Burek ostaja burek, Jurek pa je gospod Franko

Spontana in s ščepcem značilnega bosenskega humorja posuta trditev o tem, da imajo Jureka rajši od bureka (v izvirniku: volimo Jureka više od bureka), se je v zgodovino vpisala kot eden najbolj prepoznavnih in prikupnih sloganov zimskih olimpijskih iger, ki so leta 1984 potekale v Sarajevu. "Rodila" se je v vsesplošnem rajanju ob osvojitvi prve slovenske in takrat tudi jugoslovanske kolajne na zimskih olimpijskih igrah, osrednji protagonist ljudske parole pa je bil srebrni veleslalomist Jure Franko. Tedaj komaj 21-letni Primorec je na tekmi svoje kariere v pravem trenutku stopil iz sence svojih reprezentančnih sotekmovalcev na čelu z Bojanom Križajem, uresničil slovenske smučarske sanje in poskrbel za nepopisno veselje v tedanji skupni državi.

"Starejši kot sem, bolj cenim svoje smučarske čase in olimpijske igre 1984. Takrat denimo skorajda ni bilo Slovenca ali Jugoslovana, ki ne bi bil povezan z igrami. Cilj je bila kolajna. Prva za državo. S to mislijo so se idejni očetje tudi podali v boj za organizacijo iger. Na srečo sem bil na koncu prav jaz tisti, ki je poskrbel za evforijo in izpolnil cilj. Naboj te srebrne kolajne je bil tako močan, da sem v izboru za športnika Jugoslavije ugnal vse tiste, ki so na poletnih igrah 1984 dobili odličja, tudi zlate barve," se skoraj tri desetletja po olimpijski pravljici, ki ga je vsaj za nekaj časa povzdignila med najsvetlejše športne zvezde v državi, spominja Franko, katerega tekmovalna kariera je bila sicer relativno kratka, njegovi rezultati na tekmah svetovnega pokala in svetovnih prvenstvih pa v senci sarajevskega podviga. Od zadnjega ni pretirano obogatel. "Hm, še danes se spomnim, da je bila obljubljena nagrada za kolajno videorekorder Hitachi. Priznam, ko sem se z vlečnico vozil na štart drugega teka, sem si dejal: No, še ena dobra vožnja, pa bo videorekorder 'cepnil'. Danes je drugače, a vsak čas ima svoje čare," poudarja nekdanji vrhunski smučar.

Kje je danes nasmejani Jure?

A čeprav obrabljene fraze, ki pravi, da ga je olimpijsko odličje za vselej zaznamovalo, ne gre povsem zanikati, pa bi se težko znebili občutka o tem, da se je odlično znašel tudi na novi poti, ki ni podaljšek športne. Danes 51-letni Franko se je namreč nadvse uspešno umaknil od medijskega vrveža, se oddaljil od tekmovalnega smučanja in se odločno spopadel z novimi izzivi. Potem ko je dve desetletji prebil na Japonskem in v Združenih državah Amerike, se je z ženo Simono Vodopivec, nekdanjo zvezdnico Tofovega "Moped showa", ustalil v Radovljici, kjer vodita družinsko podjetje Prospot, ki se ukvarja z gledališko in glasbeno produkcijo ter vodenjem različnih prireditev. Pojavljanje v medijih je po zavestnem umiku prej izjema kot pravilo, večinoma pa vezano na humanitarne prireditve in specialno olimpijado, s katero je povezan kot ambasador.

"Pretirana pozornost me je bolj motila kot pa godila. Poleg tega je bilo v času, ko sem bil na športnem vrhuncu, medijsko pojavljanje nenadzorovano. Jasno, vprašanja so se začela ponavljati in ponavljati. Človek ugotovi, da se lahko še tako trudi, a izvirnih in novih odgovorov na ta ena in ista vprašanja pač ne more poiskati. Priznam tudi, da nisem mogel v trgovino po pijačo ali zelenjavo, ne da bi me po hrbtu trepljalo deset ljudi. Morda sem tudi zaradi tega pobegnil v ZDA," v umirjenem tonu pripoveduje član zlatega rodu slovenskega alpskega smučanja in ne skriva, da mu tudi zdajšnja navidezna odmaknjenost nadvse ustreza.

"Kjer je volja, tam je pot!"

Čas torej neusmiljeno teče. Del olimpijskih objektov v Sarajevu, ki se je desetletje po olimpijskem rajanju znašlo v vojnih plamenih, klavrno propada. Žal bi v prenesenem pomenu besede lahko podobno trdili tudi za slovenski moški veleslalom. Jure Franko pa … "Danes sem predvsem družinski človek, mož in oče. Z ženo sva se dokaj pozno spoznala in prav zaradi karier obeh sklenila, da se bova zavestno ukvarjala z družino, tako da se posvečava otrokom. No, seveda pa počnem tudi druge stvari," pripoveduje nekdanji srebrni junak zlatega nasmeha.

In njegovo sporočilo v kriznih časih? "Kjer je volja, tam je pot. Če smo razvili alpsko smučanje v krajih, kjer sicer ni doma, torej v Solkanu in Novi Gorici, ter prišli celo do olimpijske kolajne, potem je to dokaz, da je mogoče. Lep primer je tudi družina Kostelić na Hrvaškem. Da, če ima človek voljo, potem lahko poišče tudi pot," odgovarja eden od velikanov slovenskega športa, ki danes sogovornika takoj prepriča o tem, da je tisti nasmejani Jurek iz glavnega mesta Bosne in Hercegovine postal – gospod.