On si je upal dobesedno pljuvati po "sveti travi" (video)

Goran Ivanišević in Patrick Rafter sta leta 2001 poskrbela za enega od najbolj dramatičnih dvobojev v finalu Wimbledona. Na osrednjem igrišču, kjer je vladalo pravo nogometno vzdušje, se je zbralo 10 tisoč gledalcev. Navijači so skoraj ob vsaki točki noreli. Po treh urah in eni minuti se je Ivaniševiću izpolnila življenjska želja.

Avstralca je premagal po petih nizih (6:3, 3:6, 6:3, 2:6, 9:7). Še danes številni menijo, da je šlo za nepozabni wimbledonski finale. Tistega leta so finale igrali v ponedeljek, saj je organizatorjem pred tem ponagajal dež. Ni treba posebej omenjati, da je bila po tej zmagi na nogah vsa Hrvaška. Pozneje ga je v domačem Splitu pričakala 150-tisočglava množica.

Ivanišević ni mogel iz svoje kože

V prvem nizu je Hrvat že v drugi igri Avstralcu odvzel servis in brez težav dobil uvodni niz. Drugi niz se je odvijal identično, le da je v drugi igri po dveh dvojnih napakah servis izgubil Ivanišević.

V tretjem nizu je Goranu v šesti igri uspel break, tako je bil le še niz oddaljen od svoje velike zmage. Do takrat je igral mirno, v četrtem nizu pa so Hrvatu popustili živci in na plan so privrela čustva.

V šesti igri četrtega niza in pri prednosti Rafterja so mu klicali prestop (edini v dvoboju) pri servisu, pri drugem servisu pa so mu dosodili sporen avt. Pozneje se je izkazalo, da je bila žogica zares zunaj polja. Ivaniševič je izgubil živce; lopar je vrgel na tla, z nogo besno brcnil v mrežo in nekaj krepkih zabrusil sodniku.

Četrti niz je pozneje izgubil s 6:2. Odločal je peti niz. Šele v 15. igri je Ivaniševiću uspel break, v 16. igri pa je izkoristil četrto zaključno žogico in veliko zmagoslavje se je lahko začelo.

Za tem finalnim dvobojem stoji še večja zgodba. Goran Ivanišević je veljal za izrednega teniškega igralca, ki zaradi svojega temperamenta morda ni znal izkoristiti svojih potencialov. Splitčan je pred tem že trikrat igral v finalu v Wimbledonu, a je vedno pogorel na zadnji stopnički. Leta 1992 je bil od njega boljši Andre Agassi, v letih 1994 in 1998 pa ga je na kolena spravil Pete Sampras.

Tistega leta je kazalo, da je kariera Gorana Ivaniševića v zatonu. Imel je namreč precej težav s poškodbo leve rame, posledično je tudi padel na lestvici ATP. Bil je šele na 125. mestu, kar je pomenilo, da se ni mogel neposredno uvrstiti na glavni turnir.

Skoraj nihče ni več računal nanj. Glede na pretekle uspehe so se organizatorji odločili, da mu ponudijo posebno povabilo (wild card), kar se je pozneje izkazalo za pravo potezo. S tem je postal najnižje uvrščeni in edini igralec v zgodovini Wimbledona, ki je zmagal turnir kot povabljeni igralec.

To je bilo po zmagi 17-letnega Borisa Beckerja leta 1985 zagotovo največje presenečenje v Wimbledonu. Teniški navdušenci so ga imeli radi. Na igrišču je bil iskren. Malokdo si je upal dobesedno pljuvati po "sveti travi", Goran je to počel brez zadržkov.

Na steni je imel sliko Dražena Petrovića

Pri podelitvi se je spomnil na svojega velikega prijatelja in idola. Svojo največjo zmago je namreč posvetil legendarnemu hrvaškemu košarkarju Draženu Petroviću. "To zmago bi rad posvetil svojemu prijatelju, ki je umrl v prometni nesreči. Če me vidiš, počivaj v miru in hvala ti za vse," je povedal takoj po zmagi. Kot je pozneje razkril, ju je združila usoda. "Teden dni pred turnirjem mi je oče prinesel nekaj časopisov , kjer je bila na sredini njegova slika. Minilo je ravno osem let, odkar je umrl. Mislim sem si, da je to usoda. Nikoli nisem bral te revije, a ravno takrat je bila notri njegova fotografija. Iztrgal sem jo in prilepil na steno. Zdaj sem zmagal in to zmago bi rad posvetil njemu," je povedal danes 43-letni Goran.

Kljub prepovedi zdravnikov je bil na tribunah

Njegovo bogato kariero je zaznamoval tudi njegov oče Srdjan Ivanišević, ki ga je takrat spremljal na tribuni, čeprav so mu zdravniki to prepovedali. Že takrat je imel trojni srčni obvod in ob tako napetem finalu je bilo ogroženo tudi njegovo življenje. In kaj je po dvoboju povedal njegov oče? "Začelo me je stiskati v prsih, ko je Goran zapravil tretjo zaključno žogo. Vse skupaj je bilo že nevarno, vendar nisem želel razmišljati o tem. Zdravniki me bodo ubili, ker sem tukaj. Rekli so mi, da ne smem gledati tega dvoboja, vendar tega nisem smel zamuditi. Tudi Goran bi me ubil, če ne bi prišel," je povedal Srdjan.

Zec (Zajec), kot so ga klicali zaradi hitrih nog, se je po končani karieri posvetil trenerskemu poslu. In kot kaže, zelo uspešno. Pod svoje okrilje je vzel hrvaškega teniškega igralca Marina Čilića. Kmalu po začetku njunega sodelovanja je Ćilić lani osvojil OP ZDA in znova na noge dvignil vso Hrvaško.