. Odločilni preskok po dveh sezonah tekmovalnega posta je začutil januarja letos. "Takrat sem se začel spodbujati, si zapisovati napake, ki sem jih delal, postajal sem vedno bolj odločen in samozavesten." V intervjuju za Sportal je spregovoril o trenutku, ko je začel verjeti v uspeh, edini neznanki na olimpijskem paralelnem veleslalomu, famoznem fotofinišu in izjavah v Pjongčangu, ki bi lahko bile bolj diplomatske.


Žan Košir Pjongčang Foto: Sportida Športnik, ki ga je le redkokdo uvrščal med favorite za najvišja mesta, je na najpomembnejši tekmi sezone, olimpijskem paralelnem veleslalomu v deskanju, osvojil bronasto odličje. S tem je še dopolnil zbirko dveh olimpijskih kolajn, srebrne in bronaste, ki ju je osvojil pred štirimi leti v Sočiju.

Čeprav je takrat napovedal odkrit lov na zlato medaljo v Pjongčangu, je bron, ki ga je ulovil s sila suverenimi predstavami, zaradi trnove poti, ki jo je prehodil do Južne Koreje, vreden prav toliko, pa čeprav nad njegovim leskom sprva ni bil najbolj navdušen.

Tako kot ni bil navdušen nad razpletom polfinala, v katerem je z visoko dvignjenimi rokami že slavil uvrstitev v finale, ki bi mu prinesel najmanj srebrno kolajno, nato pa so ure dokazovale ravno obratno sliko. Korejec Lee Sanghoo je bil za pičlo stotinko hitrejši, 33-letniku iz Pristave pri Tržiču je preostal "zgolj" mali finale in boj za tretje mesto.

S Koširjem smo se pogovarjali o obdobju, ko je spet začel verjeti, da je vrnitev na vrh mogoča, o ljudeh, ki ga obkrožajo, in vzdržujejo pozitivno ozračje v njegovi okolici, in osebi, ki bi moštvu Zakon dodala piko na i. Spregovoril je o osredotočenosti na olimpijskem veleslalomu, za številne spornem polfinalu in o naslednjih korakih. A zgolj športnih, o zasebnem življenju nerad razpravlja v javnosti.


Bron si je zagotovil v malem finalu, potem ko je za pičlo stotinko sekunde zgrešil nastop v velikem finalu. Bron si je zagotovil v malem finalu, potem ko je za pičlo stotinko sekunde zgrešil nastop v velikem finalu. Foto: Getty Images

Kdaj ste začeli verjeti, da je olimpijska medalja realnost? Zares začeli verjeti? Rezultati v tej sezoni (32., 4., 20. in 9. mesto) niso bili na ravni iz najboljših let.

Kdaj sem zares verjel? Uf, to bi moral preveriti v telefonu, kamor si zapisujem svoje ključne misli …

Mislim, da se sezona niti ni začela tako slabo. Na vseh tekmah svetovnega pokala, ki sem se jih udeležil, sem bil še vedno v stiku z najboljšimi, na dveh sem bil celo prvi v kvalifikacijah, seveda pa daleč od tega, da bi mislil, da lahko posežem v sam vrh.

Vedno se mi je nekaj zalomilo. Ali nisem dovolj tvegal ali pa sem imel smolo ... Vse to me je počasi začenjalo jeziti … Še posebej takrat, ko se na domači tekmi na Rogli prvi dan nisem uvrstil niti v finale, nato pa takoj drugi dan zmagal v kvalifikacijah, kjer pa sem nato takoj izpadel v izločilnih bojih.

Toliko stvari se mi je že zgodilo med sezono … Morda bi to kdo imenoval smola, sam bi rekel, da je šlo za splet okoliščin. Bil sem že pošteno jezen in čas je bil, da pokažem, kaj zmorem.     

Mislim, da se je odločilni preskok zgodil januarja letos. Takrat sem se začel spodbujati, si zapisovati napake, ki sem jih delal, postajal sem vedno bolj odločen in samozavesten.

Žan Košir Foto: Getty Images

Spomnim se, da sem se nekega dne odpravil na bližnji hrib za našo hišo, kjer smo kot mulci smučali in skakali, in se zamislil. Včasih sem se bal skočiti z vrha, danes se mi to zdi mala malica.

Nehaj se bati, ne misli, da je nemogoče, da bi spet bil tako uspešen, kot sem pred leti že bil … Več kot si upaš, več dosežeš, sem si rekel.

Da sem res lahko zraven najboljših, pa sem dojel šele na prizorišču olimpijskih iger. Tam sem namreč imel na voljo odlične pogoje, takih nisem imel celotno sezono. Vreme je bilo ves čas lepo, vidljivost je bila dobra, na progi ni bilo nobene gneče … Vedno več sem si upal in ugotovil, da sem enako hiter, kot so najboljši deskarji. Takrat sem v glavi zamenjal ploščo.

Ugotovil sem, da lahko v zelo kratkem času, če le imam na voljo dobre pogoje, dosežem raven starih časov. V Pjongčangu sem imel dovolj časa, dovolj ljudi, ki so lahko sproti sestavljali moje telo, tik pred zdajci pa sem sestavil še najboljšo opremo. S seboj sem namreč vzel čim več komponent, tam pa na podlagi snega izbral pravo opremo. Vse skupaj se je lepo sestavilo.

Je pa res, da sem vse skupaj začel sestavljati šele po tem, ko se je izkazalo, da sem uvrščen v olimpijsko ekipo. Prej so bila vrata zame bolj ali manj zaprta, šele z uvrstitvijo v olimpijsko ekipo so me začeli ljudje množično spodbujati.

Koširjevo ekipo sestavljajo kineziologinja Jerca Meglič in trenerja Gašper Oblak in Jernej Demšar. Koširjevo ekipo sestavljajo kineziologinja Jerca Meglič in trenerja Gašper Oblak in Jernej Demšar. Foto: Siol.net

Dejstvo je, da sam težko kaj dosežeš, potrebuješ ekipo ljudi, ki so ti naklonjeni, potrebuješ ključ, ki odpira vrata. Prej ljudje zate nimajo časa – tega sem se v zadnjih dveh sezonah na veliko naposlušal.

K sreči so olimpijske igre tako pomembne, da se takrat veliko stvari spremeni. Ljudje dihajo s tabo in to je kljub vsemu ključnega pomena.

Ekipo sem sestavil v začetku septembra. Mami mi je takrat dala dragocen nasvet: rekla je, da sicer ni vedela, ali naj se vtika vame ali ne, in da to, kar počnem z njenega službenega vidika (mama je fizioterapevtka, op. a.), ni najbolj pametno, a da je že septembra opazila, da sem se trdno odločil, da se spet podam v ta cirkus, in da je vedela, da mi bo uspelo.

Vedela je, da to potrebujem že zaradi sebe in da bom, če ne bom poskusil, to vse življenje obžaloval. Takšne besede bližnjih so me dodatno podžgale.

Po olimpijskem nastopu ste dejali, da bo vaša tekmovalna prihodnost odvisna od tega, kako se bo na vse skupaj odzvalo vaše telo. Kako se je?

Zadnji dve leti se stanje izboljšuje, a me še vedno, kadar ne obvladujem razmer, to pomeni, da nisem spočit, ali da sem na snegu dlje, kot je za moje telo optimalno, sesuje.

V Pjongčangu sem imel na voljo več ljudi, kot jih imam običajno, in to kljub temu, da sta dva člana moje ekipe morala ostati doma. Preostale ekipe so mi priskočile na pomoč, za kar sem jim hvaležen, tudi na polikliniki so bili ljudje, ki so se ukvarjali z mojim telesom, da je bilo bolečin čim manj. To je tako pomenilo, da sem si več upal in si zaupal. In k sreči mi je vse skupaj zneslo. Hvala bogu.

Košir in Demšar na sprejemu v slovenski olimpijski hiši v Pjongčangu. Košir in Demšar na sprejemu v slovenski olimpijski hiši v Pjongčangu. Foto: Stanko Gruden, STA

Vaš trener, kolega in nekdanji sotekmovalec Jernej Demšar je v enem od intervjujev dejal, da ne potrebujete trenerja v klasičnem pomenu besede. Kaj in koga ste potrebovali?

Tekmovalec, ki je na visoki ravni, je že sam po sebi dovolj velik skupek tehničnega znanja, kondicije in psihologije, zato potrebuje samo nekoga, ki ga zna opazovati, in ekipo, ki mu zna zagotoviti čim boljše pogoje. Podobno kot mama, ki v vseh pogledih poskrbi za svojega sina.

Zdaj imam v ekipi osebo, ki se ukvarja z mojim telesom, nekoga, ki se ukvarja z mojo tehniko ... Poznajo me kot človeka in mi znajo svetovati, postavljajo mi progo, me vozijo na trening in tekmovanja, znajo pohvaliti, kadar sem dober, in me kritizirati, kadar nisem … Vse to je skupek nekega trenerja. Ni pa Jernej moj učitelj deskanja, če je kdo pomislil na kaj takega.

Še vedno sem, kljub temu da imam okrog sebe ekipo, pomemben člen, nisem kak gospod, ki bi želel, da drugi opravljajo delo namesto njega, še vedno sem globoko vpleten v ves proces.

V moji ekipi so ljudje, ki so tukaj z veseljem in jim nič ni težko. Potrebujemo samo še nekoga, kot je na primer Andrea Massi … Če bi imel človeka takega formata v ekipi, bi na olimpijskih igrah po polfinalu tekmovanje prekinili! Manjka mi oseba, ki bi bila kot buldožer, potem bi lahko zadihal.

Žan Košir Pjongčang Foto: Stanko Gruden, STA

Za zdaj, če se kje zaplete, sem še vedno jaz tisti, ki teži in rešuje razmere. Na smučišču se borim za progo, pri opremljevalcih za desko, to je nenehna borba in če nimaš človeka, ki bi se s tem ukvarjal, je to težko.

Vem, da je včasih mučno biti z mano. Včasih ne potrebujem ničesar, razen tega, da so člani moje ekipe v bližini, da so kot senca, ki me spremlja in ki zna ustvariti pozitivno vzdušje. Moram reči, da z njihove strani nikoli niti za trenutek nisem čutil, da bi kdo od njih kdaj dvomil vame in to je največ, kar mi lahko dajo. Upam, da bodo, če bom vztrajal pri deskanju, ostali z mano.

Koliko ljudi vam ob čestitki reče, da je bil olimpijski polfinale sumljiv?

Ljudje, ki me ne poznajo tako dobro, mi to rečejo pogosto, medtem ko mi moji najbližji in tisti, ki me dobro poznajo, tega ne omenjajo. Vejo namreč, da včasih ne znam prav dobro ceniti svojih uspehov in da nikoli nisem povsem zadovoljen in bil ob omembi tega še manj.

Razpoloženje po porazu v polfinalu Razpoloženje po porazu v polfinalu Foto: Reuters

Marsikdo sploh ni vedel, da pravilnik pri deskanju ne predvideva fotofiniša, kar je dokaj čudno. Ste to vedeli?

Seveda, je pa to res čudno. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Se pa v svetovnem pokalu večkrat dogaja, da ko tekmo spremljamo iz cilja, mislimo, da je zmagal nekdo, ure pa pokažejo, da je zmagal nasprotnik. Včasih je ciljna črta tudi malo zamaknjena, saj progi nista povsem identični.

To, kar pa se je zgodilo na olimpijskih igrah, pa je res smešno. Moja deska in roka sta bili že čez črto in eno od obeh celic sem zagotovo presekal … Tudi izpiska iz uradnega časomerilca nismo dobili. Morda je bila napaka na štartu, teoretično je lahko kdo zamešal številki na štartu. Ne vem.

Kljub vsemu ste v štartni hišici tudi v malem finalu delovali zelo umirjeno, skoraj odsotno. Je to del posebnih priprav?

Kadar sem zelo osredotočen in tako buden v glavi, kot sem bil na olimpijskih igrah, ne potrebujem nobene aktivacije. Ta je nujna takrat, ko ti ni vse jasno, ko si zaspan, takrat se moraš razjeziti, kričati ... Tako pa je bilo ravno obratno, moral sem se brzdati, se umiriti: vse bo v redu, veš, kaj delaš …

V Pjongčangu nisem vozil na svojih 100 odstotkih, ampak tako kot v najboljših letih, "v izi". Samo čakal sem na štart.

"Če ti uspe do štarta priti tako, da ti je vse jasno, potem se spomniš vsega za nazaj. Takrat ne potrebujem ničesar, vedel sem, kaj delam." "Če ti uspe do štarta priti tako, da ti je vse jasno, potem se spomniš vsega za nazaj. Takrat ne potrebujem ničesar, vedel sem, kaj delam." Foto: Sportida

Kako ste natrenirali glavo? Da vam je uspelo ravno na najpomembnejši temi v sezoni, na edini tekmi, je res fenomen.

Zadnje obdobje sem se spodbujal, se izpostavljal, zapisoval svoje misli, vse do zadnje noči pred tekmo. Če ti uspe do štarta priti tako, da ti je vse jasno, potem se spomniš vsega za nazaj. Takrat ne potrebujem ničesar, vedel sem, kaj delam.

Edina stvar, ki bi me na olimpijskih igrah lahko zmedla, je bil način postavitve proge. Vratca so bila namreč postavljena tako, da je bila med njimi dva metra večja razdalja, kot sem treniral. V povprečju je razmak med količki 22 metrov, na olimpijskih igrah pa je bil od 24 do 25 metrov. Takrat sem se moral spomniti tekem iz daljne preteklosti. To je bil edini neznani element.

Kdaj ste to ugotovili?

Že v sredo, ko so progo postavili, saj bi morali že v četrtek voziti v kvalifikacijah. Po prvi vožnji sem bil še nekoliko negotov, saj takšna razdalja povsem spremeni tehniko, potem pa sem se zavedel, da to lahko izpeljem, da znam.

Nekateri tekmovalci vozijo na daljših deskah in seveda so takoj zakrožile zgodbe o tem, da je postavitev pisana njim na kožo. Kakorkoli, nazadnje nihče od njih ni bil na stopničkah.

Kakšen je bil odziv okolice v olimpijski vasi? So vas ljudje imeli za favorita ali ne? Kakšen občutek ste imeli? Olimpijski komite Slovenije vas je označil kot športnika, ki se lahko uvrsti na mesta od 8. do 16.

Glede na moje dosežke me niti ne bi mogli uvrstiti višje, sem pa čutil, da se me tekmovalci še vedno bojijo. Še vedno ne vedo, ali imam res težave ali samo igram.

Žan Košir Foto: Stanko Gruden, STA

Od OKS ali Smučarske zveze nisem čutil nobenega pritiska, spet so me postavili v položaj, ko sem se moral dokazovati. Seveda pa jih moram tudi pohvaliti, res so mi šli na roko.

Zamenjali so letalsko vozovnico, da sem se lahko prej odpravil v Korejo, mi poiskali začasno sobo …  S seboj žal nisem mogel vzeti vse ekipe, a so mi, kot rečeno, pomagali ljudje iz drugih ekip. Slovenci smo bili v Koreji kot ena ekipa.

Večer po deskarski preizkušnji ste dali več izjav, v katerih ste precej ostro nastopili proti športnim inštitucijam. Vaše izjave so v medijih in javnosti precej odmevale. Kaj natanko ste želeli povedati z izjavami, kot so, da svojih otrok ne bi dajali "tem živalim, da jih raztrgajo"?

"Kdor postavi slab sistem, bi moral zanj nositi odgovornost, dejstvo pa je, da odgovornosti ne nosi nihče." "Kdor postavi slab sistem, bi moral zanj nositi odgovornost, dejstvo pa je, da odgovornosti ne nosi nihče." Foto: Sportida Mediji izjavo želijo takoj, zato da dobijo tvoj čustveni odziv, tega se zavedam. Eden od najboljših naslovov, ki bi jih lahko videl v medijih, je, da je polfinale ogledalo vsega, kar se mi je dogajalo v zadnjem obdobju. Na videz sem imel kakšno stvar prav, a so preostali rekli, da nimam prav, in to me je za tiste izjave dodatno podžgalo.

Dejstvo je, da nekatere inštitucije sedijo na svojih položajih in ne delajo nič. FIS bi že zdavnaj moral uvesti fotofiniš, saj tekmujemo že vrsto let. Pa kje živimo? Res je, posledično sem bil jezen na vse, ker se to dogaja na vseh ravneh.

Očitno je nekje globoko ta bolečina obstajala in moral sem jo dati iz sebe. Morda moje izjave niso zvenele najbolj diplomatsko, morda bi moral biti bolj blag. Sem jih pa povedal tako, da nisem bil preveč konkreten.

Kdor postavi slab sistem, bi moral zanj nositi odgovornost, dejstvo pa je, da odgovornosti ne nosi nihče.

O kakšni ravni govorite?

Na vseh ravneh je podobno, začnemo lahko kar pri FIS, ki po mojem mnenju ne dela dovolj. Morda se me oni najbolj razjezili.

Dan pozneje, ko sem se odpočil, sem seveda razmišljal drugače. Dojel sem, da je tudi bronasta olimpijska medalja pomembna … Postal sem zadovoljen, ohladil sem se.

Skratka večer po medalji res nisem olepševal stvari. Če bi imel več časa in bi lahko napisal blog, bi vse to povedal na precej lepši način.

Žan Košir Foto: Stanko Gruden, STA

Zakaj nikoli niste v celoti razložili, kaj se vam je dogajalo v zadnjih dveh letih? Vaš brat je v TV-izjavi omenil, da so bili trenutki, ko ste si morali pomagati celo z berglami.

To obdobje je preteklost. Ne razmišljam o tem, da sem ubog, se pa seveda bojim, da bi se mi kaj takega ponovilo. Ne vem, ali bi to lahko prestal še enkrat.

Sprejem za Žana Koširja v Tržiču bo v petek, 16. marca, ob 18. uri.

Komentarji

6

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • jugda / 10.03.2018. ob 08:13 +3 0

    Bravo Žan!

    +3 0
  • JackHerer / 10.03.2018. ob 09:16 +2 0

    Žan Košir je res en fejst poba.

    +2 0
  • svojeglavc / 10.03.2018. ob 12:15 +1 0

    Odgovorni pa tiho kot p.... !

    +1 0
delitve: 309
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin